ZapatistiËna vojska nacionalne osvoboditve (EZLN ... - AirBeletrina

Hernán Ouviña: Latinska Amerika: Upor z obrobja
36
Kot sta se pravilno izrazila Riechman in Fernandez Buey (1994), “Zgodovina
modernih druæb je sama po sebi pravzaprav zgodovina druæbenih gibanj”, zato
bi se tako izraziti o skupinah ljudi, ki so nosilci inovatorskih teæenj, pomenilo,
v najboljπem primeru, teoretsko in politiËno pretiravanje.
Vendar bi bile, po drugi strani, ravno tako absurdne predpostavke, da so ta
druæbeno-politiËna gibanja le zvesta kopija tistih, ki so bila premagana ali pa
absorbirana na institucionalni ravni, v viharnih 70. in 80. letih. Kajti tragedija
se ni ponovila kot farsa. Kateri so torej, v grobem, tisti dejavniki, ki napeljujejo
k tovrstnemu poimenovanju? Preden poskuπamo odgovoriti na to vpraπanje,
moramo nujno opozoriti na velikanski hendikep, ki je, kar zadeva analizo
mnogoterosti vseh teh novih pojavov, lasten sodobni kritiËni teoriji: na njeno
nezmoænost izumljanja in implementacije novih teoretskih paradigem, ki bi
omogoËale refleksijo omenjenih dogodkov ter razlikovanje novega od tistega,
kar sodi v tradicionalno izkuπnjo. 1 Morda se soooËamo, kot pravi Raquel Gutiérrez
Aguilar (2002), s potrebo po nekih novih konsistentnih smernicah razumevanja
dogajanja, ki bi prispevale k osvetlitvi delovanja ter zaËrtale sheme
moænih horizontov. OËitno je, da postaja vedno nujnejπe ustvariti teorije, ki bi
z razliËnih konceptualnih in interdisciplinarnih izhodiπË skuπale zaobseËi kompleksnost
tega aktualnega pojava.
1 Mario Tronti je pred veË desetletji, ko je govoril o inovacijskem znaËaju severnoameriπkih delavskih bojev
v primerjavi z evropskimi, opozoril, da delavski boji danes potrebujejo novo “mersko enoto”. Tudi politiËna
teorija mora danes razmiπljati o novih merskih enotah, ki bi omogoËile uËinkovito vrednotenje doseækov in
omejitev inovativnih naËinov druæbene organizacije in bojev.
utaborila v gorah Lakandonskega
pragozda skupaj z nekaterimi staroselci
in mestici. To jedro marksistiËnoleninistiËnih
aktivistov je tedaj trËilo ob
nekaj popolnoma inovacijskega. Kot je
dejal Subcomandante Marcos (1998):
“Naπa kvadratasta koncepcija sveta in
revolucije se je temeljito pregnetla ob
sooËenju s staroselsko realnostjo v
Chiapasu. Iz tega pretresa je vzklilo
nekaj novega, kar danes poznamo kot
‘neozapatizem’. Tako je gibanje, poËasi
in postopoma, iz maloπtevilne gverilske
skupine preraslo v oboroæeno skupnost
v uporu.” (Holloway, 1997) Tisto, kar je
1. januarja sproæilo plaz, torej ni bila
nekakπna teroristiËna celica, sestavljena
iz profesionalnih revolucionarjev, ampak
uporna skupnost, “oboroæena z resnico
in ognjem”, pri Ëemer je poudarek na
prvi besedi. To nam pojasnjuje, zakaj,
Ëetudi v Mehiki æe dolgo obstaja veliko
gverilskih skupin, 1 πe nobeni izmed njih
ni uspelo doseËi takπnega druæbenega
in politiËnega konsenza kot EZLN, in to
ne le doma, tudi po svetu.
1 Trenutno na podroËju πtirinajstih mehiπkih
zveznih dræav delujejo πtevilne skupine
oboroæenih upornikov. Med njimi velja omeniti
EPR (Ljudsko revolucionarno vojsko), EVRP
(Ljudsko revolucionarno villistiËno vojsko),
FARP (Ljudske revolucionarne oboroæene sile)
in ERP (Revolucionarno ljudsko vojsko).