ZapatistiËna vojska nacionalne osvoboditve (EZLN ... - AirBeletrina

Luis Hernández Navarro: Zapatizem in avtonomija
186
ce staroselcev, ki ga je omogoËil EZLN marca 1999, je bil izveden na obËinah
in ne v obstojeËih volilnih okroæjih, zveznih dræavah ali regijah. Realiziral se je
v obsegu vladanja, ki je najbolj pribliæano ljudstvu. Njegov namen je bilo okrepiti
obËinski organizacijski proces, tisti proces, ki narekuje oblikovanje avtonomnih
obËin. Danaπnji zapatizem, enako kot tisti od prej, ustvarja neodvisne
obËine in lokalne oblasti iz neke srediπËne toËke njegove nove politike.
UPORNI©KE OB»INE
Decembra leta 1994 je EZLN organiziral daljnoseæno ofenzivno politiko.
Malo veË kot 30 uporniπkih obËin je bilo ustanovljenih kot izraz lokalne samovlade
in kot del strategije kontraoblasti.
Ponovna ustanovitev obËin je zakoreninjena, neizpolnjena zahteva, ki so jo
ljudstva iz razliËnih regij Chiapasa dvignila pred vstajo leta 1994. Samo prebivalci
San Juan Cancuca so prejeli zadovoljivo reπitev za svojo proπnjo. Geografska
oddaljenost in pomanjkanje komunikacij stotin skupnosti od srediπË uradno
priznanih obËin so povzroËile, da so bile oblasti pogosto del ali zastopniki
grupacij moËi, da se je s sredstvi upravljalo in razdeljevalo nepraviËno. Pomanjkanje
korespondence znotraj meja obËin in v okolju njihovih prebivalcev so tekom
desetletij izrazile teænje po ponovni ustanovitvi obËin. Pri pospeπevanju
nastanka avtonomnih obËin je zapatizem z dejanji uresniËil staro zahtevo, ki je
ljudstva niso opustila: raËunati na lokalne avtoritete, ki jih zastopajo. EZLN ni
izumil ponovne ustanovitve obËin; preprosto uresniËil jo je.
V veË takπnih obËinah pri imenovanju in priznanju voditeljev niso sodelovale
samo zapatistiËne skupnosti, paË pa tudi druge skupine v razliËnih organizacijah,
ki ne podpirajo oboroæene poti EZLN. PriistiËne skupnosti, ki so vrinjene
v njihovem obmoËju vpliva, jih spoπtujejo in tudi soglaπajo z njihovo
sodno oblastjo, da bi zgladili doloËeno vrsto konfliktov.
Avtonomne obËine so po logiki komunitarnega uporniπtva neposreden dokaz
njihove suverenosti, priznane v 39. Ëlenu ustave, in izraz civilnega odpora
na pohodu. Poleg tega so, ob svetih dobre vlade, paradoksalno, tudi pot za demilitarizacijo
konflikta, kajti izvoljeni civilni zastopniki so tisti, ki izvrπujejo
oblast, ne pa vojaπka povelja.
Januarja 1998 je vlada izvrπila policijsko-vojaπki napad proti zapatistiËnim
obËinskim voditeljem. Takratni vladni pooblaπËenec za mir Emilio Rabas je izjavil,
da so velika nevarnost in napad na demokracijo v dræavi, takratni guverner
Roberto Albores Guillén pa, da “se bo zakon izvrπeval brez popuπËanja”.
Polomija poskusa zmanjπanja in lokalizacije konflikta je bila oËitna, tako s
pojavom novega zapatistiËnega koridorja v goratih predelih in na delu obale,