Marec - Planinski Vestnik

Mahovnate skale in kamni pokriti s snegom so kot izklesano naselje. Polno snežink je
v zraku, kot bele zvezdice padajo na tla. Oglaša se neka ptica, drvarji ji pravijo uspavanka.
Meni kriči: Spim! Spim! Spim! Velika hladna snežinka mi je padla na oko, druga
zdrsne po obrazu navzdol. Kakor da sta razumeli druga drugo.
Čas zbranosti je ob novoletni poti. Tišina pa, kakor da ni sama. Oglaša se škripajoči
glas smreke, drgne ob bukev. In spet je vse tiho, kot da sto let ni bilo ničesar. Snežinke
padajo kar naprej in pritiskajo na mojo dušo. Zdi se mi, kot bi stopinjam večnosti
prisluškoval.
Stojim ob košati jelki, molčim in o nečem razmišljam. Spomin je z menoj, ko nas je bilo
več. Ves miren in tih capljam naprej, da ne bi motil novoletne tišine. V brezglasju dreves
se topijo čustva večera. Kakor temne, nejasne slike se pomikajo jelke in bukve
pred menoj.
Neznani obrazi skal, kamnov in skalnatih blokov mi delajo družbo. Prišumi lesna sova, tiho
kot list, kadar pada. Sveže sledi jelena in košut gledam. Z razpetimi krili se spušča na tla
gozdni jereb. Brska pod jerebiko, da bo dobil kaj za pod kljun. Oči se pasejo na hrapavi
skorji stare jelke.
Cilj je že blizu, ključ sem zavrtel. Odprl sem vrata koče PD Kočevje, vesel, da sem
spet pri tebi, Jelenov studenec. Iz vzdihov ležišč sem začutil, kot da so prijatelji ravnokar
odšli. Zdelo se mi je, da ličkanje šušti in da žerjavica še tli v peči.
Mrak je temnel, videl sem samo še obrise smrek, potem pa je nastala tema. Kot razcapanec,
veter v dimniku igra svojo pesem. Jaz pa se grejem ob topli peči. Vznemirja me
ta čudovita tišina pred novim letom, ko nas je bilo več. Zbrano stoje smreke pri studencu.
Zajamem vodo z loncem; rahlo vzvalovi. Tiho capljam nazaj proti koči in delam nove
stopinje. Zdi se mi, da se sever igra z menoj in mi zavezuje oči. Nalijem vodo v lonček,
kmalu veselo zacvrči. Nasipljem kavo, prijeten duh draži nos. Poživi misli, požene
srce in odpre oči.
S sten počasi polzijo vesele zgodbe mladih ljudi. Pajek se spušča po niti na mizo, kot
bi se hotel pogovoriti z menoj. Bliža se polnoč. Lesni črv škrta v tramu, kot bi navijal
leseno uro. Tišina mize, stolov, omare, peči in postelje znova prevzema. Vse prihaja
z glasovi prijateljev in znancev, ki so še živi in ki jih ni več. Z njimi se povezujem, s skritim
svetom noči.
Ustnice se gibljejo, prav tiho pojo. Novoletna pesem stiska grlo. Ogenj v peči je
svetlejši, misli žive. Poslušam utrip ognja v železni peči, zardeli. Nekaj momljam sam
sebi. Besede se izgubljajo, topijo v toplem zraku lesene koče iz brun. V kapljicah vina,
v zanosu prijateljev in prijateljic. V šepetajočem molku novoletne noči, v toplih objemih
zanosa...
KONCERT NA TRIGLAVU
(Ob tridesetletnici primorskega akademskega zbora Vinko Vodopivec.)
TOMAŽ KRANJC
»Vodopivci« so moški pevski zbor iz Ljubljane, v katerem svoje veselje do petja in
zabave delijo v glavnem primorski študenti. Dokaj trdo delo na številnih vajah je »krivo«,
da fantje, ko je treba, izredno tankočutno in doživeto zapojo, zato so na svojega »Vodopivca«
izredno ponosni. Zbor je dobil ime po primorskem skladatelju, zavedni grči
in šaljivcu, kromberškem župniku Vinku Vodopivcu, ki je probleme tega sveta prepustil
drugim pred tridesetimi leti. Čeprav ime zbora vzbuja razne asociacije, pa fantje modro
prisegajo na Vinka. Priimek pa je zelo prikladen za forume, ki odločajo o dotacijah.
Enkrat predlanskim je bilo, ko so se odločili, da ne bodo na smučarske tečaje hodili vsak
posebej, ampak že zaradi vaj, lepo vsi skupaj — in kar je najvažnejše — noben
glas naj ne bi manjkal! Teden dni so »peglali« Krvavec. V gostoljubni Gospinci so k petju
pritegnili številne novopečene oboževalke (pesmi in pevcev), tako da pomanjkanja
tenorjev sploh ni bilo čutiti. Prišla je sobota, Čupo se je lahko odtrgal od knjig,
Tomažu je mentorica pri diplomskem delu zbežala smučat v Italijo, Zoran in njegova pupi
pa sta jo primahala gor kar peš, s kamniške strani. V koči so našli še Iztoka, ki zaradi
operacije očesa ni smučal, pa dve Darji (ena se je zatreskala v smreko, v drugo pa se je 165