You also want an ePaper? Increase the reach of your titles
YUMPU automatically turns print PDFs into web optimized ePapers that Google loves.
Š.: Tiste z oznako .najtežji' je nemogoče določiti. Preveč jih je bilo in ni bilo dneva<br />
brez njih. Najhujše je bilo pravzaprav že v bazi po neurju, ko se je bilo treba odločiti ali<br />
gremo v steno ali ne. Nekaj dni nisem spal, vedel sem, da ne bo več vrnitve, ko se bomo<br />
odločili za pot. Za nekatere dni ali trenutke preprosto ne moreš verjeti, da si jih preživel.<br />
Vzemimo ledni plaz, ki smo mu ušli zadnji hip, pa sedemurno čakanje, da je stena<br />
omrznila in se je padajoče kamenje umirilo. Najbolj dramatičen je bil zadnji bivak pred<br />
spustom na drugo stran gore. Bilo je najbolj mraz, pestil nas je najhujši veter, najbolj<br />
smo bili utrujeni in najbolj lačni, pa je prav tedaj crknil kuhalnik, prilezli smo najvišje,<br />
vrh se nam je smejal na dosegu roke, pa smo se mu morali odpovedati. Cenetu so<br />
začeli zmrzovati prsti, vsi trije smo bili najbolj na koncu. Potem so se tisti »naji« zgostili<br />
in marsikomu je najbrž nerazumljivo, da smo po vsem tem sploh še ostali živi.<br />
B.: Po vaši vrnitvi z Daulagirija je bilo precej hude krvi o potrebnosti in nepotrebnosti<br />
alpinističnih odprav. Tudi znotraj PZS. Nekateri so ti očitali, da se greš privatni ekspedicionizem<br />
in da za svoje osebne cilje tvegaš življenje drugih. škarja je v uvodni besedi<br />
pred vašim predavanjem v Komuni lepo povedal, da je uspešna družba sestavljena predvsem<br />
iz uspešnih posameznikov.<br />
Š.: Odprava je bila špartansko zamišljena in zato lahko tudi smrtno nevarna. Ko smo<br />
odpotovali, sem v intervjuju obljubil, da bom pripeljal vse fante žive nazaj in da bom<br />
tudi tedaj, ko bo najbolj nevarno, sam v špici dogajanja in ne bom nikogar namesto<br />
sebe pošiljal po kostanj v žerjavico. Pozneje, na gori, sem se vsak dan spomnil te<br />
obljube. Na očitke se ne smeš dosti ozirati. Na sami gori ni nikogar, ki bi ti mogel<br />
ugovarjati, sam svoj gospod si, dokažeš lahko in moraš dokazati, kaj zmoreš. Pred<br />
odpravo jih ni bilo veliko, ki bi sploh vedeli, kaj pomeni odprava v južno steno Daulagirija<br />
in še v alpskem stilu povrhu. Bil sem kot Don Kihot proti mlinom ... Nikogar ni bilo,<br />
recimo, da bi nam pomagal iskati zdravnika. Izbran je bil dr. Tomaž Ažman, toda z nami<br />
ni smel. Rečeno nam je bilo, da ima v službi važnejše zadolžitve. Nobenega priporočila<br />
nam ni uspelo dobiti. Če bi zdravnika imeli, sem prepričan, da Cene ne bi utrpel<br />
tako hudih posledic. Do zadnjega nisem bil pozabil, kar sem obljubil doma. In na grebenu<br />
sem se zavestno odpovedal vrhu ter se zaradi omrznjenega tovariša odločil za<br />
sestop. Zdaj mi ni žal tiste odločitve, le za Ceneta mi je hudo, ker je od vseh plačal<br />
največji davek.<br />
Leto 1968 na I. odpravi »Hindukuš«, na vrhu 5905 m visokega Koh E Dašina.<br />
(Na fotografiji »Šrauf« in Cic Štupnik.) Prvi vzpon na vrh Foto S. Belak
Change language