Marec - Planinski Vestnik

Konju, ki je še obtežen s tovorom, se sneg udre in si lahko zlomi nogo. Glede snega
je predvsem nevaren Beli potok. Tu leži sneg včasih še avgusta. Večkrat je bila potrebna
lopata, da so konji prišli naprej čez snežne žamete. Jeseni, če ni prezgodaj
zapadlo preveč snega, sem s konji prenašal drva za kurjavo še ves oktober, navzdol pa
prazne steklenice, saj se jih je nabralo med sezono na tisoče. Tudi pozimi sem vsak
mesec obiskal dom. Za obhod so bile potrebne dereze, cepin, krplje ali smuči. Taka
hoja je bila dolga, naporna in nevarna pa nujna, da sem ugotovil, če ni nastala zaradi
snega škoda ali če se v dom ni vselil nepoklican »turist«. Če seštejem vse svoje pohode
na Kriške pode v enem letu, bi jih bilo kar čez sto. No in tako sem pešačil na Kriške
pode od 1952. do 1981. leta in včasih tudi še leta 1982. Nič več nič manj kot 30 let.
Večkrat me je spremljala žena Marija, kasneje, ko je odrastel starejši sin Viktor, pa
me je tudi on delno nadomestoval. Sedaj, ko je pri vojakih, pa sta za nosača žena
Marija in mlajši sin Zvonko. Če je pa nujno, vskočim tudi sam. Nošenj je sedaj precej
manj, saj glavno delo opravi helikopter.
Vsaka nošnja navzgor traja 4 ure in navzdol samo malo manj, ker je konj pri hoji z brega
bolj neroden. Običajen počitek smo si privoščili vsi trije, to je konj, osel in jaz, na
Utrcah. Pri vsej nošnji je treba računati tudi s pripravo in pospravo tovora in to v obeh
smereh. Ko bo dograjena tovorna žičnica, bosta tudi konjiček in osliček rešena težkega
bremena, dolge in naporne hoje. Skrbeti bo treba še samo za prenos od našega
skladišča do spodnje postaje tovorne žičnice. Zgodi se lahko, da bo potreben še kak
izjemen prenos do Pogačnikovega doma tedaj, ko tovorna žičnica morda ne bi obratovala
zaradi okvare ali zaradi drugih razlogov.
Oskrbnik Poljanec in jaz kot nosač sva sodelovala vseh 21 let. Seveda je bila pri njem
tudi njegova marljiva in vedno prijazna žena. Poljanec je imel do planincev zelo lep
odnos. Pred domom se je večkrat zbrala skupina domačih in tujih hribolazcev, ki jim
je Poljanec razkazoval bližnje in daljnje vrhove in doline. Seveda je govoril tudi v
nemščini. Za svojo prijaznost je prejemal nešteto pošte in fotografij od domačih
planincev in iz tujine. Obiskovali so ga tudi na domu. Pri delu in pisariji je bil nekoliko
počasnejši in je zato delal pozno v noč, zjutraj pa je malo potegnil. Nočnega dela je
bil vajen, saj je včasih sodeloval pri glasbi v nočnih lokalih. Poljanec je imel za konja
in osla vedno pripravljene razne dobrote: kruh, piškote, sladkor in drugo. Dejal je, da
smo vsi v domu glede preskrbe odvisni od Polija in Draga, od konja in osliča. »Najraje
bi umrl v teh lepih gorah in bil tudi tu pokopan!« je včasih dejal Poljanec.
Odkar Poljanca ni več, se v Pogačnikovem domu oskrbniki menjavajo vsako leto
Razlogov za to je gotovo več. Kot nosač imam rajši, da je vedno isti oskrbnik in da se
nanj navadiš, kot pa da se moraš vsako leto navajati na novega oskrbnika. Vsak oskrbnik
ima pač svoj način dela in jaz se moram temu prilagoditi.
Moram še omeniti, da je bila pri Poljancu zaposlena kot sobarica tudi moja žena.
Sam ne bi bil pravi Trentar, če bi bil samo kmet in nosač. Bil sem tudi gorski vodnik
in gorski reševalec. Vodil sem predvsem Angleže na Razor in Škrlatico. Ker od tujih
jezikov govorim samo italijansko, sem po sili razmer uporabljal včasih tudi ta jezik.
Vedno sem planince varno pripeljal na vrh in nazaj brez nepotrebnega govorjenja.
Poznal sem tudi stare gorske vodnike: Antona Tožbarja-Spika, Jožeta Komaca-Paura
Antona Kravanjo-Kopiščarja.
Bil sem tudi v tečaju za gorske reševalce na Korošici. Tedaj sem tudi prvič sodeloval
v reševalni akciji, ko sta se na poti iz Logarske doline na Ojstrico ubila dva mlada
fanta iz Ljubljane. Neka planinka si je v Triglavu zlomila nogo. Nosili smo jo po dva
reševalca, v odeji, privezani na kol, od Planike do Doliča in še naprej v Trento.
Zaradi te neprijetne dolge in naporne nošnje sem nosil na rami dalj časa bulo, debelo
kot »čomp«. Ko sem delal na poti čez Prag, se je zgodila nesreča v severni triglavski
steni. Moral sem pustiti delo in sodelovati pri reševanju. Pomagal sem reševati še v nekaj
drugih akcijah _v Julijcih in Kamniških planinah.
Nekaj malega sem se pečal s »plezarijo«. Najraje sem plezal na vrhove okrog Pihavca.
Plezal sem sam, brez vrvi, klinov, bos ali v nogavicah, dokler je šlo, pa v hribovskih
čevljih.
Napravljal, popravljal sem tudi gorske poti. Leta 1958 sem nadelal novo zavarovano pot
čSz feavški Gamsovec na Luknjo. Leta 1960 pa zgornjo pot nad prvim Kriškim jezerom,
na Križ in manjšo pot od prevala med Razorjem in Planjo na Utrujeni stolp Popravljal
sem poti na Škrlatico, Kriško steno, Tominškovo pot, skozi drugo okno Prisojnika. Vsa
ta dela sem opravljal sam. Stroške za delo in material mi je plačala Planinska zveza
Slovenije.
Tako je potekalo moje gorsko življenje: _rojen v gorah semjivelv gorah in za gore kot
pastir, kmetovalec, partizan, graditelj doma in gorskih poti,"gorski vodnilTirTresevaTec ter
največ kot »trentarski nosač«. No, včasih sem Pil tudi malo »raubšica« na gamse — le
kateri Trentar ni okusil te skrivne lovske strasti — pa ne prehudo. Sedaj opazujem, da
je v gorah gamsov vedno manj in to ne zaradi divjih lovcev, ampak zaradi bolezni,
garjavosti in slepote. Srnjadi pa je vedno več.