You also want an ePaper? Increase the reach of your titles
YUMPU automatically turns print PDFs into web optimized ePapers that Google loves.
tega, da so govorili o pigmejcih. Proti koncu 19. stoletja se je angleški časnik »Nature«<br />
razpisal o tako imenovanih pritlikavcih (pigmejcih), ki živijo v španskih Pirenejih. S tem<br />
se je začela razprava o pigmejcih. R. G. Haliburton je v pariškem časniku »Kosmos«<br />
leta 1887 omenil obstoj pigmejcev v pokrajini Gerona kot tudi na področju Salamance,<br />
kjer naj bi živeli pigmejci že od 16. stoletja naprej. Bil je prepričan, da je pri njih odkril<br />
pomembno podobnost z afriškimi pigmejci. Te zanimive snovi se je ponovno lotil<br />
McPherson, ki je bil s svojimi podatki natančnejši in opisuje področje, na katerem<br />
živijo pritlikavci kot Collado de Tosas in dodaja, da so pogosto zaposleni kot pastirji<br />
in o tem pripoveduje takole: »Sporočili so mi tudi, da ti pritlikavci niso posebno<br />
inteligentni in da se je z njimi komajda mogoče sporazumeti.«<br />
Predvsem pa piše o številnih primerih slaboumnosti v soseščini. V resnici je šlo pri teh<br />
tako imenovanih pritlikavcih za duševno zaostale ljudi pritlikave rasti, kar je pojav,<br />
ki ga je mogoče pogosto srečati. To potrjuje tudi Haliburtonov opis: Njihove oči so<br />
nekoliko mongoloidne, obraz imajo širok in rumenkast pa rdeče lase, njihova velikost<br />
pa znaša od 110 do 115 cm. Zgodbe o teh pritlikavcih so kmalu zatem utihnile predvsem<br />
po zaslugi intervjuja, ki ga je dal urednik časnika »Antropologie« Carthaillac v Toulousu.<br />
Po njegovem v tem primeru nikakor ni šlo za resnične pritlikavce, marveč le za nekaj<br />
duševno zaostalih ljudi, ki so bili majhne rasti. Opisi o zunanjosti in obnašanju teh<br />
pirenejskih pritlikavcev s skladajo s tem, kar tudi sicer vemo o duševno zaostalih<br />
v Alpah. Gotovo je, da bomo morali iskati izvor številnih legend o pritlikavih ljudeh<br />
med temi ubogimi bitji.<br />
Oče teorije o evropskih pigmejcih je Italijan Sergi, ki se sklicuje predvsem na pričevanje<br />
Homerja. Herodota, Aristotela in Plinija kot tudi na najdbe okostij. Številni ostanki, ki<br />
so jih odkrili v Švici in drugje, utegnejo pomeniti enega izmed virov za nemške in<br />
keltske legende o majhnih ljudeh. Po Lahovariju izvirajo predvsem iz bronaste dobe,<br />
saj znaša njihova višina med 1,38 in 1,42 metra — to ustreza današnjim pigmejcem —<br />
hkrati pa naj bi bili imeli nekoliko podaljšane lobanje.<br />
Vse to pa seveda še ne dokazuje, da so bili to resnični pigmejci. Različne bolezni kot<br />
rahitis in slaboumnost lahko v resnici povzročijo pritlikavo rast. Kritik teze o pigmejcih<br />
Fr. Schwerz ni brez razloga zatrjeval, da bi lahko s pomočjo nekaj okostij, katerih<br />
velikost presega povprečje, sprejeli tudi teorijo o velikanih. Po kritičnem pretresu<br />
statističnih podatkov je prišel Schwerz do sklepa, da so bili ljudje kamene dobe<br />
manjši, kot so današnji ljudje, vendar jih nikakor ne bi mogli označiti za pigmejce.<br />
Dejstvo je, da so pri merjenju povprečne velikosti ljudi v Chamblandu (Pully, Lausanne)<br />
in njihovih sosedov v Grimaldiju (negroidi), ki so jih odkrili v VVaadtlandu in VVallisu,<br />
ugotovili 1,58 m za moške in 1,57 m pri ženskah. Ljudje iz Chamblanda so imeli podolgovate<br />
glave in niso bili v sorodu z mostiščarji, ki so bili širokoglavi. Nekateri zato<br />
domnevajo, da bi nas utegnile zgodbe in številne pripovedke o škratih v Alpah in Juri<br />
spominjati na ljudstva izpred mostiščarskih časov. To bi lahko bili Ligurci, o katerih pa<br />
ve izročilo povedati, da so bili prejkone velikani. Zdi se, kot da so gorstva dajala<br />
zavetje predvsem ljudem pritlikave rasti, kajti tukaj lahko zaradi posebnih razmer<br />
postanejo tudi majhni in slabotni močni. Kar zadeva ljudi mlajše kamene dobe v VVallisu<br />
in zahodni Švici, tako poudarja Sauter, so bile njihove postave majhne do komaj še<br />
srednje velike. Dokaz za to se ponuja iz rodovnih povezav glavnine prebivalcev zahodne<br />
Švice v mlajši kameni dobi z ljudstvi istega razdobja iz južne Evrope, toda tudi<br />
z ljudstvi severnejših predelov. V Wallisu živeči ljudje mlajše kamene dobe se močno<br />
razlikujejo predvsem kot sredozemska, lepa in večinoma podolgovatoglava vrsta od<br />
ljudi srednjega veka. Od njih poznamo ostanke okostij, ki pričajo o ljudeh srednjih do<br />
visokih postav, s širokimi in celo zelo širokimi lobanjami. Gotovo pa je, da alpska<br />
ljudstva niso pripadala isti rasi. Alpski »pigmejci« so vzbujali pozornost zgolj zato, ker<br />
so v njihovi soseščini živeli večji ljudje. Ne brez razloga je že J. Loewenberg leta<br />
1834 zatrjeval, da so Alpe svoje prebivalce nekako stisnile, saj poznamo iz tega prostora<br />
veliko več zgodb o pritlikavcih kot o velikanih.<br />
VELIKANI<br />
Toda tudi trditev J. Loevvenberga ne drži popolnoma. V nasprotju z mnenjem tega<br />
popotnika obstajajo prav tako številne sage o velikanih v naših gorah. Tako ugotavljamo<br />
v legendah nemškega izvora enako kot pri pritlikavcih dve vrsti velikanov:<br />
1. velikane z dobrodušnim značajem, ki so razširjali obdelovanje zemlje, in prav ti naj<br />
bi bili začeli graditi gradove, cerkve itd.;<br />
2. velikane s hudobnimi potezami, ki so trpinčili ženske in otroke, teptali žitne posevke<br />
in so bili sovražniki krščanstva.<br />
Večinoma nastopajo velikani nemških legend v večjih skupinah, imenujejo pa jih<br />
»velikani, Turki ali Huni«. Večina besedil poudarja njihovo neumnost.<br />
Velikani v francoskih legendah pa nastopajo predvsem kot posamezniki. Veljajo za<br />
graditelje keltskih zgradb in spomenikov, ki so bili sestavljeni iz orjaških skal. Krščanstvu<br />
niso bili sovražni. Nekateri domnevajo, da so v teh ljudeh spoznali prednike Baskov. 159
Change language