Marec - Planinski Vestnik

damsko pot po dolini Zadnjice in po petih minutah pešačenja krenete na prvi kolovoz,
ki pelje na levo v breg pod Mali Prosek, boste prišli do lične, manjše trentarske hišice
in gospodarskega poslopja s številko 55. Vse okoli hišice in gospodarskega poslopja
je lepo urejeno in pospravljeno in takoj veš, da je tu doma skrben gospodar in varčna
gospodinja. To je domačija Viktorja Kravanje, »Pr Ndreja«, njegove žene Marije, sina
Viktorja in mlajšega sina Zvonka. Vsi so gorski nosači oziroma so bili, kajti Viktor
Kravanja st. je letos moral izpreči. Utrujene noge so odpovedale pokorščino. Ker je
starejši sin Viktor pri vojakih, opravljata nosaško delo žena Marija in sin Zvonko, star
14 let, ki večkrat tudi kar sam pešači s konjiči do Pogačnikovega doma. Živahen in
vesel zatrjuje pri vrnitvi, da ni prav nič utrujen. Tako bo še do jeseni, dokler ne bo
dogotovljena tovorna žičnica.
Preudaren možakar je Viktor Kravanja, tak je kot večina Trentarjev. Takole mi je pripovedoval:
Rodil sem se 12. 7. 1925. leta v tej hiši. Ze pokojna starša, oče Lojze in mati Katarina,
sta živela borno trentarsko življenje na treh ha zemlje. To so predvsem travniki in
pašniki, malo polja, vrtiček pri hiši, brez gozda. Italijansko šestrazredno ljudsko šolo
sem obiskoval v Trenti. Učitelj je bil Italijan. Poučeval je seveda v italijanščini. Živeli
smo v revščini. Doma sem pomagal očetu pri kmečkih delih. Večkrat sva šla z materjo
peš v Bovec prosit za koruzo za »boglonaj«, saj lir nisva imela. Doma smo namreč
pridelali le nekaj krompirja in fižola, koruze pa nobene. S sosedom Kravanjo, p. d.
Kopiščarjem, sva pasla ovce in koze na planini Zajavor. Ze tedaj sem rad skočil v skale
in plezal. Stari Kopiščar se je seveda jezil. Bal se je, da ne bi padel po skalah in se
Nosač Viktor Kravanja
in njegov konjiček Poli
Foto Jaka Cop