Marec - Planinski Vestnik

NOVOLETNA POT H KOČI PD KOČEVJE*
PETER VOVK
ohPn r LL b tlS e IT dre ? es in . 9rmov - capljam P° rahl ° zarisani stezi. Z blazinami mahu
? m v ' l ® te ', n f' 0 1 Sed6 ' Kot pah| J ače 50 olesenele travne bilke, pokrite
s snegom. Veje in vejice lesk so kot veliki beli cvetovi.
an^dn^r^knlm^^" 6 8 6 nap , r . e \-X svet zimskih P ravl i ic - v košati smreki je spleteno
rmrJpm 7k J . J\ S a m ' c a K val1 J^eca. Kot drobni stihi kitic se lovijo kosmiči snega
" . v 1 v lemnin oojemih jelovih vej plahuta sova, išče zavetje pred svetlobo
oomikJm n e ,n°ro! j ? na St ° ji jer ?, blka n ® tenkih no 9 ah " Pan ' P° d n J° J e dotrajal. Počasi se
o o s k K ij n „j; v f- fl • r - Vs 7 e , več s n e g a je V vejah " Bela °9 |edala na za dnjicah srn
S t e * J m l 0ddalj - uj fj°- Zdl , se m| . da se je čas ustavil. Vse je mirno in tiho. Bel
pies starke zime se je sele začel.
t P o r ^T raŽen - sed i na vejic rl ščinkavec - Le ščinklja z mladiči je odletela na jug, kjer bo na
RHp^ohpreživela zimo. Preperel, prelomljen suhar, pokrit s snegom, je kot dedek mraz
bodeno z nožem" markaci i a kaže P ot "«PreJ. Izrezljano srce na mladi jelki je pre^
n^ S D.L h s° mUZik ° f em ' Ve , ter drži prst na uslih - Snežinke se vrtinčijo, dvigajo in
° n P ' eS ? a r k e Zime " Mladice okoli na s a m e m boječe smreke so kot
beli piščančki. Na vej. sedi prazno gnezdo drozga in čaka na pomlad. Glasovi živali
in ptic molčijo, kot da jih nikoli ne bi bilo.
!r e , 9 olo?L tC ?? a bela rokavica pokriva mahovnata tla. Pod košatimi smrekami se vidi
se zelenje. Igra besed v zimskem gozdu ni potrebna, vse je kot ena sama velika umetnina.
t B rll b o r ?1l SVOji !! ,i , len , kimi vejicami je kot nevesta. Poteze mile, kapa bela. Trepetlika
S f M J 2 ,«' Kt o n , e , iZ9 - Ubi Steza " St0rži smrek vise kot lestenci - Pokončni
mokri sneg svečniki. Pod košato smreko se dolgočasi jelen in stresa s kože
V čvrstih vozlih se na samem stoječa bukev oprijema velike skale, da ne bi padla
r^nofnl 1 S! c pe Jf M . na m e prebudi iz
sanjskega sveta. Redka slika, ki izginja
iz gozda. Plasti tišine odkriva kričavi glas srake, ne vem, kaj je zagledala
V mehkobo snega potopljene stopinje me nesejo naprej. Zasopel dih se razcveta v belo
meglico. Lesene glasove dreves maje veter. Z odtiski snežink popisan obraz je modrikast
Grm ob poti ne ve, kaj sosednji grm sanja. Kot brez glasu sem, sam, za nikogar Kot da
sem nagačen z mehko težo.
Padajoči sneg se oprijemlje hrapave skorje jelk in smrek. Kot bi slikar sproti risal novoletno
idilo. Bukvice, pokrite s snegom so kot baletke. Mlada jelka ob poti kot deklica
prikupnih oci in počesanih las. Veje jelk in smrek vise ob deblih kot pahljače
Nobenega vriska ni, ne klica. Vse je tiho in mirno. Postajam bel kot mlinar. S prsti otipavam
veje, sipki sneg se razsipava. Molče pada v moje misli. Ustavim se v zakotju skušam
se ogreti in zadihati bolj sproščeno. Mlada smreka ob poti je prijazna poteze'mile
kapa bela. Gole veje bukev so kot spleteni prsti mrtvega človeka.
Gledam visoke oboke bukev, v sivem marmorju obarvana debla. Kot v starem grškem
hramu je vse to, kjer so se dogajale velike stvaritve. Siničke dolgorepke obirajo drevesno
skorjo in tiho čebljajo. Osamljena figura bukovega suharja, pokrita s snegom je
otožna, zasanjana in pesniška. Kakor da posluša. In v tem molčanju, kot da se čuti duša
neznanega bitja.
Sneg pada na molčeče panje in ščavje. Začaran v privid premrle ptice prhne z zasnežene
veje, tiho capljam po zasneženi poti. Glas črne žolne prebada tišino padajočega snega
tako značilen in domač. Javorji samotarji so kot čudnolepi tujci. Kot bi zamolkle strune
prebiral, se oglaša kalin. Diši po snegu, duh je omamljiv in mehak.
plJčncT V ° Vk je Čla " PD Kočevje; bil je oskrbnik K °če pri Jelenovem studerncu polnih 17 let in to brez-
»Sedemdesetkrat na leto vsako soboto in nedeljo peš do koče in nazaj,« pravi Peter -in ni mi žal za te
, U d i Pr0 Pa9a nd St
Z
, r J ' Sospodar, zdaj pa kdaj pobrska po svojih spomin h"n t.sto
UnL 'n « tu f zap L še ,- Te aa pa ni malo. Tako. pravi, si podaljšuje življenje. Vsako soboto, ko je šel do
u Č d V nedeljo vračal, je .zganjal bolezen. Udobnega življenja si nikoli ni utegnil privoščiti Hodil
odortp J n T ' t l® b "® »"J " doživetje^Na -Fridrihštanjski poti- jI imel tore zmerom
?etna pot h koči PD Kočevje. Planinec. Opis ene takih poti predstavlja pričujoča Novo-
;3»d "ja ob vsakem letnem času svojo podobo,, pravi »in to podobo je vredno opisovati. To sem delal
tudi s fotografskim aparatom. Dosti planincev sem fotografiral, izdelal potem fotograf je sam in fh
prihodnjo nedeljo razdelil tudi zastonj, če ni šlo drugače. Zanimali so me ljudje, zanimajo me živali ptice
^, e : m mrtva narava v vseh letnih časih. Zdaj pa nisem več tak kot s^m bil. Leta so tu Pa
tud. zjutraj nisem vec tak kot prejšnjega dne . . . Tak sem postal, kot da me voda odnaša «