ZapatistiËna vojska nacionalne osvoboditve (EZLN ... - AirBeletrina

Dina Khorasanee: Upor kot ustvarjanje: Nova druæbenost v Argentini
58
prej v praksi iπËemo nove moænosti za alternative, ki bi pri oblikovanju ‘druæbenega
upornika’ temeljile na samouveljavitvi, mnogoterosti in kolektivu. 9
3. OZADJE 10
Kriza, ki je navdihnila MTD Solano, korenini v veË kot 30-letnem obdobju
marginalizacije, diktatutre in z vseobsegajoËimi neoliberalnimi politikami
okuæene demokracije, kakrπne so v devetdesetih letih prejπnjega stoletja narekovali
Carlos Menem in MDS. 11 Od let 1989 do 1999 je Menem popeljal dræavo
skozi privatizacijske in stabilizacijske politike ter programe, kakrπnih dotlej
πe ni bilo. Stabilnost so zaznamovale menjalne politike, ki so peso vezale na
fiksni teËaj z dolarjem, kar je dramatiËno zmanjπalo inflacijo, ki Argentini vse
od osemdesetih let ni prizanaπala. V imenu stabilnosti je dræava privatizirala
veË kot 93 dræavnih podjetij, zniæala sindikalne prispevke ter decentralizirala
ureditev javnega zdravstva, socialnih sluæb in politik zavarovanja. 12 Celostno
gledano so ekonomsko stabilnost za peπËico dosegli na πkodo demokracije za
vse. Kot v Fault Lines of Democracy pravi Atilio Borón:
“Kaæe, da monetarna stabilizacija, odpiranje gospodarstva, uravnoteæeni
proraËuni, deregulacija, privatizacije, krËenje dræave in prosto vladanje trgov v
Latinski Ameriki od poznih devetdesetih let ne zagotavljajo samostojno vzdræevane
rasti, praviËnejπe delitve prihodkov in oskrbe z bistvenimi neublagovljenimi
vrednotami, kot so praviËnost, nepristranost in dobrobit.” 13
PoslediËno je za veËino argentinskega prebivalstva gospodarski napredek
pomenil nezaposlenost, marginalizacijo in represijo. V tem obdobju se je æariπËe
pozornosti od plaË [v povpreËju je znaπala 450 pesov/dolarjev meseËno],
sprejemljivih delovnih standardov ter beneficij premestilo na ohranjanje sluæb
za vsako ceno. Nezaposlenost se je od leta 1991 do 2002 s 6 odstotkov poveËala
na 29 [na obmoËjih s tovarniπkim delavstvom na 33 odstotkov], od 37 milijonov
prebivalcev Argentine jih je 21 milijonov æivelo pod mejo revπËine, veË
9 Vse to so sestavine ‘proti-oblasti’, izraz sam pa bomo pojasnili v nadaljevanju besedila.
10 TeoretiËni del razdelka je prilagoditev enega mojih predhodnih besedil z naslovom “Proti-oblast in radikalna
direktna demokracija v Argentini”, 2004.
11 »eprav razprava o peronizmu v Argentini presega to analizo, pa zadostuje, da reËemo, da imajo izkljuËevalne
politike Carlosa Menema zgodovinski temelj v inkluzivni retoriki in izkljuËevalnih praksah, ki so dolo-
Ëale velik del populistiËne peronistiËne politike v Argentini zadnjih πestdeset let. Seveda je nepotrebno
poudarjati, da so neoliberalne politike predsednika Carlosa Menema nedvomna karikatura izkljuËevalnih
reform predhodnih demokratiËnih vlad.
12 Ana Dinerstein, “Beyond the Insurrection. Argentina and New Internationalism,” The Commoner, πt. 5 (jesen
2002), 1‡18, str. 4.
13 Bresser Preira, Maravall, in Przeworski, 1993, str. 203‡205; Przeworski 1992; Dahl 1992, v Atilio Borón,
“A Reflection on the Capitalist ‘Fault Lines’ in Latin America,” Fault Lines of Democracy in Post-Transition
Latin America (Miami: North-South Centre Press, 1998), str. 49.