Marec - Planinski Vestnik

Vogelnik omenja na strani 215 letnico
1910 kot začetek našega alpinizma, torej
leto Komacove in Tumove »zmage« v severni
steni Triglava, kar seveda ni točno
in tudi v nasprotju z Vogelnikovimi poprejšnjimi
trditvami o^Valentinu Staniču
kot našem, v svetu uglednem alpinistu,"
ošebTR) pa menim, da je prvi^vzponja,
Triglav Jeta 1778 tudi^ rojstna letnica na-
"šegaalpinizma. Toliko o »alptffigTTčni« plati
"Vogelnikovega spisa, ki potem mirno izpusti
prvi slovenski alpinistični vodnik Naš
alpinizem Mirka Kajzelja in Herberta Drofenika
z nekaj pomembnimi članki o idejnosti
alpinizma (Torelli, Kajzelj). Tudi izmed
odličnih sodelavcev Planinskega vestnika
jih podkrepljene z daljšimi citati Vogelnik
našteje le nekaj, izpusti pa, denimo,
tako pomembno pisateljico, kot je bila
Mira-Marko Debelakova Deržaj, ki jo je v
svojo kroniko Pet stoletij Triglava uvrstil
celo dr. Julius Kugy, in sicer njen spis
Tovariši, tik za spisom Gorenjska smer
dr. Miha Potočnika. Le-tega Vogelnik omenja.
Nikjer v Vogelnikovem spisu tudi ni
moč zaslediti vsaj besedice o lektorici
angleškega jezika na ljubljanski Univerzi
prof. Fany S. Copelandovi, ki je angleškemu
bralstvu odkrivala lepote slovenskega
planinskega sveta, prijateljica naših
Skalašev.
Vogelnik prav tako ne omenja Jugovega
prijatelja, alpinističnega ideologa in pisatelja
Vladimirja Bartola, še manj pa starega
Josipa Vandota in njegovega Kekca, ki
mirno sodi ob omenjene Jalnove povesti.
Posebej zanimivo je pri vsej stvari to, da
kot pisatelja v svojem pregledu planinskega
slikarstva omenja Eda Deržaja France
Zupan, v besedilu o filmu Josipa Vandota
France Brenk in v besedilu o raziskovanju
Fany Copelandovo Drago Meze. Pa
ie Franci Vogelnik hkrati tudi član uredniškega
odbora knjige Slovenske gore!
Seveda bi lahko še naštevali. Tudi med
najmlajšimi je Vogelnik pozabil na Danila
Cedilnika in njegovo knjigo Congma je
hodil spredaj, medtem ko omenja »kolektivne«
knjige o naših himalajskih odpravah,
Toneta Skarjo sicer omenja kot osrednjega
avtorja knjige Everest, pozabi pa
na njegovo izrazito avtorsko delo, na Stene
mojega življenja, itd., itd. Kogar te stvari
zanimajo pobliže, naj poseže po slovenski
planinski bibliografiji Gora v besedi, podobi
in glasbi (J. Munda, L. Zepič, F. Zupan),
ki sicer seže le do leta 1965, pa je
vendar izrazito zgovorna, veliko tega pa je
moč prebrati tudi v številnih letnikih Planinskega
vestnika. Toda bodi dovolj.
Navkljub vsemu povedanemu pa je knjiga
Slovenske gore bogastvo tistega, čemur
bi lahko s pesnikom rekel »prelesti slovenskega
sveta«. Vse to in še veliko več
je v tej knjigi, ki bo marsikomu tisti hip,
ko jo bo vzel v roke, prirasla k srcu in mu
postala ali knjiga spominov ali pa spodbuda
in napotilo. Srečno pot! je na koncu
svoje uvodne besede zapisal Matjaž Kmecl.
Naj bo res tako, zato srečno pot med
bralce in občudovalce tudi tej knjigi.
KANGČENDZENGA
(TV film)
Mitja Košir
Kar obsedel sem, pred televizorjem, še uro
ali dve potem, ko so se na ekranu iztekli
zadnji prizori filma o Himalaji. Obsedel
sem, tiho, zamišljeno, odsotno in niso me
znale premotiti ne reklame in ne cenena
ameriška drama. Poglabljal sem se v razmišljanja
o gori Kangčendzenga, o vsem
kar sem videl v filmu o vzponu na to,
tretjo najvišjo goro sveta.
Bilo je to med novembrskimi državnimi
prazniki, meglenega in deževnega dne, ki
me je takšen, turoben, odvrnil od nameravane
poti s prijateljem v gore. Dela prosti
dnevi so se že kar enolično razvlekli
in češki film Kangčendzenga na ljubljanski
televiziji je bil zato ravno prav dobrodošel.
Kot prijetno gledanje slikovno glasbenega
zapisa širokih dimenzij, ki me je zapolnilo
s prijetnimi čustvi in zapustilo v meni
mnoga vprašanja brez takojšnjih odgovorov.
Film Kangčendzenga prikazuje alpinizem
v izredno razčlenjeni in poglobljeni obliki.
kot širok spekter dogajanja in doživljanja
v steni, na gori, na poti do gore _ig_y pripravah
na to pot, hilm nas uvaja v razmišljanje
o alpinizmu, takšnem, kot ga
gojimo v loku Alp in onem — odpravarskem.
Uvaja nas v razmišljanje o alpinistujn
afpinistih: od najglobljega bistva In
FioTenja vsakega posameznika do visoko
zastavljenega cilja v stenah pri samohodcu,
v dvoje ali v skupini; o plezanju v Himalaji,
v Andih, na Grenlandiji, v Alpah,
ki povsod poteka z enako strastjo udeležencev:
povzpeti se preko stene, povzpeti
se na goro in .doživljati mogočno
panoramo narave in pretrese svonh čustev
in živeti in preživeti in se spet vedno znova
in znova vračati in zreti v obličja gora in
grabiti za njihova Te"mena in občudovati
njihovo podobo veličastnosti, ki je na pogled
za vse enaka, pot do njih in nato
vzpenjanje preko njihovih pečin pa je čustveno
za vsakogar drugačna: o plezanju.
jg široka naga veselja, navdušenja in
sreče, ki pa je še trpljenje, strah zase in
za prijatelje in zmagovanje nad samim
seboj, ko ti gora omogoči ob spoštovanju
do nje, ob znanju in pogumu, ob pomoči
tehnike, preplezati jo, povzpeti se nanjo;
o zapuščanju doma, kjer ostanejo starši,
bratje in sestre, dekleta, žene in otroci
in prijatelji, ko greš na pot proti goram,
ko se nato, na tej poti, dogaja, da osamljen,
tih in otožen gledaš fotografije svojih
najdražjih ali neprestano misliš nanje, se
bolj bojiš zanje kakor zase in težko čakaš
vrnitve k njim, potem ko boš na gori srečno
uspel ali se umaknil; o alpinizmu, ki 199