Marec - Planinski Vestnik

zatreskal učitelj smučanja). Povzpeli so se na Veliki Zvoh in se zročali božajočim sončnim
žarkom. Na anorakih so se sankali v »vrtačo« na vrhu in sredi podobnih norčij se je
rodila ideja o koncertu na Triglavu, ki se je skrivnostno »bahal« na zahodnem obzorju.
Na prvi avgustovski petek so se zbrali v Vratih. Drobni drugi tenor Marko, ki mu zaradi
kozje brade pravijo Ho-Ši-Ming, je pod velikanskim in težkim nahrbtnikom spominjal na
prvošolčka, ki na hrbtu prenaša vso svojo silno učenost. Tu je bil plečati in polnokrvni
Boris pa suhljati dolgin Darko v živordeči smučarski bundi, ob katerih so bili njegovi
črni kodri, urejeni v stilu bližajoče se vojaščine, še bolj črni. Majhna skupina okrog
šavlija, širokega orjaka s prijaznimi očmi, skritimi v temnem goščavju, ki mu obroblja
basovska usta, se veselo smeje. Med njimi Franci, nemirnega pogleda, in njegova popularna
ženka Irena, ki je zaradi priložnostnih solo vložkov v nekaterih najlepših slovenskih
pesmih, bila deležna številnih aplavzov v Riu, Pod lipco, Pri Sokolu in drugih
slavnih pokoncertnih dvoranah.
Kmalu za njimi so prišli fantje s primorske strani. Julijana so nekaj dni prej zaklali
zaradi brezvrednega slepiča, tako da je že nevemkaterikrat manjkal na počitniških
akcijah. Prišli so Tomaž, postaven kot Pink Panter, a še vedno dovolj močan, da nosi
neutrudno delujoči jezik; Zoran, nihajoč med prešerno aufbiksovsko in preudarno resno
filozofijo; Marjan s svojo resonančno lobanjo; Jože, ki so ga prijatelji pretentali, da je na
vrhu Triglava gostilna, sicer ne bi šel zraven pa še nekaj brucov, ki so se držali
bolj ob strani. Tam je bil tudi mladi dirigent, spoštljivo je zrl gor v Steno. Verjetno je
nabiral koncentracijo kot pred zadnjo vajo, na kateri se bo izkazalo, ali so fantje
že sposobni nastopiti ali še ne.
Čupo je prišel sredi noči. Izkoristil je lepo vreme in pokosil okoli vinograda, pa je
zamudil avtobus in pešačil gor iz Mojstrane. Težak, a sladek je bil njegov tovor — kantica
najboljšega domačega, iz tistega soda ob zidu. Z njim naj bi proslavili uspešen
vzpon in koncert na najvišjem nivoju. Če bi vedel, da njegov tovor ne bo zdržal niti do
Rži, se ne bi tako žrl in se v zadregi praskal po kuštravi glavi, ker je v kantici imel slepe
potnike — vinske mušice.
Dolina je bila še v globoki senci. Prosojne meglice so se neslišno osvobajale svojih
nočnih spon, Stena je bila s svojo sivo resnostjo eno samo grozljivo vabilo. Takrat se je
nekje na vrhu zasvetilo in prvi neustrašeni žarek je radovedno pogledal čez rob prepada
in se napotil raziskovat poltemo tja nekam pod Stenar.
Vodopivci so krenili. Ciril s koničastim klobukom je hodil na čelu, najhitrejši pa so se
mu prilepili za pete. Fantje v raznobarvnih majicah so se vzpenjali čez Prag. Kmalu sta
se oblikovali dve skupini, hitri in počasni. Po mnenju počasnih so prvi seveda zajci
in divjaki in šprinterji in sploh ne vidijo lepot narave okrog sebe in sploh ne znajo
ceniti lepega razgleda, ki je bil ta dan seveda nekaj izjemnega, posebnega in vrednega.
Počasna skupina pa da je, jasno, brez kondicije, njihov najljubši šport je poležavanje
po kosilu in zvečer dva deci, najraje bi kar sede prišli na vrh in sploh, da ovirajo
celotno zamisel. Jasno, da je kantica z rujnim vipavcem postajala vse lažja, da se ubogi
Čupo ne bi preveč mučil. Počasi so stopali naprej, sope so dvigovali kolena skoraj pred
oči, a z vsakim metrom je v srcih rastel ponos nad premagano višino, je rasla volja,
priti čim višje nad spoštljive prepadne praznine, kamor se je ob vsakem »kratkem počitku«
občudujoče usmeril pogled.
Pred odločilnim startom so na Kredarici naredili še generalko, Buco jih je spravil v škatlico
in karavana je krenila. Psi v dolini pa so lajali.
Joj, kako visoko je bilo treba vzdigovati noge in se izogibati »zelenemu valu«, ki je
neprestano nosil reko ljudi. Pazili so, da ne bi stopili v prazno ali da ne bi poslali kakšnega
pozdravčka (beri: kamenčka) na glavo tistemu, ki se znoji, poti, pod njimi. Nekje
na Malem Triglavu jih je pričakalo navdušeno vriskanje. Oton in Angelca sta prišla
s trentarske strani in sta grozno pohvalila generalko. Povedala sta, da se je dobro slišalo
na vrh in sta tam številnim začudenim planincem povedala, čigava sta. Kakšen ponos
jima je zrl iz oči, čeprav nista bila zraven in sta nadaljevala svojo turo proti Kredarici.
Pevce pa je čakal še ozek greben in kmalu je bil rdeči stolp tako blizu, da so ga lahko
otipali tudi tisti, ki so ga poznali le z razglednic. Veter je bil usmiljen in fantom ni bilo
treba preizkušati odpornosti na ajdovsko in kraško burjo.
Prva skupina je bila seveda že dobro »upeta«, ko je druga komaj razmetavala po pisanih
nabrtnikih. Jože je vprašal Primožiča: »Milan, kje je šnops?« »Ja, u triiiibhil«, je prav
po cerkljansko zategnil in nasmejal celo družbo.
Posedli so na južno stran, s pogledom proti rodni Primorski tam nekje za devetimi
gorami, in zazvenela je pesem. Odprtih src, celotni letni koncert iz Filharmonije, od
Gallusa do Sveteta in železnega repertoarja. Srca so pela z njimi, tudi tista, ki so malo
prej na grebenu zašla v visoke obrate. Radi bi ponesli to pesem povsod, kamor je nesel
166 pogled, med z rahlo soparico zastrte doline, med neslutene vrhove, v mesta, v vasi,