Marec - Planinski Vestnik

pa hkrati še povečujejo. Problemov s tem še ni konec, zato ustanove finančno komisijo;
določeno dvotirnost dela komisij za varovalno opremo in za metode varovanja pa odpravijo
z združitvijo obeh komisij v komisijo za varnost, kot je predlagal avstrijski delegat
R. Pfenigberger.
Delegati UIAA in njihove organizacije že leta zaskrbljeno opazujejo velikanski razvoj
ekspedicionizma po vseh velikih gorstvih sveta. Pojavlja se tudi skrb za domačine v teh
gorstvih, ki bi jim izkušeni alpinisti morali posredovati znanje za samostojno in uspešnejšo
dejavnost. V začetku 1976 je ustanovljena komisija za odprave z nalogo: 1. da
vskladi programe in se izogne prekrivanju ciljev, 2. da izboljša odnose z deželami,
v katerih potekajo odprave in si izbori omilitev predpisov in 3. da izdela kodeks dobre
volje za vodje odprav. Rezultat so nepalski predpisi, ki jih je priobčil bilten UIAA I. 1978,
ko je R. Rieffel postal predstavnik UIAA v Katmanduju.
Leta 1976 so se latinskoameriške planinske organizacije ob polni podpori UIAA združile
v Panameriški zvezi planinskih organizacij (UPAM), da bi sodelovale na širših temeljih.
To leto je dosti novosti, pojavi se tudi predlog iranskega delegata, da bi ustanovili
svetovno planinsko meteorološko službo, na sporedu so norme za cepine in raziskave
o staranju vrvi, Poljaki pripravljajo enciklopedijo o planinskih organizacijah.
Ponovno so na sporedu pogovori z IKAR; srečanje izkoristita E. Friedli in P. Bossus za
pripravo priporočila o izbiri frekvence za lavinske žolne. IKAR in UIAA osvojita tudi
plakat z znaki za pomoč v nesreči.
Leta 1977 je generalna skupščina prvič zunaj Evrope — v Mehiki. Delegati soglasno
sprejmejo nasvete za planince. UIAA je sprejela tudi zemljevid planinskih voda, s čimer
je spodbudila zanimanje vlad za pomen Alp kot rezervoarja čistih voda. Predsednik
se udeleži simpozija najboljših plezalcev, ki ga v Miinchnu organizira Nemško planinsko
društvo in kjer je dosti govora o 7. stopnji oziroma o tem, da bi lestvica težavnostnih
stopenj navzgor ne smela biti omejena.
Že na zasedanju leta 1978 so zamisel sprejeli, alpinisti dobe 7. stopnjo (izjemno težavno)
s čimer pa dotedanje težavnostne stopnje niso razvrednotene.
Predsednik P. Bossus je leta 1979 z velikim zadovoljstvom objavil dogovor velikih planinskih
organizacij o medsebojnih vzajemnih popustih v kočah in zavetiščih. K temu je
pripomogel fond za kompenzacije UIAA, ki je s tem po 47 letih dela doživel izpolnitev
velikih prizadevanj.
Komisija za varnost obravnava plezalne pasove in čelade, pojavlja se zahteva po plačilu
takse za pridobitev znaka kvalitete UIAA.
Leta 1980 je spet na vrsti sprememba statuta. Število članov izvršnega komiteja se
poveča na 16, kar pomeni tretjino vseh članic UIAA. S tem razlika med stalnimi in
nestalnimi člani praktično odpade. P. Bossus je v Ženevi spet izvoljen za predsednika.
UIAA sledi predlogu^nan^ planinske zveze, ki je že leta 1965 predlagala ustanovi-
1 JC^ST tev zdravn 'ške komisije. Ustanovljena je komisija pod vodstvom P. Segantinija iz Italije,
L » potem, ko je Francoz J. Rivollier poprej opravil vse organizacijske ukrepe. Komisija
ima v programu dejavnost medicinske narave v zvezi z gorami. Na prvem mestu so
problemi življenja v velikih višinah ter ustanovitev študijskega centra v Londonu.
Predsednik P. Bossus vodi kolokvij o problematiki odprav, ki poteka v Les Diableretsu
med filmskim festivalom. Vroča tema je spet — zmanjšanje ostrine v predpisih držav,
kamor odhajajo odprave. Druga zadeva organizatorje odprav same: bolj prizadevno
naj bi izbirali svoje ekspedicijske programe.
Leta 1981 je Planinarski Savez Jugoslavije v izvedbi PZS še uradno uresničil zamisel,
ki je že dolgo vznemirjala UIAA: v šoli za šerpe, ki jo je zgradil v Manangu (Nepal)
je opravil tretji tečaj za vodnike iz vrst šerp, v katerem so sodelovali razen slovenskih
tudi inštruktorji iz drugih evropskih zvez. (Prvi tečaj je PZS izvedla že 1979, leta 1980
je zgradila šolo in poleg svojih inštruktorjev povabila še druge; leta 1981 je bila le
uradna otvoritev šole pod okriljem UIAA — op. pisca).
Podobno vlogo je v Južni Ameriki odigrala španska planinska zveza v Čilu, kjer je bilo
ob sodelovanju UPAM in UIAA že več tečajev.
Za leto 1982 je bilo sklenjeno, da bo skupščina v Katmanduju, sedežu himalaizma.
Zgodovinski pregled delovanja UIAA zaključuje P. Bossus z besedami našega delegata
Aleša Kunaverja: »UIAA je postala svetovna resničnost, njene naloge se bodo z leti še
okrepile.«
In za zaključek še nekaj tehničnih podatkov!
Zasedanja UIAA so bila: 1932 (Chamonix), 1933 (Cortina d'Ampezzo), 1934 (Pontresina),
1935 (Barcelona), 1936 (Ženeva), 1937 (Pariš), 1938 (Praga), 1939 (Zermatt), 1947 (Ženeva),
1948, (Ženeva), 1949 (Chamonix), 1950 (Milano), 1951 (Bled), 1952 (Zeli am See),
1953 (Delfi), 1954 (Grenoble), 1955 (Munchen), 1956 (Madrid), 1957 (Trento), 1958 (Lugano),
1959 (Amsterdam), 1960 (Jahorina), 1961 (Dunaj), 1962 (Krf), 1964 (Munchen), 1965
(Utrecht), 1966 Courmayeur) 1967 (Madrid), 1968 (London), 1969 (Praha), 1970 (Kreta),
1971 (Zakopane), 1972 (Montreux), 1973 (Tbilisi), 1974 (Delnice), 1975 (Obertauern), 1976
(Barcelona), 1977 (Mexico), 1978 (Lagonissi), 1979 (Pinkham Notch), 1980 (Ženeva), 1981
184 (Lugano) in 1982 (Katmandu).