Marec - Planinski Vestnik

Čeprav si se že bližal srečanju z Abrahamom, nisi mogel utajiti kako ostajaš ne le fant
od fare, ampak večni mladenič. S svojimi rokami, z znanjem, ob garaškem delu, si
postavil in ustvaril družini lep, topel dom. In kaj si v isti sapi zmogel?
Osamosvojil si postajo Gorske reševalne službe v Mojstrani.
Ko smo te pred triintridesetimi leti sprejemali kot pripravnika v alpinistični odsek pri Planinskem
društvu v Mojstrani, se nikomur od nas ni sanjalo, kako visoko se boš vzpel.
Začutili pa smo hitro, kako naglo si vzljubil stene gore. V naših navezah si brž postal
neznansko pomenljiv in zanesljiv soplezalec. Vse boli pogosto si pomagal nositi ranjence
iz sten in jokal si, kadar smo morali v vreči spraviti mrtvega alpinista v dolino. Nikoli
ne bom pozabil, kako si se ves oblit s solzami vrgel na ploščad, ko smo priplezali do
mrtvega Herleca v Mlinarici.
Kajne, Pavel, takrat smo bili gorski reševalci v naši Dolini revčki. Nekaj vrvi in klinov —
to je bilo vse, kar smo premo-gli. Kadar je bilo treba reševat, smo morali poklicati na
pomoč prijatelje in reševalce z Jesenic in iz Kranjske gore. Da bi naša postaja GRS v
Mojstrani poznala gramingerja ali celo marinerja? Te čudovite priprave smo spoznavali
samo na skupnih vajah gorskih reševalcev.
Potem pa je prišel tvoj čas.
Res je: deset let si potreboval za svoje načrtno delo. Toda v teh desetih letih si postavil
na svoje noge postajo GRS v Mojstrani. Helikopterja tedaj res niste še poznali — priletel
je v naš konec šele mnogo let pozneje. Toda v postaji GRS v Mojstrani si zbral dovolj
pogumnih, izurjenih, požrtvovalnih, nesebičnih fantov. Sam si bil med njimi samo kot prvi
med prvimi. Posrečilo se ti je uresničiti naše davne sanje:
Nikogar več vam ni bilo treba klicati na pomoč, kadar ste zaslišali smrtni jek iz sten,
z gora.
Medtem si stopil na najvišji vrh Evrope, na Mont Blanc, z Gustlnom sta prečila Matterhorn.
Plezal si v Dolomitih. Fant moj dragi, koliko naših davnih sanj si uresničil!
Kdor je tako ljubil naše stene in gorš, kakor si jih ti, kdor jih je toliko prehodil in preplezal,
kdor je tolikokrat stopil na teme našega očaka Triglava, za tega še posebej
velja Ušeničnikova in Aljaževa pesem:
OJ, TRIGLAV, v spominu mi je tvoj čar,
zato pa te ljubim in bom te vsekdar.
In zadnja ko ura odbila mi bo,
POD TVOJIM OBZORJEM NAJ SPAVA TELO!
Kjer radostno ptički naznanjajo dan —
OJ, TRIGLAV. MOJ DOM, KAKO SI KRASAN!
Čeprav te bodo zdaj zagrebli, bo spomin nate in na tvoje delo ostal živ. Častna znaka
Gorske reševalne službe in Planinske zveze Slovenije ga bosta pomagala ohranjati.
Vsak po svoje se bomo zdaj od tebe za vedno poslovili.
Meni pa naj bo dovoljeno, da se poslovim ob tvojem grobu kot učitelj od svojega
nekdanjega učenca. Od bistrega in pridnega fanta, ki v šoli in v življenju nikoli ni
zatajil. Od človeka, ki je svoje lastno življenje ničkolikokrat postavil na kocko, da bi
kakšno drugo rešil. Ali pa pomagal prinesti le še truplo v Dolino ...
Verjemi, dragi Pavel, da takšnole nenadno slovo ni prav nič lahko! Kar misliti si ne
moreš, kako mnogo nas je, ki te bomo pogrešali.
Mirno spi pod našim in tvojim Triglavom!
Ko so sosedje spuščali krsto s Pavlom Balohom v grob, sem se ozrl po pokopališču.
Pogled je zadostoval za spoznanje, da smo imeli Pavla zares radi. Na dovškem pokopališču
so se stiskali v črnino oblečeni ljudje, za mano pa se je gnetla množica gorskih
reševalcev, alpinistov in planincev.
Izzvenel je moj zadnji stavek:
Mirno spi pod našim in tvojim Triglavom!
Tedaj se je nad njegovim odprtim grobom razlegla pesem
OJ, TRIGLAV, MOJ DOM, KAKO SI KRASAN . . .
Pavla Baloha smo pokopali 7. januarja 1982. leta. Zaslužil je, da spomin nanj ostane za
zmerom živ.
Janez Svoljšak