Marec - Planinski Vestnik

Izvor številnih in tako presenetljivih zgodb o pritlikavcih, velikanih in vilah je mogoče
po vsej verjetnosti iskati tudi v starodavnih keltskih in nordijskih mitih. Utegne biti, da
obstajajo celo stari indo-evropski zgledi. Toda številne novejše pripovedke so se že
tako oddaljile od svojih pravirov, da so se sčasoma preusmerile na bolj ali manj
literarno utemeljene spomine na »obsedene« Ogre in Saracene, ki so se podili po
pokvarjeni Evropi 10. stoletja.
(Prispevek oziroma študijo je napisal Max Liniger, objavljena je bila v švicarski reviji
»Die Alpen«, 4. četrtletje 1982, seveda pa je opremljena s številnimi navedbami virov in
dolgo vrsto krajevnih nadrobnosti. Prevajalec hkrati spominja tudi na številne podobne
slovenske pravljice in pripovedke, ki so znane domala z vseh področij našega gorskega
sveta in bi jih kazalo potemtakem preučiti tudi z vidika, kot ga nakazuje ta študija.)
PRED ZAPRTIMI VRATI
NADA KOSTANJEVIC
Za majske praznike je ena izmed mojih treh sestra prišla k meni na obisk. Odločna
ženica šestdesetih let, medicinska sestra, je porabila ves dan za to, da se je iz Vipave
odpeljala z avtobusom do Cenca, od tam na Javornik, z vrha Javornika pa jo je
mahnila kar peš čez Podkraj naravnost v Vipavo.
Drugi dan je moj bolni mož želel ostati doma. Avta pač nimamo in tako sva naredili
bojni načrt. Njega, mojo pastorko, invalidsko Marijo in naju obe smo naložili na opoldanski
avtobus in se odpeljali do Ajdovščine. Spravili sva ju v kavarno v parku pod
košate topole. »Midve pa pojdeva ta čas pogledat Pilonovo galerijo. Vse, kar bova
videli, vam bova povedali, tako da ju bosta posredno .videla' tudi vidva!« Pilonova
galerija pa ni bila takega mnenja; bila je trdno zaprta. Buljili sva v njena vrata, ko me
pokliče znanka. Tudi sama se je znašla v isti zadregi. Ko sem ji povedala, da imam
oba »hišna reveža« pred kavarno, je hitro ukrepala: »Vidve se pojdita kam potepat,
saj vama bo gotovo koristilo, jaz pa bom vašega moža in Marijo zapeljala z avtom na
naš lepi vrt; tam naj občudujeta naravo. Čez kako urico, dve, pridita ponju!« Ni nama
bilo treba dvakrat reči.
»K izviru Hublja te popeljem!«
Šli sva najprej skozi ozke ulice starega dela mesta, nato po Vilharjevi ulici, kjer kot
gobe po dežju rasejo med lepimi vrtički lične hišice. Čeprav je bil tretji majski dan, je
vse bilo nekam čudno ožgano. Saj res, zjutraj je bila na Vipavskem slana.
Hodili sva navzgor po desnem, spustili pa se bova po levem bregu, sem ji razložila.
Za urejeno in asfaltirano Vilharjevo ulico se začenja divja in romantična soteska. Nad
njo se dviga školj, kamnit in travnat griček, s katerega je lep pogled na naše občinsko
središče. Pa nisva šli gor. Izbrali sva raje ozko stezo, ki se vije po gozdiču. Globoko
pod nama šumi Hubelj. Sušna in mrzla pomlad je letos, zato je tudi ob vodi kaj malo
cvetja. Sem ter tja se pokaže tudi kaka markacija, a so vse že stare in obledele. Steza
je mnogo pa se raje drživa bledih markacij. Nekdanji, opuščeni pašniki so ograjeni
s »suhozidi«, kot je na Primorskem navada. Naredili so jih ljudje, ko so pašnike trebili.
Danes je v Ajdovščini le malo pravih kmetov in malo živine; nekaj jo je le še. Pot je
vse bolj strma in se vzpenja v pobočje Kovka. Zagledali sva pred seboj zelo lepo in
snažno vasico Gorenje, ki je od Ajdovščine le malo oddaljena. Hiše so povsem mestne.
Jih pač ni doseglo spomeniško varstvo, s katerim se v Ajdovščini hišni lastniki neprenehoma
bojujejo.
Iz vasi sva prišli pod strmo pobočje Kovka, na cesto, nad katero so naredili »golosek«
in ga pripravljajo za pogozdovanje. Približevali sva se gozdu. »Uredi si lase!« sem
ozmerjala sestro. »Daj no! Koča ob izviru Hublja je bolj gosposka koča! Fino kavo
kuhajo, jaz plačam!« »Ne, jaz!« se je jezila sestra.
Le nekaj korakov in v gozdiču najdeva lično kočo, pred njo pa vzorno obdelan vrtiček,
ki ga v zavetju slana ni obiskala. »Kofe« je zapeljivo dišal, nekakšni »lepi gospe« pa
sta pred kočo veselo klepetali in sedeli na pletenih stolih. »Kar gibati se bosta morali!«
me dregne sestra. Ponosno, kot bi v žepih imeli najmanj vsaka po milijon, vstopiva pred
hišo. Sestra me spet dregne češ, jaz znam kranjsko, naj kar jaz naročam.
»Dober dan! Radi bi dve kavi s smetano, žig koče in pet razglednic!« »Vem da bi
radi, ampak iz tega ne bo nič! Koča je že dve leti privatna last in je zasebno stanovanje,
,kofe' pa kuhamo le zase, drage tovarišice!« No, raje bi pile kavo, kot bile »drage
tovarišice«, ker pa lepa beseda lepo mesto najde, naju je tudi ta lepa beseda s tega 161