Create successful ePaper yourself
Turn your PDF publications into a flip-book with our unique Google optimized e-Paper software.
m p t a M S l k č i Dotetraitatrs<br />
SLOVENSKE GORE<br />
(Cankarjeva založba, Ljubljana 1982)<br />
(Nekaj misli in pripomb)<br />
Knjiga, ki je potovanje — to so Slovenske,<br />
jjorejjptovanje pa je v domišfjTjT najlepše,<br />
je v uvodni besedi zapisal eden od urednikov<br />
Matjaž Kmecl. Povabil je na potovanje<br />
visoko gor, kjer se vrhovi dotikajo<br />
neba, ali pa tja daleč, kjer se slovenska<br />
zemlja še zadnjič, v utrujenih sunkih dviga<br />
nad ravnine, tja k Pohorju, Gorjancem,<br />
hribovju nad Kolpo, primorskim vzpetinam<br />
in vsemu planinskemu svetu na obrobjih<br />
slovenskega etničnega sveta. To potovanje,<br />
je zapisal, bo s knjigo Slovenske gore<br />
uresničljivo v hipu, njen bralec in občudovalec<br />
pa bo lahko krenil za svojo željo<br />
na vse štiri strani neba, povsem poljubno<br />
tja, kjer se mu bo knjiga pač odprla in<br />
bodo predenj stopile iskreče se podobe<br />
znanih ali neznanih mu gora. Zaživela bo<br />
domišljija, planinsko čuteče srce bo zaigralo,<br />
postalo popotnik in odšlo na pot...<br />
Brez zvestobe ni nič, spet prepisujem<br />
Kmecla. Zaznati vse, kar ponuja ta lepa<br />
knjiga, vso to naravno lepoto, vse to znanje<br />
in spoznanje kot izziv k potovanju po<br />
zemlji, iz katere si zrasel, se rodil kot<br />
samozavestno bitje, k potovanju z odprtimi<br />
očmi in odprtim srcem, za vse to je potrebna<br />
zvestoba. Zvesta pripadnost in zvestoba<br />
vračanju. Brez tega res ne gre, ni<br />
nič in ni ničesar, človek pa ob pogledu na<br />
barvne eksplozije sončnega vzhoda in postoterjeno<br />
mavrico zahajajočega dne ostane<br />
hladen, neprizadet in gora je zanj kvečjemu<br />
ovira, očesu ali koraku, gozdovi in<br />
reke pa vir poceni energije. Vse to sicer<br />
tudi je tako, vendar hkrati mnogo več in<br />
tega slovenskemu človeku, s tisočerimi<br />
verigami zvestobe, priklenjenemu na to<br />
svojo zemljo, polno globokih grap in dolin,<br />
vmes pa bolj ali manj visokih gora, lažje<br />
ali težje dostopnih, ni treba posebej in<br />
z učiteljsko dvignjenim prstom pripovedovati.<br />
Slovenskega človeka, ki že dolga<br />
stoletja živi, dela in umira tod, ni treba<br />
učiti zvestobe, ki je je polna njegova bit<br />
in njegovo bivanje. Kdor morda dvomi,<br />
naj vzame v roke to knjigo.<br />
Že sama ljubezen, s katero je posneta<br />
sleherna fotografija, objavljena v njej, je<br />
ganljiva in polna pozivov k spoštovanju<br />
avtorskega napora in samih avtorjev. Teh<br />
avtorjev pa je za celo vojsko. Mladih in<br />
starih, planincev in alpinistov, znanih fotografskih<br />
mojstrov in do tega objavljanja<br />
(vsaj meni) neznanih planinskih fotografov,<br />
ki s svojih potovanj odnašajo domov na<br />
filmski trak ujete trenutke spomina. Ko<br />
tako listam knjigo, se pred menoj razgrinja<br />
barvna paleta fotografskih dosežkov,<br />
odličnih med odličnimi, vse pa v izrednem<br />
kompozicijskem skladju, dograjenem s<br />
kratkimi pojasnjevalnimi in razpoloženja<br />
pripovedujočimi besedilci.<br />
Podoben vtis se izoblikuje tudi ob branju<br />
osrednjih besedil v knjigi. Toda ne vseh,<br />
kajti vsaj eno je napisano tako, da zahteva<br />
kritiško odzivanje. Ostala besedila so, če<br />
naj jih presodim s svojimi skromnimi zmož<br />
nostmi, takšna, kakršnih še nismo imeli<br />
priložnost veliko prebrati. Vsaj tako tematsko<br />
zastavljenih ne. V besedilu Francija<br />
Vogelnika pa je nekaj pomankljivosti, ki<br />
jih je potrebno opisati prav v Planinskem<br />
vetniku. Ne zaradi pikolovstva takšnega<br />
pripominjanja bi bilo najverjetneje lahko<br />
deležno sleherno besedilo v knjigi), temveč<br />
zaradi zgodovinskih dejstev. In tudi<br />
zaradi spoznanja, da je prav s pomočjo<br />
pisane besede skušalo največ častilcev<br />
postaviti goram bolj ali manj trajen spomenik.<br />
Goram in ljudem, tesno povezanim<br />
z njimi.<br />
Čeprav na strani 229 Vogelnik zapiše, kako<br />
je omenil le peščico naših gorniških knjig<br />
in dodaja, da bi jih lahko še nekaj, ne da<br />
bi s tem kdove kako obogatil svoje kramljanje,<br />
sem popolnoma prepričan, da bi ga<br />
vsaj z nekaterimi izpuščenimi deli in imeni<br />
ne le obogatil, temveč tudi (to kramljanje)<br />
zaokrožil v bolj smiselno celoto. Toda pojdimo<br />
lepo po vrsti.<br />
Ze na strani 197 Vogelnik zapiše: »A čeprav<br />
premoremo leno število klasičnih aornTskih<br />
stvaritev, ni lahko odgovoriti na<br />
kaj sodi vanjo.«' Mislim, da je temu tako,<br />
menim tudi, da ima Vogelnik prav, ko<br />
piše, da v tem primeru ne gre za zunanjo<br />
obliko, morebitno »planinsko zvrst«, temveč<br />
predvsem za »vsebino«, kar potem<br />
tudi dokaže z navajanjem vrste slovenskih<br />
pesnikov pretekle in polpretekle dobe, ki<br />
so jih navdihovale gore, od Vodnika in<br />
Prešerna dalje. To dokazuje tudi z navajanjem<br />
vrste slovenskih pisateljev, ki bi<br />
jim, vsaj v določenih trenutkih, lahko rekli<br />
»planinski«. Težko pa bi se strinjal, in verjetno<br />
nisem edini, ki tako misli, da je prav<br />
Svetinova Stena »najvišji dosežek našega<br />
gorniškega pnpovednTštva, najtehtnejše<br />
"pričevanje o heroičnem obdobju našega_<br />
alpinizma«, TtoTpiše Vogelnik na strani 210.<br />
"Se zlasti zaradi tega ne, ker bi takšna<br />
trditev obstala na trdnih temeljih le tedaj,<br />
ko bi Vogelnik Svetinovo Steno primerjal<br />
vsaj še z Ingoličevo Pretrgano navezo ali<br />
pa za mnogo bolj ^»alpinistično« trilogijo<br />
(G m h, Pod^ Špiki. Podobe) pisatelja in STK<br />
TTarja" Eda Deržaja. Antona Ingoliča in Eda<br />
"tJeiTaja^pa Vogelnik v svojem tekstu ne<br />
omenja. Toda, spregledal ni le njiju, temveč<br />
še marsikaterega drugega pišočega<br />
slovenskega planinca ali alpinista, ki bi<br />
v marsičem obogatil vrsto tistih »uvrščenih«.
Change language