Marec - Planinski Vestnik

so v Kapelci počeli Mahkota, Dular, Kunaver, Juvan, Sazonov. Nadja Fajdiga in drugi, ki
jih tedaj še nisem poznal. Z velikim spoštovanjem sem požiral vsak njihov gib v skalah.
S prostim plezanjem so se dolgo dajali z neko lusko, le Anteju je dvakrat uspelo, da
jo je preplezal, drugi so prej popadali. Ko so se plezalci premaknili v druge skale, sem
se na skrivaj pognal v tisto lusko, jo zlezel, in ker nazaj nisem upal niti znal, sem
splezal kar do vrha. Ko je Mahkota videl, da je čez nemogočo lusko zlezel neznani
kolesar, me je povabil, naj pridem na odsek Ljubljana-Matica. Takratni sestanki niso
bili podobni današnjim, dobro še vidim Anteja, kako je v vsem spoštovanju sedel na
mizi, razlagal je iz knjige, kam bodo tisto leto šli stari mački, mi navadni začetniki pa
smo plaho ždeli ob zidu in vlekli na ušesa velike stvari. Zaključek šole smo tisto leto
imeli na Kamniškem sedlu. Z Alešem Kunaverjem—Dušico sem se prvič poskusil v pravi
steni. Plezali smo steber Brane in Jugovo poč v Planjavi. Na Sedlu sem zvedel, da je
Tonač peljal tri tečajnike skozi Repov kot v dolino. Pregovoril sem še enega, da sva
tudi midva, neuka začetnika, sestopala v neznani Repov kot. Opisali so nama pot, toda
za čiste zelence je bil vsak opis nesmiseln, zato sva se krepko zaplezala na policah.
Videla sva Tonačevo skupino, kako je varno sestopala čez Srebrno sedlo, midva pa sva
morala obrniti tik nad meliščem. V strahu, da ne bi spet zašla sva se vrnila kar do vrha
Planjave, od tam pa sva se po markirani poti ubogljivo spustila v dolino.
V prvi plezalni sezoni sem preplezal 21 smeri, zaključil pa sem jo z vzponom čez Čopov
steber. Čopa sva splezala z Janezom Zorkom. Jaz nisem imel niti primerne obutve,
lezel sem v starih salonskih čevljih, znotraj obloženih s kožuhovino, »gležnerji« smo jim
rekli. 10. oktobra sem prišel v Vrata peš, Janez pa se je pripeljal na izposojenem
mopedu. Tedaj je bil Janez še mehanik (pozneje se je posvetil kiparstvu, odselil se je
v Pariz, tam je bil učenec Vena Pilona, zdaj pa je profesor za kiparstvo na Sorboni;
op. J. B.), celo soboto je popravljal moped, preizkusil pa ga je z vožnjo v Vrata.
O Čopovem stebru sem bral v PV, kjer je Avčin opisoval svojo prvo ponovitev; predstavljal
sem si strašno težko steno, pravo grozljivko in da bi bil dovolj močan, sem
prejšnji večer pojedel cel kozarec kuhanega kislega fižola. Lahko si misliš, kako me je
med plezanjem napenjalo in zvijalo. Plezala sva s staro »bikolorko«, vso razcefrano in
načeto, ves čas se nama je krotovičila v nerešljivo solato. Nad rdečo luknjo, v tisti
sloviti »haken galeriji«, sva se morala ustaviti in razvezati. Vrv se je tako zavozlala, da
nisva mogla naprej. Bila sva tako nerodna, da bi nama vrv kmalu padla v dolino,
preden sva rešila vse zanke in pentje. Pri tem težkem delu sva spodaj na Gorenjskem
turnu zagledala dve beli čeladi, kako ležeta navzgor proti nama. »Hudič, sta pozna,« sva
si rekla, ko sva ocenjevala njuno početje s sredine Čopovega stebra. Toda kmalu zatem
sta naju tista dva dohitela, prehitela in kot blisk zlezla na rob stene. Bila sta Ante in
Tonač, Čopa sta tedaj splezala v poldrugi uri! Ante je bil tistikrat izredno navit, vpenjal
je le vsak peti klin, imel sem debele oči, ko sem gledal, kako lahkotno mu odreže
plezanje. Midva sva se zamudila še celo popoldne, rob stene sva dosegla zvečer in
v hudi nevihti kar brez baterij sestopila v Vrata. V službi sem dobil neopravičen izostanek,
toda bil sem ponosen na uspeh in zadovoljen s svojo prvo plezalno sezono.
B.: Si kdaj odletel?
Š.: O, pa ja! Enkrat sem priletel z Malega Turnca prav v vznožje, drugič sem odletel
nekaj dni pozneje v razu Jalovca; 5. avgusta 1962 je bilo. Smer mi je v nekaj besedah
opisal Tine Miheličev, prepričan sem bil, da bo dovolj, toda s soplezalcem Miho sva se
nad lopico zaplezala. Zapeljal me je klin, ki so ga zabili najini predhodniki, ki so se
prav tako zaplezali. Zanihal sem nekaj metrov in obvisel nasproti soplezalcu, obrnjen z
glavo navzdol. Zatem je najino napredovanje preprečila še nevihta. Strele so naju tako
prestrašile, da sva v nalivu celo smer preplezala navzdol kar prosto. Ta padec sem
doživel tik pred odhodom v Dolomite, precej me je demoraliziral in mi zmanjšal greben.
Tudi samozavest mi je močno padla. Lekcijo sem si vzel k srcu tako, da si kaj takega
nisem več dovolil celih 20 let.
B.: Še zdaj imam v spominu časopisni članek iz leta 1962, napisal ga je Belač, govoril
pa je o Sazonu in Pretnarju, ki sta tedaj kot prva Slovenca, zmogla severno steno
Matterhorna. Na koncu je pripisal še odstavek, da sta med našimi alpinisti tisto leto
vzbudila posebno pozornost dva začetnika, ki sta se pravkar vrnila z uspešne plezarije
v Dolomitih. To sta bila vidva z Janezom Zorkom, ali ne?
Š.: Res je. Poleti 62 je Aleš na odseku ugotovil, da sva z Janezom kar dobra in je
predlagal, da bi šla poizkusit še v tuje gore. Bil sem brez opreme, ne kladiva ne klinov
ne vponk nisem imel, letal sem od znanca do znanca, da bi kdo kaj posodil. Edino
Belač je bil dobra duša. Posodil mi je cepin in dereze, ker sva po Dolomitih nameravala
še v Centralne Alpe. Na PZS sva si sposodila star šotor, spran in ostuden, spredaj je
bila čez celo stran z ogljem narisana velikanska rit, zadaj pa je spet čez celo stran
zijal znan slovenski in mednarodni erotični napis iz treh črk. Da bi skrila to sramoto,
130 sva nosila še zelen polivinil, s katerim sva pokrivala šotor. Potovanje v Dolomite je bila