Marec - Planinski Vestnik

zabredli s tem v obliko zdravstvenega fanatizma?
In še: koliko dni pa sploh preživijo
naši člani v gorskih kočah? Ali tudi
tako maloštevilni dnevi opravičujejo takšno
nasilno ukrepanje? Kot vemo, ljudje umirajo
za pljučnim rakom, toda še veliko
bolj zaradi obolenj ožilja. Potemtakem bi
bilo treba v naših kočah takoj prepovedati
vso hrano, ki vsebuje holesterine. Torej
proč s surovim maslom, sirom, vsakršno
drobovino, jajci, živalskimi maščobami,
klobasami vseh vrst, mastnim mesom
itd. S tem pa še ne bi bili dovolj dosledni,
kajti prepovedati bi bilo treba tudi vsakršen
alkohol, kavo in še kaj!
Leo Meller se v svojem dopisu zavzema
predvsem za obzirnost, ne pa za prepovedi
in pravi: Strinjam se, da nam primanjkuje
zlasti obzirnosti do soljudi, kar
je opaziti tudi takrat, če pride popotnik v
docela zadimljeno gorsko postojanko. V
takem prostoru zares ni mogoče z užitkom
pospraviti svojega obroka hrane. Toda
tudi temu bi se bilo mogoče izogniti, če
bi bilo med ljudmi le za ščepec več obzirnosti
in medsebojne strpnosti. V praviloma
tesnih prostorih planinske koče bi moral
naposled tudi kadilec uvideti, da bi bilo
prav, če bi se v času, ko obiskovalci jedo,
vzdržal nikotinskih užitkov. To bi moralo
veljati tudi mimo tega časa, če so prostori
zares tesni, obiskovalcev pa veliko,
pač iz čiste človeške obzirnosti. Kljub
takemu stališču se ne pridružujem zahtevi,
da bi kajenje v planinskih postojankah
brez izjeme prepovedali. Več bi za gotovo
dosegli z ljubeznivim opozarjanjem kot s
popolno prepovedjo!
TREKING ŽE, TODA . ..
M. A.
Mnogim, ki žele v gore nerazvitih dežel,
bodo tele vrstice lahko pomagale v razmišljanju,
kako vpliva naša navzočnost na
prebivalce in na gospodarstvo v visokih
nepalskih pa tudi andskih dolinah.
Koga poznamo v Nepalu? Serpe, nosače,
ki jih cenimo zaradi njihove vzdržljivosti
in vztrajnosti. Ali pa vemo, da so ti ljudje
predvsem kmetje, ki pozabljajo na svojo
zemljo prav tedaj, ko so odprave?
Zanima jih naš denar in zaradi nas zapuste
družino, svoje polje in — tradicijo.
Tujec je v mnogih nerazvitih deželah za
zgled in domačini si žele posnemati njegov
način življenja in njegove prehrambene
navade. Prav zato taka navzočnost v
teh dolinah ni vedno brez posledic.
Vsakdo izmed nas, ki se znajde v takem
(novem) okolju, po svoje prispeva, da se
življenjski stroški Nepalcev le zvišajo. Med
glavno sezono je na primer nemogoče
najti nosače za prenos gradbenega materiala.
Visoka cena zelenjave in sladkorja
je neposredna posledica večje porabe, ki
jo v deželo vnašajo turisti.
Nedotaknjeni gozdovi v Nepalu so redki.
Razgozdovanje dobiva pomembne razsežnosti
in postavlja pod vprašaj ekološko
ravnotežje dežele. Gozd je zaradi lesa, ki
ga proizvaja, nepogrešljiv za nepalske družine,
kajti prav iz gozda dobiva kurivo
za kuhanje in gretje.
Izračunali so, da en sam turist, ljubitelj
trekinga, redno porabi za svoj ogenjček
(za zabavo ob vznožju himalajskih vrhov),
toliko lesa, kot ga porabita dve nepalski
družini. Res pa je tudi, da predstavlja za
nepalsko vlado turizem glavni vir deviz.
Da bi ta vir ohranila, tudi mnogo investira.
Primer: v bolnišnici Bir v Katmanduju teče
tekoča voda le dve uri na dan. Kilometer
stran pa se turisti prhajo trikrat na dan.
Naša želja, zaključuje Decoopman, alpinist,
član Freres des Hommes, je ustrezno
informiranje vseh, ki nameravajo to deže'o
obiskati. Želeli bi, da bi vsaj poizkusili
razumeti, kako navzočnost turistov globoko
spreminja lokalne šege in gospodarstvo.
Bodo ljubitelji naših gora uspeli ostati tudi
tam diskretni, spoštljivi do prebivalstva,
njihovega gospodarstva in njihovih tradicij?
(La montagne 4/82)
B. B.