Marec - Planinski Vestnik

marsikdo je skrivoma utrl solzo. Po vpisu v knjigo, neštetih fotografiranjih in kratkotrajnem
razgledu po okolici, ki ga je še tisti hip zastrla megla, je skupina sedmih šla še
na vrh Uhuru Peak (5895 m), ki velja za najvišjega v Afriki. Pot ni zahtevna, vendar se
dvesto metrov višinske razlike pošteno vleče. Na vrhu smo se spet fotografirali, se ozrli
po megleni okolici ter občudovali bolj z občutkom kot z očmi nesluteno lepoto mogočnih
lednih skladov, pravo melodijo in igro sonca, megle, vetra in veličastnih ledenih skulptur.
Odločitev, da bi si ogledali okolico kraterja in notranjost Kiba, smo odložili, saj ne bi
imeli od hoje po megli nobene koristi.
Vrnjtev do koče Kibo je bila pravi užitek, ker je šlo navzdol, po izredno strmem pobočju
in čudovitem drobnem pesku kot po toboganu. Samo eno uro je bilo potrebno pa so
povsem prazni želodci dobili okrepčilo v čaju in lahek, okusen obrok. Enourni počitek
je prišel prav slehernemu, tako da potem ni bilo več hudih trenutkov, ko smo se spustili
do koče Horombo, kjer smo še enkrat prespali, tokrat povsem brez težav.
Na poti v dolino nas je spremljal dež, kot da ne bi bili v Afriki. Skupaj smo ugotovili, da
nam je bilo vreme naklonjeno, saj je bilo primerno v vsakem trenutku. V večernih urah
smo se namestili v sto kilometrov oddaljen hotel New Arusha, v mestu Arusha.
En dan smo namenili ogledu narodnega parka Arusha in nakupu spominkov. V zgodnjih
jutranjih urah, v ponedeljek 27. septembra, nas je jekleni ptič odnesel v domovino. V
slovo in v neverjetno presenečenje je letalo družbe KLM obkrožilo vrh Kiba v prekrasnem
jutru, ko smo lahko še enkrat občudovali mogočno, ponosno goro. Navdušenja
ni bilo ne konca ne kraja in smo se posadki za ta doživljaj posebej zahvalili,
še nekaj podatkov:
Na vrh Gillman's Point (5685 m) so prišli: Vlado Novak, Cvetko Meglič, Tatjana Nič-Planinšek,
Miran Tarkuš, Samo Znidaršič, Romana Greifoner (vsi iz Maribora), Vojko Tkavc,
Boža Huber (oba iz Ljubljane), Mirjana Damej (iz Postojne). Na vrhu Uhuru Peak (5895 m)
so bili: Jasna Kšela, Mira Ahlin (obe iz Kamnika), Sergej Pavličev (iz Ptuja), Branimir
Maltarič (iz Sarajeva), Jože Flašker, Branko in Drago Kavnik (vsi iz Maribora).
Najstarejši udeleženec je imel 55 let, najmlajši pa 20 let. Mariborsko planinsko odpravo
je organiziralo Planinsko društvo TAM pod vodstvom članov alpinističnega odseka ob
35-letnici DO TAM Maribor, 25-letnici PD TAM in 20-letnici alpinističnega odseka.
Vsem, ki so kakorkoli pomagali pri odpravi, se udeleženci v imenu Planinskega društva
TAM iskreno zahvaljujemo.
TRENTARSKI NOSAČI
TONE ANDREJČIČ
Gorskih nosačev. ki s svojimi konjiči prenašajo po strmih in dolgih pa tudi nevarnih
gorskih poteh vse, kar je potrebno za redno poslovanje in vzdrževanje planinskih postojank,
je vedno manj. Helikopter in tovorne pa druge žičnice so le prehuda tehnična
konkurenca. Kljub temu so v prelepi dolini Soče, v samotni Trenti še vedno gorski
nosači, saj je potrebno oskrbovati kar tri planinske postojanke: Pogačnikov dom na
Kriških podih, Tržaško kočo, sedaj že dom na Doliču in Zasavsko kočo na Prehodavcih.
Čeprav se nekatere postojanke vsaj na začetku sezone delno že oskrbujejo s helikopterji,
se mora ta »helikopterska« zaloga v času letne sezone dopolnjevati, predvsem z lahko
pokvarljivim blagom pa tudi z drugim, ki ga je med sezono zmanjkalo. Na Pogačnikov
dom na Kriških podih poleg tega grade tovorno žičnico, ki bo po vsej verjetnosti proti
koncu sezone leta 1982 že pričela obratovati. Tako bi bil Pogačnikov dom prva trentarska
planinska postojanka, ki ji gorski nosač in njegovi konjiči ne bi bili več potrebni.
Oskrbovati bo treba samo še spodnjo postajo tovorne žičnice v dolini Zadnjice.
Pogačnikov dom na Kriških podih je poznal dva gorska veterana. Eden od teh je bivši
oskrbnik Pavel Poljanec, ki ga poznajo vsi pravi hribolazci. Poljanec je gospodaril
v domu od 1954. do 1975. leta, torej skupno kar 21 let. Tedaj je moral zapustiti samotna,
mrzla Kriška jezera za vedno. Visoka starost mu ni več dopuščala opravljati napornega
in odgovornega oskrbniškega dela. Ljubezen do gora pa ni usahnila. »Samo še enkrat
bi rad videl Kriške pode!« si je želel stari Poljanec. Samo še enkrat bi rad videl svoj
dom in steze okoli njega, ponosni Razor, grebene Križa, pobočja Stenarja, stene in
vrhove Bavškega Gamsovca, Vrha nad Kamnom, Pihavca, Šplevte. Nagnil se je utrujeni
stolp, naslonil se je na Planjo in tako je obstal — obstal je za vedno.
Drugi veteran Kriških podov je Trentar Viktor Kravanja, p. d. »Pr Ndreji«. Ko zavijete
154 z asfaltirane ceste pri planinskem domu Zlatorog, kjer se cesta ostro obrne na maka-