Marec - Planinski Vestnik

Svet okrog Velega Polja — Razgled z Mišelj vrha na Stoge Foto A. Sušnik — oktober 1976
GORNIŠKI PORTRET: STANE BELAK-ŠRAUF
Intervju ob 90-letnici slovenskega planinstva,
s Šraulom se je pogovarjal in pripravil odgovore Janez Bizjak
Najprej kratke skice za portret: »Šrauf« je član AO Ljubljana-Matica, stanuje v Kamniku,
po poklicu je strojni tehnik in je zaposlen v Zavodu za rehabilitacijo invalidov, TOZD
Soča v Ljubljani kot konstruktor.
(Druge podatke glej v rubriki Alpinistične novice.)
Bizjak: Šrauf, plezaš od leta 1960. Za mnoge gornike, posebej za mlajše, najbrž ne bo
odveč, če za začetek najinega pogovora, za ogrevanje, poveš, kje si začel plezati,
v kateri steni in česa se iz tistih let večkrat spomniš.
Šrauf: Že moja mama je bila navdušena pLaninka. Po očetovi smrti nas je peljala na
počitnice na Veliko planino, da bi se sprostili in pozabili žalostne dni. Kot otroka me je
vsaka stvar na Veliki planini privlačila, o alpinizmu se mi tedaj še sanjalo ni. Zvedavo
sem lazil po Planini in se neko popoldne zaradi planik zaplezal v strmo steno Golce.
Utrgala se mi je viseča ruša in s preskokom sem se komaj ujel na polici. Več let sem
potem hodil pod tisto steno in jo gledal kot svojo smrt. V nižji gimnaziji so me imenovali
agitator, ker sem svojo klapo navduševal za izlete v hribe. S prijatelji smo hodili po
transverzali, vedno s kolesi do izhodišča, potem pa naprej v gore. Sploh smo tista leta
veliko kolesarili. Na enem teh kolesarskih potepanj sem se po naključju prvič srečal
z alpinizmom. Peljali smo se do Medvod, nato čez Savo in navzdol proti šmarni gori.
Pod Turncem, tedaj še nisem vedel, da se tako imenuje, smo naleteli na ljubljanske
alpiniste imeli so plezalne vaje. Nepoklicani kolesarji smo le od daleč opazovali, kar