Marec - Planinski Vestnik

ZAKASNELO SLOVO
PAVLU BALOHU
Minilo je dobro leto, odkar smo ga pokopali.
Kar nenadoma ga je zmanjkalo, čeprav je bil »fant, da bi gore premikal« (K. D. Kajuh).
Zvečer se je vrnil s »šihta« iz jeseniške železarne pa nenadoma omahnil v večno spanje.
Noben zdravnik ga ni mogel spet obuditi v življenje. Kap.
Kako noro se je v naši soseščini začelo leta 1982! Toliko da je minil praznik, je že umrl
sosed. »Vahtaj« ga, napiši govor, govori mu ob grobu. Ko so mu pevci zapeli »Oj Triglav
moj dom ...«, me je žena pocuknila za rokav: »Balohov Pavel je umrl!«
Ob novici mi je vzelo sapo. Z ženo sva ga šla pokropit. Potem so začeli domači planinski
funkcionarji prihajati k meni:
»Ali mu boste govorili in se v našem imenu kot od planinca, alpinista in gorskega
reševalca poslovili?«
Pavel, od tebe sem se moral še vse drugače posloviti. Trikrat sem zmečkal papirje, ko
sem pisal tiste besede in jih metal v koš. S četrtega šele, ki ga bom zdaj prepisal, sem
ti govoril ob odprtem grobu. Le malo je manjkalo, da se mi niso ob tem udrle solze.
Dragi Pavel!
Več kot trideset let je že minilo, odkar sem te v metalurški industrijski šoli mesec za
mesecem klical:
»Vstani, Pavel Baloh! Pridi k tabli!«
Kako neznansko bi bil srečen, ko bi ti mogel danes ukazati:
»Vstani, Pavel! Pridi ven iz groba! Gej, kakšna množica ljudi se je tu zbrala, da bi te
objela in pozdravila: Tvoja družina, sorodniki, sosedje, znanci in pri jate ji, sodelavci,
planinci in alpinisti, gorski reševalci — vsi, ki si z njimi in zanje delal, ki smo te imeli
radi in smo cenili tvoje požrtvovalno delo in smo se ob tvojem prešernem, radoživem
smehu tudi sami veselili življenja!«
Krivično je, da te je smrt nenadoma iztrgala iz naše srede. Neusmiljena je resnica, da
smo proti gospodarici našega življenja brez moči. Reveže in onemogle pusti pogosto živo-
188 tariti. Najboljše pa pobere v cvetu njihove mladosti. Ti, Pavel, si bi med slednjimi.