ZapatistiËna vojska nacionalne osvoboditve (EZLN ... - AirBeletrina

V sinhroniji πirokega obËinskega gibanja demokratizacije, dvignjenega po
vsej dræavi od 80. let naprej, na katero so vplivala civilna gibanja proti caciques
in mobilizacije, rojene iz agrarnega ali urbano-ljudskega boja, se je razvil proces
za obnovo staroselskih entitet, ki ima glavni vzvod v prisvojitvi obËin. »eprav
je to gibanje sproæilo pomembne bitke proti vsiljevanju avtoritet, jih ni sproæilo
zaradi staroselske vkljuËitve v strankarsko politiko, temveË zaradi boja za priznanje
mehanizmov politiËnega zastopanja in za ustanovitev novih obËin, zraslih
iz njim lastne kulturne tradicije.
Rekompozicija staroselskih ljudstev kot ljudstev se ne izraæa samo na podroËju
lokalne oblasti, temveË vsebuje πtevilne potenciale za razvoj. Ta prerazporeditev
se dogaja na vseh frontah. Svojo osnovno identitetno referenco imajo
staroselska ljudstva πele nekaj zadnjih let.
V tem prehodu je komunalizem kot tok staroselskega nacionalnega gibanja
izpolnil osrednji dokument. Definiran je bil v Delavnicah kulturnega dialoga kot
“naËin æivljenja ali kulturnega sistema, ki ga imenujemo obËinski”, zahteva vrnitev
regionalne avtonomije, prek skupnosti kot temelja indijanskih ljudstev.
Nasprotuje ideji, da se do avtonomije lahko pride z dekretom (ali z zakonom)
na podlagi razglasa, ki pride iz vrha nekega reæima. Kot politiËno-filozofski
predlog rehabilitira kolektivno nad individualnim. V tej perspektivi organizira
svoje delovanje v krogu πtirih temeljnih naËel: zemlja in ozemlje; obËinska
oblast (ne zbrana v enem posamezniku, temveË v skupnosti) in skupπËina kot
konstituirajoËa oblast; skupno delo (kot izraz drugaËnega odnosa do zemlje) in
zabava oz. fiesta (kot prostor, kjer se zgladi konflikt).
Obnova obËinskega prostora kot glavnega obmoËja avtonomne prakse kaæe,
kako se v praksi izvaja dialog med avtonomijo kot procesom, povezanim s
konstrukcijo subjekta, in avtonomijo kot vnaprej doloËenim reæimom, do katerega
se pride z dekretom. Pridobljene izkuπnje kaæejo, da avtonomija ni reæim,
ki se odredi, temveË se najprej æivi, kar zahteva formacijo nekega politiËnega
akterja z zahtevami po avtonomiji. V tem primeru avtonomija prehaja z rekonstitucijo
indijanskih ljudstev, na podlagi prenove in predelave njihovih æivljenjskih
oblik in njihovih lastnih organizacij, hkrati pa morajo pridobiti tudi
ugoden zakonit okvir, da bi imeli na voljo politiËne in pravosodne prostore, ki
bi jim to dovoljevali.
Od te zamisli avtonomija implicira prenos funkcij, pristojnosti in sredstev
neki specifiËni realnosti, predvideva pa obstoj njenih oblik v skupnostih in regijah,
pa Ëeprav ne bi bile priznane v nekem doloËenem zakonskem okviru.
Ta prilagoditev obËinskega prostora, ki ne zanika svoje regionalne, nacionalne
in internacionalne razseænosti in tudi ne dvomi o njej, je tudi matrica, iz
katere se je ustvaril eden izmed temeljev zapatistiËne politike. Posvet za pravi-
Luis Hernández Navarro: Zapatizem in avtonomija
185