Marec - Planinski Vestnik

More documents

Recommendations

Info

so v Kapelci počeli Mahkota, Dular, Kunaver, Juvan, Sazonov. Nadja Fajdiga in drugi, ki jih tedaj še nisem poznal. Z velikim spoštovanjem sem požiral vsak njihov gib v skalah. S prostim plezanjem so se dolgo dajali z neko lusko, le Anteju je dvakrat uspelo, da jo je preplezal, drugi so prej popadali. Ko so se plezalci premaknili v druge skale, sem se na skrivaj pognal v tisto lusko, jo zlezel, in ker nazaj nisem upal niti znal, sem splezal kar do vrha. Ko je Mahkota videl, da je čez nemogočo lusko zlezel neznani kolesar, me je povabil, naj pridem na odsek Ljubljana-Matica. Takratni sestanki niso bili podobni današnjim, dobro še vidim Anteja, kako je v vsem spoštovanju sedel na mizi, razlagal je iz knjige, kam bodo tisto leto šli stari mački, mi navadni začetniki pa smo plaho ždeli ob zidu in vlekli na ušesa velike stvari. Zaključek šole smo tisto leto imeli na Kamniškem sedlu. Z Alešem Kunaverjem—Dušico sem se prvič poskusil v pravi steni. Plezali smo steber Brane in Jugovo poč v Planjavi. Na Sedlu sem zvedel, da je Tonač peljal tri tečajnike skozi Repov kot v dolino. Pregovoril sem še enega, da sva tudi midva, neuka začetnika, sestopala v neznani Repov kot. Opisali so nama pot, toda za čiste zelence je bil vsak opis nesmiseln, zato sva se krepko zaplezala na policah. Videla sva Tonačevo skupino, kako je varno sestopala čez Srebrno sedlo, midva pa sva morala obrniti tik nad meliščem. V strahu, da ne bi spet zašla sva se vrnila kar do vrha Planjave, od tam pa sva se po markirani poti ubogljivo spustila v dolino. V prvi plezalni sezoni sem preplezal 21 smeri, zaključil pa sem jo z vzponom čez Čopov steber. Čopa sva splezala z Janezom Zorkom. Jaz nisem imel niti primerne obutve, lezel sem v starih salonskih čevljih, znotraj obloženih s kožuhovino, »gležnerji« smo jim rekli. 10. oktobra sem prišel v Vrata peš, Janez pa se je pripeljal na izposojenem mopedu. Tedaj je bil Janez še mehanik (pozneje se je posvetil kiparstvu, odselil se je v Pariz, tam je bil učenec Vena Pilona, zdaj pa je profesor za kiparstvo na Sorboni; op. J. B.), celo soboto je popravljal moped, preizkusil pa ga je z vožnjo v Vrata. O Čopovem stebru sem bral v PV, kjer je Avčin opisoval svojo prvo ponovitev; predstavljal sem si strašno težko steno, pravo grozljivko in da bi bil dovolj močan, sem prejšnji večer pojedel cel kozarec kuhanega kislega fižola. Lahko si misliš, kako me je med plezanjem napenjalo in zvijalo. Plezala sva s staro »bikolorko«, vso razcefrano in načeto, ves čas se nama je krotovičila v nerešljivo solato. Nad rdečo luknjo, v tisti sloviti »haken galeriji«, sva se morala ustaviti in razvezati. Vrv se je tako zavozlala, da nisva mogla naprej. Bila sva tako nerodna, da bi nama vrv kmalu padla v dolino, preden sva rešila vse zanke in pentje. Pri tem težkem delu sva spodaj na Gorenjskem turnu zagledala dve beli čeladi, kako ležeta navzgor proti nama. »Hudič, sta pozna,« sva si rekla, ko sva ocenjevala njuno početje s sredine Čopovega stebra. Toda kmalu zatem sta naju tista dva dohitela, prehitela in kot blisk zlezla na rob stene. Bila sta Ante in Tonač, Čopa sta tedaj splezala v poldrugi uri! Ante je bil tistikrat izredno navit, vpenjal je le vsak peti klin, imel sem debele oči, ko sem gledal, kako lahkotno mu odreže plezanje. Midva sva se zamudila še celo popoldne, rob stene sva dosegla zvečer in v hudi nevihti kar brez baterij sestopila v Vrata. V službi sem dobil neopravičen izostanek, toda bil sem ponosen na uspeh in zadovoljen s svojo prvo plezalno sezono. B.: Si kdaj odletel? Š.: O, pa ja! Enkrat sem priletel z Malega Turnca prav v vznožje, drugič sem odletel nekaj dni pozneje v razu Jalovca; 5. avgusta 1962 je bilo. Smer mi je v nekaj besedah opisal Tine Miheličev, prepričan sem bil, da bo dovolj, toda s soplezalcem Miho sva se nad lopico zaplezala. Zapeljal me je klin, ki so ga zabili najini predhodniki, ki so se prav tako zaplezali. Zanihal sem nekaj metrov in obvisel nasproti soplezalcu, obrnjen z glavo navzdol. Zatem je najino napredovanje preprečila še nevihta. Strele so naju tako prestrašile, da sva v nalivu celo smer preplezala navzdol kar prosto. Ta padec sem doživel tik pred odhodom v Dolomite, precej me je demoraliziral in mi zmanjšal greben. Tudi samozavest mi je močno padla. Lekcijo sem si vzel k srcu tako, da si kaj takega nisem več dovolil celih 20 let. B.: Še zdaj imam v spominu časopisni članek iz leta 1962, napisal ga je Belač, govoril pa je o Sazonu in Pretnarju, ki sta tedaj kot prva Slovenca, zmogla severno steno Matterhorna. Na koncu je pripisal še odstavek, da sta med našimi alpinisti tisto leto vzbudila posebno pozornost dva začetnika, ki sta se pravkar vrnila z uspešne plezarije v Dolomitih. To sta bila vidva z Janezom Zorkom, ali ne? Š.: Res je. Poleti 62 je Aleš na odseku ugotovil, da sva z Janezom kar dobra in je predlagal, da bi šla poizkusit še v tuje gore. Bil sem brez opreme, ne kladiva ne klinov ne vponk nisem imel, letal sem od znanca do znanca, da bi kdo kaj posodil. Edino Belač je bil dobra duša. Posodil mi je cepin in dereze, ker sva po Dolomitih nameravala še v Centralne Alpe. Na PZS sva si sposodila star šotor, spran in ostuden, spredaj je bila čez celo stran z ogljem narisana velikanska rit, zadaj pa je spet čez celo stran zijal znan slovenski in mednarodni erotični napis iz treh črk. Da bi skrila to sramoto, 130 sva nosila še zelen polivinil, s katerim sva pokrivala šotor. Potovanje v Dolomite je bila
Stane Belak-Šrauf — 15. dan na Daulagiriju, 1981 — sestop Foto Tratnik prava pustolovščina, nobeden ni znal jezika, veliko peripetij sva doživela na napačnih vlakih, preden sva blizu koče Lavaredo pod Tremi Cinami postavila šotor. Za začetek sva splezala Preussovo poč, stene so se mi zdele tako pokončne, da nisem upal pogledati navzgor in nisem verjel, da bova kdaj uspela priti čez. Janez se je vse opise smeri naučil kar na pamet. Plezala sva čisto po začetniško, jaz celo brez kladiva, ker mi ga nihče ni posodil. Grozno je bilo v Rumenem razu. Ko sem na najtežjem mestu, v previsu lezel Janezu med koleni, sem mimogrede pogledal proti najinemu taboru prav v trenutku, ko so nama krave podrle, pomendrale in posrale šotor. Drla sva se v dolino, da bi pregnala krave. Brez uspeha. Le redki turisti, ki so hodili mimo, so se še bolj smejali. Najine Centralne Alpe so šle po vodi. Potlej sva pod Cinami spala kar na prostem, spalnih vreč nisva imela. Edino, kar sem bil položil podse, je bila plezalna vrv. Ker sva bila tudi brez kuhalnika, sva jedla surove konzerve. Posledice Dolomitov so prišle jeseni, ko me je zvijala bolezen. B.: V zgodovini slovenskega ajjžifljzniaje prvi zimski vzpon čez Čopov steber vsaj zame mejmET*Zaključuje klasično dobo in začenja obdobje našega uspešnega ekspedicionizma, vzporedno z njim tudi kvalitetnejši zimski alpinizem, smele ponovitve in prvenstvene smeri drugod po Alpah in na koncu prosto plezanje. Bil si zraven v zimskem Čopu, dvakrat na Makaluju, na Kangbačenu, na Sagarmati in na Daulagiriju. Vsako ime samo zase predstavlja svojo odisejado, toda verjetno je kakšna med njimi, ki jo imaš za najtežjo.
Page 2 and 3: Janez Bizjak Marjan Oblak Bojan Pol
Page 6 and 7: Š.: Zimski Čopov steber mi je še
Page 8 and 9: B.: Kako ste izbirali člane za Dau
Page 10 and 11: Stalo bi nekajkrat manj kot nas sta
Page 12 and 13: čanje, ki je kar zamrlo. Prihodnos
Page 14 and 15: član gorske reševalne oostaie v C
Page 16 and 17: 28. 7. 1982 — Gafič je odšel na
Page 18 and 19: POČJO, IV, III, 1. P., 1. MP Desne
Page 20 and 21: IZGORJELA GRUDA: SVILANITOVA SMER (
Page 22 and 23: Velež: Desno od Botina V 5 Mehurč
Page 24 and 25: Velež: Desno od Botina V 7 Smer KI
Page 26 and 27: MARIBORSKA PLANINSKA ODPRAVA KILIMA
Page 28 and 29: marsikdo je skrivoma utrl solzo. Po
Page 30 and 31: pobil. Včasih so mi ovce in koze u
Page 32 and 33: Ravno pravi čas so mi odpovedale p
Page 34 and 35: Nenavadno je, da lahko ugotovimo pr
Page 36 and 37: lepega mesta — odgnala. Le nekaj
Page 38 and 39: NOVOLETNA POT H KOČI PD KOČEVJE*
Page 40 and 41: zatreskal učitelj smučanja). Povz
Page 42 and 43: Razgled z Vodnikove koče (posneto
Page 44 and 45: Samolepljivi (1) »psi«" z vezmi (
Page 46 and 47: Srenači ali mački nam pri hoji s
Page 48 and 49: kovinsko uho, ki ga nataknemo na ko
Page 50 and 51: DELO PSIHOLOGA NA ALPINISTIČNI ODP
Page 52 and 53: S stena Kitaraja a, b, d — smeri
Page 54 and 55:
Odnosi v skupini so bili v glavnem
Page 56 and 57:
začetku pripravljalnega obdobja na
Page 58 and 59:
pa hkrati še povečujejo. Problemo
Page 60 and 61:
ske Alpe pa so še v oblakih ozirom
Page 62 and 63:
ZAKASNELO SLOVO PAVLU BALOHU Minilo
Page 64 and 65:
ČESTITKE IZ ŠVICE S pismom, ki ga
Page 66 and 67:
ložnosti pa so obdelali vrvno tehn
Page 68 and 69:
194 se poslovili od vodij tabora Kl
Page 70 and 71:
PLANINSKA JULIJ AN A HOČEVAR Prele
Page 72 and 73:
m p t a M S l k č i Dotetraitatrs
Page 74 and 75:
Je trajen nemir v človeku, ki je n
Page 76 and 77:
narekuje vsebina in ne utečen rite
Page 78 and 79:
AO, AS Roj. Alp. leto od 11. ŠTREM
Page 80 and 81:
Zap. št Priimek in ime AO. AS Roj.
Page 82 and 83:
Za p št. Roj. Alp. Lani Letos Prii
Page 84 and 85:
trmgjDddl p® SMUČARSKA SEZONA 198
Page 86 and 87:
Praktični in teoretični problemi
Page 88 and 89:
214 Ljubelju, da bi jim čestitala
Page 90:
Slavnik — Tumova koča, Kojnik
show all

Marec - Planinski Vestnik

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?