Marec - Planinski Vestnik

More documents

Recommendations

Info

zatreskal učitelj smučanja). Povzpeli so se na Veliki Zvoh in se zročali božajočim sončnim žarkom. Na anorakih so se sankali v »vrtačo« na vrhu in sredi podobnih norčij se je rodila ideja o koncertu na Triglavu, ki se je skrivnostno »bahal« na zahodnem obzorju. Na prvi avgustovski petek so se zbrali v Vratih. Drobni drugi tenor Marko, ki mu zaradi kozje brade pravijo Ho-Ši-Ming, je pod velikanskim in težkim nahrbtnikom spominjal na prvošolčka, ki na hrbtu prenaša vso svojo silno učenost. Tu je bil plečati in polnokrvni Boris pa suhljati dolgin Darko v živordeči smučarski bundi, ob katerih so bili njegovi črni kodri, urejeni v stilu bližajoče se vojaščine, še bolj črni. Majhna skupina okrog šavlija, širokega orjaka s prijaznimi očmi, skritimi v temnem goščavju, ki mu obroblja basovska usta, se veselo smeje. Med njimi Franci, nemirnega pogleda, in njegova popularna ženka Irena, ki je zaradi priložnostnih solo vložkov v nekaterih najlepših slovenskih pesmih, bila deležna številnih aplavzov v Riu, Pod lipco, Pri Sokolu in drugih slavnih pokoncertnih dvoranah. Kmalu za njimi so prišli fantje s primorske strani. Julijana so nekaj dni prej zaklali zaradi brezvrednega slepiča, tako da je že nevemkaterikrat manjkal na počitniških akcijah. Prišli so Tomaž, postaven kot Pink Panter, a še vedno dovolj močan, da nosi neutrudno delujoči jezik; Zoran, nihajoč med prešerno aufbiksovsko in preudarno resno filozofijo; Marjan s svojo resonančno lobanjo; Jože, ki so ga prijatelji pretentali, da je na vrhu Triglava gostilna, sicer ne bi šel zraven pa še nekaj brucov, ki so se držali bolj ob strani. Tam je bil tudi mladi dirigent, spoštljivo je zrl gor v Steno. Verjetno je nabiral koncentracijo kot pred zadnjo vajo, na kateri se bo izkazalo, ali so fantje že sposobni nastopiti ali še ne. Čupo je prišel sredi noči. Izkoristil je lepo vreme in pokosil okoli vinograda, pa je zamudil avtobus in pešačil gor iz Mojstrane. Težak, a sladek je bil njegov tovor — kantica najboljšega domačega, iz tistega soda ob zidu. Z njim naj bi proslavili uspešen vzpon in koncert na najvišjem nivoju. Če bi vedel, da njegov tovor ne bo zdržal niti do Rži, se ne bi tako žrl in se v zadregi praskal po kuštravi glavi, ker je v kantici imel slepe potnike — vinske mušice. Dolina je bila še v globoki senci. Prosojne meglice so se neslišno osvobajale svojih nočnih spon, Stena je bila s svojo sivo resnostjo eno samo grozljivo vabilo. Takrat se je nekje na vrhu zasvetilo in prvi neustrašeni žarek je radovedno pogledal čez rob prepada in se napotil raziskovat poltemo tja nekam pod Stenar. Vodopivci so krenili. Ciril s koničastim klobukom je hodil na čelu, najhitrejši pa so se mu prilepili za pete. Fantje v raznobarvnih majicah so se vzpenjali čez Prag. Kmalu sta se oblikovali dve skupini, hitri in počasni. Po mnenju počasnih so prvi seveda zajci in divjaki in šprinterji in sploh ne vidijo lepot narave okrog sebe in sploh ne znajo ceniti lepega razgleda, ki je bil ta dan seveda nekaj izjemnega, posebnega in vrednega. Počasna skupina pa da je, jasno, brez kondicije, njihov najljubši šport je poležavanje po kosilu in zvečer dva deci, najraje bi kar sede prišli na vrh in sploh, da ovirajo celotno zamisel. Jasno, da je kantica z rujnim vipavcem postajala vse lažja, da se ubogi Čupo ne bi preveč mučil. Počasi so stopali naprej, sope so dvigovali kolena skoraj pred oči, a z vsakim metrom je v srcih rastel ponos nad premagano višino, je rasla volja, priti čim višje nad spoštljive prepadne praznine, kamor se je ob vsakem »kratkem počitku« občudujoče usmeril pogled. Pred odločilnim startom so na Kredarici naredili še generalko, Buco jih je spravil v škatlico in karavana je krenila. Psi v dolini pa so lajali. Joj, kako visoko je bilo treba vzdigovati noge in se izogibati »zelenemu valu«, ki je neprestano nosil reko ljudi. Pazili so, da ne bi stopili v prazno ali da ne bi poslali kakšnega pozdravčka (beri: kamenčka) na glavo tistemu, ki se znoji, poti, pod njimi. Nekje na Malem Triglavu jih je pričakalo navdušeno vriskanje. Oton in Angelca sta prišla s trentarske strani in sta grozno pohvalila generalko. Povedala sta, da se je dobro slišalo na vrh in sta tam številnim začudenim planincem povedala, čigava sta. Kakšen ponos jima je zrl iz oči, čeprav nista bila zraven in sta nadaljevala svojo turo proti Kredarici. Pevce pa je čakal še ozek greben in kmalu je bil rdeči stolp tako blizu, da so ga lahko otipali tudi tisti, ki so ga poznali le z razglednic. Veter je bil usmiljen in fantom ni bilo treba preizkušati odpornosti na ajdovsko in kraško burjo. Prva skupina je bila seveda že dobro »upeta«, ko je druga komaj razmetavala po pisanih nabrtnikih. Jože je vprašal Primožiča: »Milan, kje je šnops?« »Ja, u triiiibhil«, je prav po cerkljansko zategnil in nasmejal celo družbo. Posedli so na južno stran, s pogledom proti rodni Primorski tam nekje za devetimi gorami, in zazvenela je pesem. Odprtih src, celotni letni koncert iz Filharmonije, od Gallusa do Sveteta in železnega repertoarja. Srca so pela z njimi, tudi tista, ki so malo prej na grebenu zašla v visoke obrate. Radi bi ponesli to pesem povsod, kamor je nesel 166 pogled, med z rahlo soparico zastrte doline, med neslutene vrhove, v mesta, v vasi,
na morje, med ljudi. Zvenel je tisti dan tudi Triglav sam in nebo je bilo najbolj akustičen obok. Sonce je grozilo, da se bo skrilo za obzorje, ko je bilo treba končati. Še težje so se poslovili od vrha kot od ostankov lipe pred znano ljubljansko študentsko gostilno. Na Doliču pa so pametno popustili, ko je vsako omizje, prav nič akademsko, prepevalo svojo vižo. Pred spanjem pa niso vzdržali in zunaj, pod milijoni zvezd, njihovim doslej najštevilnejšim občinstvom so zapeli še enkrat. Naslednji dan so koncert ponovili na Kanjavcu; zrli so v globine Zadnjice in ugibali, kako se imenujejo gore na obzorju. Oton in Angelca sta prišla na svoj račun, od blizu, potem ko s'ta potrdila, da se je koncert z vrha odlično slišal na Kredarico. Skoraj še lepše je bilo na Kanjavcu. Mir, tišina, zbranost — kot bi rekel Adi. In za kontrast temnomodremu nebu kot zreli češnji rdeča Tinkina lica in koroško tople Angelcine oči pa žareča srca vseh, ki so globoko zajemali iz posode lepot Matere Narave. Stara prijateljstva so se okrepila, nova so se usmerila, ljubezen do petja se je prepletla z ljubeznijo do planin, in ne dvomim, da bo ob letošnji tridesetletnici zbora srečanje vseh pevskih generacij po slavnostnem koncertu rodilo nov, širok koncert nekje v našem gorskem svetu. Vinjeta: F. Kreuzer
Page 2 and 3: Janez Bizjak Marjan Oblak Bojan Pol
Page 4 and 5: so v Kapelci počeli Mahkota, Dular
Page 6 and 7: Š.: Zimski Čopov steber mi je še
Page 8 and 9: B.: Kako ste izbirali člane za Dau
Page 10 and 11: Stalo bi nekajkrat manj kot nas sta
Page 12 and 13: čanje, ki je kar zamrlo. Prihodnos
Page 14 and 15: član gorske reševalne oostaie v C
Page 16 and 17: 28. 7. 1982 — Gafič je odšel na
Page 18 and 19: POČJO, IV, III, 1. P., 1. MP Desne
Page 20 and 21: IZGORJELA GRUDA: SVILANITOVA SMER (
Page 22 and 23: Velež: Desno od Botina V 5 Mehurč
Page 24 and 25: Velež: Desno od Botina V 7 Smer KI
Page 26 and 27: MARIBORSKA PLANINSKA ODPRAVA KILIMA
Page 28 and 29: marsikdo je skrivoma utrl solzo. Po
Page 30 and 31: pobil. Včasih so mi ovce in koze u
Page 32 and 33: Ravno pravi čas so mi odpovedale p
Page 34 and 35: Nenavadno je, da lahko ugotovimo pr
Page 36 and 37: lepega mesta — odgnala. Le nekaj
Page 38 and 39: NOVOLETNA POT H KOČI PD KOČEVJE*
Page 42 and 43: Razgled z Vodnikove koče (posneto
Page 44 and 45: Samolepljivi (1) »psi«" z vezmi (
Page 46 and 47: Srenači ali mački nam pri hoji s
Page 48 and 49: kovinsko uho, ki ga nataknemo na ko
Page 50 and 51: DELO PSIHOLOGA NA ALPINISTIČNI ODP
Page 52 and 53: S stena Kitaraja a, b, d — smeri
Page 54 and 55: Odnosi v skupini so bili v glavnem
Page 56 and 57: začetku pripravljalnega obdobja na
Page 58 and 59: pa hkrati še povečujejo. Problemo
Page 60 and 61: ske Alpe pa so še v oblakih ozirom
Page 62 and 63: ZAKASNELO SLOVO PAVLU BALOHU Minilo
Page 64 and 65: ČESTITKE IZ ŠVICE S pismom, ki ga
Page 66 and 67: ložnosti pa so obdelali vrvno tehn
Page 68 and 69: 194 se poslovili od vodij tabora Kl
Page 70 and 71: PLANINSKA JULIJ AN A HOČEVAR Prele
Page 72 and 73: m p t a M S l k č i Dotetraitatrs
Page 74 and 75: Je trajen nemir v človeku, ki je n
Page 76 and 77: narekuje vsebina in ne utečen rite
Page 78 and 79: AO, AS Roj. Alp. leto od 11. ŠTREM
Page 80 and 81: Zap. št Priimek in ime AO. AS Roj.
Page 82 and 83: Za p št. Roj. Alp. Lani Letos Prii
Page 84 and 85: trmgjDddl p® SMUČARSKA SEZONA 198
Page 86 and 87: Praktični in teoretični problemi
Page 88 and 89: 214 Ljubelju, da bi jim čestitala
Page 90:
Slavnik — Tumova koča, Kojnik
show all

Marec - Planinski Vestnik

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?