Marec - Planinski Vestnik

Š.: Zimski Čopov steber mi je še vedno živo pred očmi. Celo po vseh himalajskih
zgodbah je zame enkratno in neponovljivo doživetje. Takrat (1968) sem bil mlad in na
višku svojih moči. Danes dvomim, da bi še enkrat upal v tako avanturo. V veliko oporo
sta mi tedaj bila Aleš in Tonač. Nista bila sicer več v taki formi kot nekoč, toda imela
sta bogate izkušnje. Bilo je tako, da sem se jaz zanašal nanju, onadva pa name. Zgodba
iz Čopa je bila divja. Opisal sem jo v PV in bi zdaj težko kaj dodal. Nikoli do danes
nisem nikjer toliko časa skupaj plezal v slabem vremenu, med sneženjem. Dostikrat
sem se v Himalaji spomnil prav Čopa in lahko rečem, da ni bilo nikjer in nikoli težje
kot tedaj pozimi v Čopovem stebru. Niti na Daulagiriju ne. Vsaj gledano po posameznih
dnevih. Prav ta spomin na kalvarijo v Čopu, me je vzpodbujal, recimo, na Everestu, ob
sestopu in bivaku nad 8000 m. Rekel sem si tedaj, da težje ne more biti, kot smo
svojčas prestali v Čopu, tudi tam smo bili prepuščeni samemu sebi, nihče nam ni
mogel pomagati, bili smo dobesedno odrezani, mraz in zimsko neurje nista popustila
več dni. Morda je ta spomin zalegel, da smo zdržali tisto noč in sestop na Everestu.
Enako velja za moje druge poznejše zimske vzpone. Pri vseh sem se vračal v Čopa in
si dopovedoval, kako sem nekoč že prestal take stvari. Kajti, če bi bilo kje težje, bi to
pomenilo že korak čez rob. Tudi v steni Daulagirija sem večkrat pravil Cenetu in Emilu,
da je bilo v Čopu težje od tistega, kar smo tisti čas doživljali. Seveda so tam druge
razmere, primerjava pa je spodbudna. Ta samotolažba je pomagala v najtežjih trenutkih.
Če smo tam prišli čez, bomo tudi tu! In smo res zmogli.
B.: Pa sva pri Daulagiriju. Dobro se spomnim, kako sva po uspešnem Makaluju sedela
pri tebi doma, bil si še ves v zanosu zaradi Makaluja, toda na koncu si dejal, da
Makalu še ni tvoj življenjski cilj. Da tudi Everest še ne bo to, ampak — južna stena
Daulagirija. Potem si pokazal razglednico te stene. Strašno visoke stene! 4000 m
visoke. Petkratna višina triglavske stene torej. Nekaj nemogočega tudi za izkušene
alpiniste. Ze z razglednice je gledala ena sama obupna strahota. Kdaj te je pravzaprav
zagrabil pojem z imenom Daulagiri?
Š.: Zelje, ki si jo kot otrok vtepeš v glavo, zlepa ne opustiš. Tako se je začelo z mojim
Daulagirijem. Prva himalajska gora, o kateri sem bral, je bil Daulagiri. To je bila
knjiga, ki sta jo napisala Dinko Bertoncelj in Vojko Arko o argentinski odpravi na
Daulagiri; v njej je sodeloval naš rojak Bertoncelj. Takrat še nisem plezal, toda knjiga
me je tako pritegnila, da sem sanjal, kako bi prišel na Triglav ali kvečjemu na Veliki
Klek! Da bom kdaj lazil po Himalaji, tega si še v sanjah nisem predstavljal. Mnogo let
pozneje sva z Robasom bila v Mooserbodnu pri Fritzu Moravcu. On je vodil avstrijsko
odpravo na Daulagiri, o gori smo veliko govorili, zavzet je bil kot zadnji osemtisočak,
z vseh strani je veličasten, nikjer ni najti šibke točke. Cilj, zasejan v davni mladosti,
je dobival otipljivo podobo.
Ko sem lezel na Everest, sem že razmišljal o Daulagiriju. Ko smo se vračali domov, so
vsi govorili o Lotseju, jaz pa sem bil preveč pod vtisom Ang Pujeve smrti, zato mi je bilo
neprijetno, da bi moral spet kmalu hoditi po tistih dolinah. V Kathmanduju šem prosil
Toneta (Škarjo), da je vložil prošnjo za Daulagiri. Kazalo je, da bomo prišli na vrsto
šele 1984, potem so nam skrajšali na jesen 81. Prvi ogledi gore so se slabo končali.
Iz naše šole za gorske vodnike pod Anapurnami sva s sopotnikom Ladom Pavliho
potovala v monsunu in z malo denarja. Gore še videla nisva in lahko si predstavljaš,
kako me je prizadela neuspešna izvidnica. Ker ni bilo denarja za več ljudi, sem na
drugo izvidnico šel sam. Potoval sem v sklopu odprave Lotse 81. Imel sem dva nosača
in enega Šerpo. Fotografski material, ki sem ga posnel, ni bil najboljši, toda priganjal
nas je čas. Veliko smo se pogovarjali, kako organizirati odpravo v tako kratkem času
(z izvidnice sem se vrnil 18. aprila, odprava je odpotovala jeseni, vmes so bili le poletni
dopustniški meseci). Najprej smo delali načrte v okviru PD Matica, potem je Škarja
sklenil, da mora biti Daulagiri republiška odprava.
B.: Kakšne so bile organizacijske priprave? Kot vem je bil tvoj avto potujoči urad za
Daulagiri.
Š.: Zelo slab začetek je bil. Prav med letnimi dopusti smo se na PZS prepirali za našo
odpravo. Nekateri je niso hoteli podpreti niti simbolično. Jaz sem se dajal z organizacijo,
prerekanja pa je za nas opravljal Škarja kot načelnik KOTG. Bil sem zelo presenečen
in nisem mogel razumeti, da lahko nekateri nagajajo, mečejo polena pod noge. Poguma
pa nisem izgubil. Nasprotno. Sklenil sem, da bom v skrajni sili šel za svoj denar, za
enega soplezaica bi že zvrtali sredstva. Tone je zelo zagnano pomagal, z veliko
potrpežljivostjo je spravil zadevo na zeieno vejo. Morda me je prav to »zatikanje«
vzpodbudilo in je pomagalo h končnem uspehu.
B.: Daulagiri je zdaj več kot leto dni za teboj. Naši planinci so spremljali odisejado po
časopisih, potem smo gledali barvne diapozitive. Zanima me, kako sam podoživljaš to
divj0 z 9°dbo zdaj, z odmaknjenim in bolj umirjenim pogledom. So morda ostali kakšni
132 trenutki, ki se počasi kristalizirajo v najtežje?