Marec - Planinski Vestnik

Ravno pravi čas so mi odpovedale pokorščino noge, saj jih bo kmalu nadomestila
žičnica. Srce je pa še kar v redu in zato rad zapojem v našem trentarskem pevskem
društvu Triglav. Pevske vaje imamo pod vodstvom profesorja Daneta Škerlja na soboto,
seveda več pozimi kot poleti.
Moram še povedati, da vseh 32 let, kar sem sodeloval s planinskim društvom Radovljica,
nisem imel nikoli nekih posebnih problemov in upam, da tudi društvo z menoj ne.
Trentar Viktor Kravanja st. — »Pr Ndreja« je tako končal svojo zgodbo.
Sam lahko samo potrdim, da je Ndreja vesten, preudaren, pošten — prava trentarska
korenina. Spoznal sem ga, ko sem bil eno sezono oskrbnik na Kriških podih. Zanesel
sem se na njegovo vestnost in natančnost in mu zaupal, ne samo njemu, ampak vsej
njegovi nosaški družini štirih generacij — saj je bil že njegov oče Lojze nosač — in to
izročilo je prešlo na sinove in vnuke.
No in tako sva se dogovorila, da napiševa nekaj besed o nosaškem garanju, o konjiču
Poliju in osličku Dragu, kot skromno zahvalo za njihovo dolgoletno delo za Pogačnikov
dom in njegove obiskovalce.
Dodal bi še to, da mi je zaradi mojih »transverzal« osnutek tega spisa ležal dva ali
skoraj tri mesece v predalu. Poleti sem imel premalo časa za pisarijo, sedaj pozimi ga
imam preveč.
Medtem je tovorna žičnica v začetku meseca novembra prvič peljala tovor na Pogačnikov
dom.
Pred nekaj dnevi sem šele zvedel drugo, a nepričakovano novico. Samo dan po najbolj
žalostnem prazniku v letu so se poslovili številni planinci, prijatelji in znanci od dolgoletnega
oskrbnika Pogačnikovega doma, neizmernega ljubitelja Kriških podov — Pavla
Poljanca.
Nagnil se je še en »utrujeni stolp« in tako obstal za vedno.
O PRITLIKAVCIH, VELIKANIH
IN VILAH V ALPAH
M. A.
V alpskem prostoru so se ohranile številne legende tako nemškega kot francoskega
izvora, ki pričajo o obstoju ljudstev pritlikavcev, velikanov in vil. Razni raziskovalci so
te nenavadne zgodbe spravili v zvezo s prebivalci v mlajši kameni dobi in Kelti, zlasti še
tedaj, ko je šlo za pritlikavce.
PRITLIKAVCI
O pritlikavcih, palčkih, škratih, gozdnih možičkih in drugih divjih bitjih, zgodbe pripovedujejo,
da so bili grdi, vendar po značaju dobri. Nekateri zatrjujejo, da so bili podobni
današnjim Laponcem. Po prihodu višje razvitih ljudstev naj bi bili pobegnili v Alpe, kjer
so njihovi rodovi sčasoma izginili. Še danes spominjajo na to legendo otroške pesmi
v francoskih Alpah, prav tako pa tudi pripovedka o pritlikavem Zacheu, ki naj bi bil
pomagal pri pokristjanjevanju prebivalcev Val d'Anniviersa. Neko drugo pritlikavo ljudstvo
naj bi bilo živelo na področju Brienza.
Če se poglobimo v legende z nemškega področja, se nam zdi, da opozarjajo na
altajski izvor teh majhnih bitij kot tudi na črnopolto in telesno spačeno vrsto ljudi.
Raziskovalec Tegethoff razlikuje dve vrsti nemških pritlikavcev:
1. takšne, ki izvirajo iz svetlopoltih škratov; ti so veseli in priljudni;
2. takšne, ki izvirajo iz temnopoltih škratov; ti so grdi in spačeni, veljajo pa za zaščitnike
podzemlja in kovaštva.
Toda oboji so pripravljeni pomagati ljudem v stiski. Tako radi priskočijo na pomoč
v hiši in hlevu, pri želvi in v obrtni delavnici. Neka legenda iz VVallisa pripoveduje, da
se je pritlikavec, potem ko je dobil za plačilo lepega majhnega otroka, zazdel samemu
sebi tako lep, da se je odpovedal nadaljnjemu delu in je pobegnil.
Pri pritlikavcih v francoskih virih je opaziti drugačne značajske lastnosti kot pri nemških
ali švicarskih. Na splošno pripisujejo njihove napake in odlike tamkajšnjim vilam.
Skorajda majhne in celo pritlikave postave alpskih prebivalcev — te bi ustrezale ljudem
158 novejše kamene dobe tudi v današnjem času — so pripravile posamezne avtorje do