Marec - Planinski Vestnik

trak. Društvo je ob tej priložnosti prejelo
vrsto čestitk in pozdravov prijateljskih planinskih
društev ter Planinske zveze Slovenije,
ki sta jo na slovesnosti zastopala
podpredsednik tov. Tone Bučar in tajnik
Jože Dobnik.
Slavnostni program je potekal v prijetnem
čitalniškem vzdušju, v katerem so nastopili
s planinskimi pesmimi kar trije pevski
zbori, člani dramskega društva, cicibani
in pionirji-planinci iz skoraj vseh šol
v občini, kjer ima bistriško planinstvo svoje
korenine.
Vojko Čeligoj
OSANKARICA — ROGLA
OB 40. OBLETNICI BITKE
Ob 90-letnici SPD in ob 40-letnici spomina
na bitko Pohorskega bataljona je bil že
šesti planinski pohod, ki ga je pripravilo
PD Zreče ob pomoči Savinjskega MDO.
Pohoda so se udeležili tudi Ljubljančani
(PD Delo, Litostroj). Največ udeležencev je
še vedno iz Savinjske doline (Prebold, Polzela,
Zabukovica, Žalec, celjska PD). Zal
pa lahko pripomnimo, da tisk, razen nekaj
malega v Delu (10. 1. 1983), o tem množičnem
planinskem pohodu, »ki se ga je
udeležilo več sto planincev iz vse Slovenije«,
ni nič zapisal. Morda zato, ker ta
MDO, ki to organizira, nima sedeža v
občini.
Ob spomeniku so tako kot prejšnja leta
učenci Oš Zreče pripravili kulturni program.
Nato je dolga kolona planincev po
svežem snegu utirala pot do Peska in
naprej mimo razglednega stolpa, do rekreacijskega
centra UNIOR Zreče. Po štiri
in pol urni hoji je na cilju vsak pohodnik
dobil enolončnico, za kar je več kot polovico
prispevalo PD Zreče.
B. J.
MEDNARODNI PIONIRSKI PLANINSKI
TABOR V NEMČIJI
V prijetnem spominu mi bo ostal 7. avgust
1982, ko sem se kot predstavnica MO
Planinskega društva Maribor Matica in ena
od predstavnikov Planinske zveze Slovenije
udeležila mednarodnega pionirskega
planinskega tabora v Nemčiji in tako spoznala
veliko novih prijateljev.
Na zbornem mestu — na ljubljanski železniški
postaji sem naprej spoznala prijazno,
nasmejano vodnico Ando in Primoža
z Vrhnike. S težkimi nahrbtniki smo vstopili
na prepoln mednarodni vlak za Miinchen.
Na Jesenicah se nam je pridružila
še tretja članica — Barbara. Pot od Jesenic
do Miinchna je bila dolga in utrujajoča.
Vozili smo se ponoči, tako da nismo
videli pokrajine, ki je bežala mimo nas. Ob
prihodu v Munchen smo se preselili na
novi vlak, ki nas je peljal do Immenstadta.
Na isti postaji so izstopili tudi štirje fantje,
ki jih do takrat sploh nismo videli. Najstarejši
je prišel k nam ter v nemškem jeziku
poprašal tovarišico Ando, kam smo
namenjeni. Bili smo veseli, ko smo ugotovili,
da bomo pot nadaljevali skupaj: Ti
štirje fantje so prišli v tabor iz Grčije,
imenovali pa so se: Hristos, Petros, Tassis,
Manolis. Z njimi smo postali veliki prijatelji.
Na železniško postajo nas je prišel
iskat vodja tabora Andi in nas odpeljal v
Burgberg, v planinski dom — imenovan
Sonnenhalde. Zaradi dolge poti in utrujenosti
smo takoj po prihodu zaspali. Zbudili
smo se šele pozno popoldne. Se ta
dan smo se spoznali z vsemi člani tabora,
ki so prišli iz Zahodne Nemčije, Italije,
Južne Tirolske v Italiji in Avstrije. Najbolje
smo se spoprijateljili z dekleti iz
Avstrije, z Annelies in Christine.
Drugi dan našega prihoda je bil po pianu
izlet na goro nad naseljem Burgberg. Izlet
je zaradi slabega vremena odpadel. Zato
smo odšli le na izlet v bližino doma, kjer
smo nabirali liste, peresa, kamenje in jih
po večerji lepili na list papirja. To smo
delali skupno s planinci iz Avstrije. Na
gornji rob lista smo najprej napisali Jugoslavisch-Ossterreichische
Freundschaft
in »Avstrijsko-jugoslovansko prijateljstvo«,
nato pa nad vsak list, pero itd. nemški in
slovenski izraz.
Enako so oravile delo tudi druge skupine,
vendar sem bila prepričana, da je
bil naš izdelek najlepši. V torek je bil lep
dan, zato smo odšli na izlet na Burgbergenhorn
oziroma Kreuzel Spitze. Hodili
smo zelo dolgo, tako da smo prepoteni
prišli na vrh hriba, kjer stoji velik bel
križ. Razgled je bil slab, ker je megla
pokrivala večino vrhov. Domov smo se
vračali po drugi poti in na neki kmetiji pili
celo domače kravje mleko. Bilo je čudovito.
Naslednji dan smo imeli prosto, zato
smo se vsi štirje odpeljali s kolesi v bližnji
kraj — Sonthophen. Ogledali smo si naselje,
staro nemško pokopališče nato pa
odšli na potep po trgovinah. Popoldne
smo s kajaki odšli na bližnje jezero, z
njimi smo se vozili, in tudi kopali. Voda ni
bila topla, zato se je večina le sončila.
Naslednji dan, v četrtek, sem se slabo počutila,
zato nisem odšla na izlet, pa čeprav
sem si to želela. Poleg Slovencev so odšli
le Grki, drugi pa so bili po moji oceni
preleni in so ostali raje doma. Petek je
bil zadnji dan našega bivanja v mednarodnem
taboru, zato smo si šli še zadnjič
ogledat Sonthophen. Zvečer smo si razdelili
naslove, nato smo imeli še družabni
večer s plesom. V soboto zjutraj so se
prvi poslovili Nemci, zatem Italijani in
Grki, ki so tako kot mi odhajali do Munchna.
Slovo Grkov je bilo žalostno, še
najbolj žalostni pa smo bili ob odhodu
Avstrijcev, s katerimi smo se najbolje razumeli.
S kombijem so nas odpeljali na
železniško postajo v Immenstadt, kjer smo 193