Marec - Planinski Vestnik

pobil. Včasih so mi ovce in koze ušle preko Luknje in čez državno mejo. Na skrivaj, da
me italijanski vojaki ne bi opazili, sem se splazil preko meje. Če sem naletel na
gramčarje, so mi dali kruha in cigarete. Od samega zadovoljstva — saj kruha pri nas
doma ni bilo — sem pel in žvižgal, seveda ko sem bil na varnem, da me Italijani ne bi
zalotili. Sploh pa so bili italijanski vojaki precej boječi in če so le opazili graničarje
so se raje potuhnili za skale. V hribih sem pri ovcah in kozah še lahko pel in žvižgal
domače slovenske viže, v dolini pa je bilo govorjenje in petje v slovenščini strogo
prepovedano. V javnih lokalih je bil izobešen napis: »Qui dentro si parla soltanto
Italiano!« — .»Tu se govori samo italijansko«. Kljub temu smo se zbirali domačini v samotnih
hišah, kjer smo jo usekali po domače in zraven tudi zaplesali z dekleti ob
zvokih harmonike.
Ko sem bil star 16 let, so me Italijani vtaknili v kazenski bataljon na Sardiniji; tam sem
bil 18 mesecev, to je do razpada Italije septembra 1943. leta. Še isto leto sem odšel
v partizane, kjer sem bil borec v Briško-beneškem odredu. Zaslužil sem si dve
odlikovanji.
Ko sem se vrnil domov, sem v glavnem kmetoval. Na Kriških podih so leta 1950
pričeli graditi novo planinsko kočo. Pri tej gradnji nas je bilo pet delavcev in dva
zidarja. Od teh sva živa samo še dva. Sam sem bil za kuharja. Kadar sem bil kuharije
prost, sem sejal pesek. Trikrat dnevno smo jedli polento, zjutraj malo črne kave, kruha
skoraj nismo poznali. Včasih je bila za priboljšek tudi mineštra, v kateri so se kuhali
svinjski »kramplji«. Zvečer smo vsi odšli še v apnenico proti Planji, pol ure daleč, kjer
smo žgali apno. Delali smo torej od 5. ure zjutraj do 7. ure zvečer in po večerji še
v apnenici do trde teme. Plačani smo bili na uro, pri apnu pa od kg. Vsak delavec je
prinesel zvečer po šihtu 80 do 90 kg apna. Sam sem ga prinesel neki večer celo
109 kg. Pri gradnji smo uporabljali vodo, ki je bila speljana po cevi iz srednjega jezera.
Seveda sta morala dva delavca pri jezeru »črpati«, da je pritekala voda v posode
pri koči. Da bi pridobili več vode, smo si pomagali tudi s snegom, seveda kadar je bil.
Nametali smo ga na ukrivljeno pločevino, s katere se je snežnica odtekala v posode.
Spali smo v baraki, ki stoji še sedaj pri domu. Drugi gradbeni material (cement, mivko,
deske, trame itd.) so znosili domačini, moški in tudi ženske, vse na ramenih, brez
krošnje. Trame sta nosila ves čas samo po dva nosača. Ženske so nosile deske in druge
lažje stvari. Pri teh nošnjah so nekateri hoteli zaslužiti več, kot bi jim pripadalo po
poštenih računih. Trame so namakali v vodi, da so se »napili« in postali težji in s tem
tudi »zaslužek« večji. Drugi so zopet na premeten način dosegli, da so isti tram
tehtali dvakrat. Nekdo je celo tram, ki je bil že tehtan, skotalil po strmini in ga po
»bližnjici« ponovno prinesel na tehtanje. Res je, da so bili taki primeri samo izjemni
in zato ne gre obsojati vseh Trentarjev po istem kopitu. Saj smo tudi sami preprečevali
take goljufije, kolikor smo jih odkrili. Ves tovor je bil plačan po teži 25 din za kg.
S pošteno nošnjo se je lahko tudi pošteno zaslužilo. Gradnja doma je trajala dve leti
1950—51. Ob otvoritvi doma se je na poti, na Mlinarici, smrtno ponesrečil načelnik
gospodarske komisije pri PZS Jože Pogačnik in tako je dom na Kriških podih podedoval
njegovo ime. Sicer bi bil to Radovljiški dom.
Z otvoritvijo doma leta 1952 se je začelo moje nosaško delo. Nosač sem bil pravzaprav
že pod Italijo. Kot mlad fant sem že nosil na Dolič za Tržaško kočo jestvine in pijače
kar na ramenih brez krošnje, včasih tudi s košem, saj pravih nahrbtnikov tedaj še
nismo poznali.
Pri nošnji na Pogačnikov dom so mi po potrebi pomagali žena Marija — oženil sem se
leta 1960 — starejši sin Viktor in sedaj že mlajši sin Zvonko. Seveda, glavno breme in
največja pomagača in trpina sta bila konjiček Poli in osliček Drago. Vendar moram reči,
da vzdrži osel dalj časa kot konj. Saj tako mislim, da je tudi v življenju. Konj nosi največ
7 do 8 let, osel pa mi nosi že 14 let. Malo je pa res že omagal. Na konju naložim
približno 100 kg na osla pa 80 kg Nesrečo na poti sem imel v vseh teh letih nošnje samo
enkrat. Leta 1963 se je osel s tovorom zataknil za skale, zgubil je ravnotežje, padel
v prepad in se ubil. Čeprav sem skušal padec preprečiti, mi to ni uspelo. Še sam sem
dobil močan udarec, ki bi me lahko odnesel v globino. Zgodilo se je nekoč, da se je
osel splašil in pričel skakati tako, da je razbil vse steklenice. Kot da bi vedel, da so
bile prazne.
Večkrat me je namočil vihar s ploho, da sem bil moker do kože. Najbolj sem se bal
strele zaradi privlačnosti konjskih kopit. Ko je treskalo, sem raje zaostal za konji.
Ni bilo varno. Konj in osel pa se za grmenje in bliskanje nista dosti zmenila. Kot da se
to njiju ne tiče. Zanimivo je pri nošnji tudi to, da ne smem zamenjati obe živali
hkrati, če le-ti nista več sposobni za nošnjo. Izmenjati je mogoče samo eno žival, ker
stari konj »vleče« mlajšega — »novinca«. Če bi zamenjal konja in osla obenem, bi imel
dva »novinca« in bi nastale večje težave.
Vsako sezono traja nošnja tri mesece: julij, avgust in september. Poleg tega je nošnja
tudi še pred sezono in po njej. Saj se mora napraviti zaloga. Kadar ni bilo preveč snega,
sem pričel prenašati tovor že na koncu maja meseca ali v prvi polovici junija. Za
konje je zelo nevarna hoja po snegu, ker je po skalovju cel sneg, spodaj pa je votel.