Marec - Planinski Vestnik

čanje, ki je kar zamrlo. Prihodnost ima v rokah mladina. Ta bo že znala najti nova
merila in možnosti. Človekov duh snuje vedno kaj novega. Čas bi tudi bil, da bi
storili kaj novega na področju^ planinskega filma. Zaradi finančnih bremen odpoveduje
tukaj ves entuziazem posameznikov. Po tistem, kar sta pred vojno naredila Ravnik in
Badjura, nimamo več kaj pokazati. Gledamo samo filme, posnete za našimi mejami.
Naš razvoj gledam tudi v okviru SLO, pa smo tam zapostavljeni. Kadar bi šlo zares,
ne bomo potrebovali debelih ljudi, ki bodo na vsakem bregu pihali kot meh, ki jih bo
zeblo in bodo zmeraj lačni. Pri stanju našega alpinizma je nedopustno, da še vedno
nimamo_ svoje nacionalne gorniške šole. V Nepalu imamo~"š'vojo" šolo, dorfia~pa ne.~Ni
čudno, ce srečujemo po naših gorah tečajnike in kliente tujjh_cjorniških šol, vodijo jih
tuji vodniki in nam na domačih tleh jemljejo (predvsem devizni) dohodek" Taka šola je
zame važnejša kot vsakoletno prepiranje okrog statutov. Zraven pa ugotavljamo, da ni
delovnih mest. Te šole bi zaposlile vsaj sto ljudi, vseeno je, kje bi bile; lahko v Bohinju,
v Zgornjesavski dolini, v Bovcu, Kamniku, Solčavi. Pričakujemo, da bo odločitev padla
sama od sebe od ne vem katere organizacije. Privatniki pri nas pa niso tako situirani,
da bi kaj takega zmogli, kot je to nekaj vsakdanjega pri znanih alpinistih ali vodnikih
drugod po Alpah. Podobno neurejeno je na področju gorskega vodništva in pri organizaciji
turnega smučanja. Naše turistične organizacije ali potovalne agencije nimajo nobenih
programov v tej smeri, nobenih ponudb, nobene iznajdljivosti. Pridejo tujci na turistični
urad, ker bi radi najeli vodnika za hribe, toda na agenciji zvedo, da jih nimamo.
Kaj je lahko temu krivo? Morda zavist in bojazen, da bi gorski vodniki obogateli? Kriva
je predvsem naša lastna neorganiziranost. Ne zavedamo se, da je ta panoga ena izmed
oblik deviznega priliva. Majhnost, neodločnost in povprečnost nas dela podpovprečne!
OB 70-LETNICI TINETA ORLA
Čas neugnano beži, kot potoček s planir). Naš korak bi se rad umiril, da bi popotnik
'postal in bi premišljal, kaj vse je že bil postoril, kaj bi še rad in moral postoriti!
Profesorja Tineta Orla, ki je 9. februarja 1983 praznoval svoj 70. rojstni dan pa je ta
neugnani čas pravzaprav presenetil. Vprašuje se resno in zadržano — je res minilo sedem
desetletij, ko pa je še toliko dela, ko ni mogoče misliti na dneve v tednu. Ko pa pogleda
na knjižno polico, kjer se vrsti 30 letnikov Planinskega vestnika, se rad spominja vsake
številke posebej, saj je vsako posebej tudi po petkrat prebral, preden je izšla, mi pa smo
mu hvaležni, da je svojo obveznost glavnega urednika (1948—1979) kot je sam izjavil,
imel za »srčno zadevo« in je kot slavist, pedagog, planinec dal planinskemu glasilu
tudi sebe.
Ustanovna skupščina Planinske zveze Slovenije je 6. 6. 1948 izvolila svoj glavni odbor, ki
ga je sestavljalo pet funkcionarjev in 28 odbornikov, med njimi je bil tedaj tudi Tine Orel.
Pravzaprav sem v zadregi, ko ob tako lepem, visokem jubileju profesorja Tineta Orla
opisujem njegov delovni opus; preprosto zato, ker je nemogoče našteti vse njegove
življenjske postaje — od profesorja, inšpektorja, do ravnatelja gimnazije v Celju
(1945—1963) pa pedagoškega svetovalca in direktorja Zavoda za prosvetno pedagoško
službo — enota Ljubljana (1963—1969), vodje sektorja za učbenike na Republiškem
sekretariatu za prosveto in kulturo, ko je bil odgovoren za učbenike vzgojno-izobraževalnih
organizacij od vzgojnovarstvenih zavodov do visokih šol (1970—1971), predstojnika
oddelka za učbenike v Zavodu za šolstvo SR Slovenije (1971—1973) in nato vse do
upokojitve, ko je bil profesor višje šole na Pedagoški akademiji v Ljubljani in je
poučeval predmet — »kultura pisnega in ustnega izražanja« na dislociranih oddelkih
v Novi Gorici in v Novem mestu. Ze na začetku svoje pedagoške poti je spoznal grenkobo
življenja — po končanem študiju leta 1936 je bil dve leti brezposeln in je šele 4. 9. 1938
dobil zaposlitev na celjski gimnaziji. Na pedagoško vzgojnem področju ga odlikuje predvsem
to, da v delu z dijaki, študenti in med svojimi kolegi, profesorji ni ničesar posploševal.
Vsaka osebnost je pomenila zanj predmet pravične obravnave, pozornosti, načina
dela in pedagoške vzgoje. Zato ni čudno, da je kot profesor in vzornik — neumorni delavec
in sodelavec ves čas svojega pedagoškega dela umel vzpodbujati mlade talente
(iz njegove šole sta izšla tudi K. D. Kajuh, dr. Matjaž Kmecl in drugi).
Tankočutno spoštuje pisano slovensko besedo. Rad reče: Pisana beseda je osnova,
je kažipot, je oblika izražanja in sporazumevanja med ljudmi, izraža duha in misel, je
izraz kulture in humanizma! Zato ni čudno, da je bil naš Tine Orel lektor številnim učbenikom,
še posebej pa je bil iskren in vzpodbuden svetovalec, ko je brez vsake zavisti
za vsebinsko zasnovo učbenikov in z mnogo truda in z vztrajnostjo vlagal svoje znanje