Marec - Planinski Vestnik

MARIBORSKA PLANINSKA ODPRAVA
KILIMANDŽARO 82
DRAGO KAVNIK
Dolgotrajne priprave planincev iz vse Slovenije (in enega iz Sarajeva) so bile zaključene
18. septembra 1982, ko je skupina šestnajstih udeležencev mariborske planinske odprave
Kilimandžaro '82 stehtala svojo opremo, jo naložila na Tamov tovornjak, se poslovila od
svojcev in odpotovala še s tremi osebnimi avtomobili na Dunaj. Od tu smo odpotovali
v poznih večernih urah z letalom DC 8 super-63 družbe KLM proti Kairu in nato v Tanzanijo,
kjer smo pristali na letališču Kilimanjara International Aiport blizu mesta Arusha.
Po enourni vožnji z vozili turistične agencije Bushtrekker smo se namestili v hotelu
Marangu pod vznožjem Kilimandžara.
To bi bila na kratko pot do vznožja ene najlepših gora, ki jo poznajo kot najvišjo goro
Afrike in Tanzanije. Tanzanijo imenujejo tudi Afriška Švica. Visoke planote gorske verige
in jezera so raztreseni po vsej deželi. Velikost dežele omogoča, da lahko prideš od ene
do druge naravne lepote šele po stotinah prevoženih kilometrov. Primerjava s Švico je
seveda pretirana, vendar so do 6000 m visoke gore vredne občudovanja. Letni čas, v
katerem smo dopotovali v Tanzanijo, je poln vremenskih preobratov. Pestro pokrajino
lahko prekrivajo čudoviti kopasti oblaki pa je že naslednji hip vsa v soncu. Pokrajina
na pobočjih Kilimandžara je privlačna in se je gospodarsko naglo razvijala. Do mesta
Moshi je bila zgrajena železnica že v začetku našega stoletja. Mesto Moshi je upravni
in turistični center pokrajine Kilimandžaro. Skozenj smo se odpeljali do hotela Marangu.
Tu smo si v poznem popoldnevu razdelili hrano in uredili opremo tako, da jo je bilo
mogoče spraviti v vreče. Te so za nosače primernejše, saj vse reči nosijo na glavi in jim
je evropski način nošnje v nahrbtniku tuj.
Drugo jutro, še pred sončnim vzhodom, smo se zbrali na jasi pred hotelskimi poslopji.
Na obzorju se je na nebu pokazala snežnobela glava, ki se slikovito vzdiguje nad drugo
gorsko okolico. Vrh je dokaj zaobljen in ne daje vtisa divje in strme gorske oblike, vendar
je gora dovolj mogočna, da pritegne pogled in jo vsi tudi marljivo fotografirajo. Na desni
iz jutranje megle komaj kuka sosed Mavvenzi, ki ga lepša oster greben in bi bil s svojimi
stolpi in škrbinami lahko v okras vsaki alpski skupini. Pogled so kmalu zastrle goste
megle, tako da smo se lahko posvetili organizaciji pohoda.
Ko je bila oprema v vrečah, je le-te razdelil vodja nosačev posameznikom. Za vreče se
je razvnel prikrit boj. Vsaka vreča namreč omogoča marsikateremu domačinu primeren
zaslužek. Nevajene takih prizorov nas je taka želja za zaslužkom pretresla in še dolgo
smo se pogovarjali o delovni vnemi v domovini. S kombijem smo se nato (nosači so šli
peš), odpeljali do dvanajst kilometrov oddaljenih Marangu vrat. Tu je namreč vstop v
narodni park Kilimandžaro, kjer je vodnik plačal vstopnino za šestnajst »turistov« in
skupaj trideset nosačev in vodnikov, kolikor jih je bilo potrebno za spremstvo ter
pomoč pri odpravi. Šele zdaj se je začelo pravo »osvajanje« gore.
Ugasli ognjenik Kilimandžara je ena sama gora z razsežnostmi gorovja in dvojnim vrhom.
Njegovo vznožje v premeru 50 do 80 km počiva na visoki planoti na višini 800 do 900 m
nad morjem. Pobočja se z vseh strani v glavnem enakomerno vzdigujejo do višine 4000 m,
kjer se poženeta kvišku dva stožca: čokati Kibo (5895 m) in vitki Mawenzi (5148 m).
Vrhova, skoraj 12 km narazen, sta ločena s širokim, skoraj popolnoma ravnim sedlom
v višini 4300 m. Kibo je do danes obdržal prvotno vulkansko obliko z več sto metrov
globokim kraterjem v sredini, Mawenzijev nazobčani greben pa je erodirani ostanek starejšega
ognjenika. Na Kilimandžaru si v razdalji nekaj kilometrov slede vsi klimatski
tipi, razvrščeni na zemlji od ekvatorja do pola. Vegetacijska področja so nanizana kot
kolobarji okrog vrha, najbolj markantna med njimi sta pas pragozda med višinama 2000
in 3000 m in pas večnega snega na višini 5500 mm.
Po treh urah hoje skozi gorski pragozd, le-ta se zelo razlikuje od nižinskega, ki ga pozna
Afrika ob Kongu ob zahodni obali, smo dosegli naselje hišic, to je kočo Mandara. Planinske
postojanke so last Kilimandžara Mountain Club in so neoskrbovane, le nosači
prinesejo vso hrano s seboj tako za planince kot zase. Vsi presenečeni nad postrežbo
pri večerji smo ugotovili, da je tu tak običaj in da bo, kar vsaj se hrane tiče, zadovoljen
še takšen izbirčnež. Ni boljšega kot vsak dan sveža hrana namesto konservirane, ki smo
jo prinesli s seboj. Koča Mandara je na višini 2750 m, vendar smo prvo noč vsi dobro
prespali. Še v poznih večernih urah, v megli in dežju smo si ogledali krater Maundi na
višini 2780 m, ko je bilo v takem vremenu komaj kaj videti, vendar je z drevesi, poraslimi
z lišaji in ovijalkami, podoben pošasti iz pravljice.
Naslednji dan smo pot do koče Horombo na višini 3780 m prehodili v petih urah in v lepšem
vremenu. Steza se vzpenja med gostimi šopi trave in debelolistnim planinskim cvet-
152 jem in grmičevjem. Pravo veselje se je bilo fotografirati do 5 m visokimi drevesi Senecio