O kitari – od drevesa do zvoka (6. del) Samo Šali Zadnjič ... - EGTA

masi. Poenostavljeno: pri visokem razmerju med togostjo in maso resonančnih plošč bo torej
frekvenca prvega vrha v frekvenčnem odzivu kitare relativno visoka. Takšno razmerje togosti
in mase pomeni po zakonih mehanike (razlage ne bomo navajali) masivno konstrukcijo kitare,
in ker se masivne plošče gibljejo bolj ovirano od lažjih, je jasno, da bo akustični odziv prvih
slabši. Po drugi strani pa prenizka frekvenca vrha v frekvenčnem odzivu kitare, torej prenizko
razmerje med togostjo in maso važnih delov kitare, pomeni prenizko impedanco (upornost) v
akustičnem smislu. To ima za posledico prehitro odvajanje energije s strun v telo kitare. V
tem primeru dobimo glasne, a glasbeno neizrazite zvoke.
2. Drugi frekvenčni vrh je za dobre kitare približno eno oktavo (nikoli več kot eno oktavo)
višje kot prvi frekvenčni vrh. To pomeni, da se nahaja v bližini 200 Hz, vendar nikoli več kot
toliko. Kot vidimo s slike 3, je za šolsko kitaro ta vrh pri približno 215-ih Hz. Ker je ta vrh
posledica zvočnega sevanja izključno zgornje resonančne plošče, nam analiza frekvenčnega
odziva kitare omogoča analitično oceno zvočne kakovosti tega najpomembnejšega dela kitare.
S slike 3 vidimo tudi, da je faktor dušenja drugega vrha za vrhunsko kitaro bistveno manjši
kot za šolsko. S slike 2 je namreč razvidno, da je faktor dušenja proporcionalen širini vrha pri
približno 70-ih odstotkih njegove višine (amplitude). Nekajkrat manjše dušenje drugega
frekvenčnega vrha vrhunske kitare v primerjavi s šolsko pomeni bistveno manjše izgube
zvoka zaradi notranjega trenja pri vibracijah sprednje resonančne plošče, kar je ugodno. Na
tem mestu naj še enkrat poudarimo, da je prenizko dušenje vrhov v frekvenčnem odzivu kitare
ravno tako nezaželeno kot previsoko dušenje. Prenizko dušenje namreč pomeni slabo
odzivnost kitare – izvajalec ima občutek, da se je energija potrzane strune razgubila, ne pa
pretvorila v kitarski zvok.
3. Podobno kot za oba že analizirana vrhova lahko rečemo tudi za frekvenčni vrh v okolici
400 Hz. Po mnenju nekaterih je ta vrh najboljši kriterij za zvočno kakovost kitare. Njegova
frekvenca naj bi bila čim bližje 400 Hz, dušenje pa čim manjše. Poleg tega je zaželena
lastnost tega vrha tudi njegova visoka amplituda.
4. Vsak vrh v frekvenčnem odzivu kitare vpliva na neko frekvenčno področje glasbila. Tako
lahko približno rečemo, da je za tone z osnovnimi frekvencami med 70 – 150 Hz odločujoč
prvi frekvenčni vrh. Za tone med 150 – 300 Hz je najbolj pomemben 2 vrh, itd. Po tej logiki
je torej vrh kitare T. Humphrey s frekvenco približno 1125 Hz pomemben za kakovost tonov
pod in nad to frekvenco, torej v njeni širši okolici. Vidimo tudi, da šolska kitara pri tej
frekvenci sploh nima izrazitega vrha, kar daje slutiti, da je v višjem frekvenčnem pasu (visoki
toni na prvi struni) to glasbilo neaktivno, kar praksa seveda močno potrjuje. Zelo dobra
potrditev napisanega so vrhovi (T. Humphrey) pri približno 500, 600, 700 Hz itd., česar pri
šolski kitari sploh ne opazimo oziroma je manj izrazito. To pomeni, da bodo v primeru
koncertne kitare osnovna in višje frekvenčne komponente tona v bližini teh vrhov (srednji in
visoki register) ojačane precej bolje kot pa v primeru šolske kitare.
5. Na zadnjem mestu naj omenimo, da frekvenca poljubnega vrha v frekvenčnem odzivu
dobre kitare ne sme sovpadati s katero izmed prvih dveh (treh) frekvenčnih komponent tona,
sploh pa ne z osnovno. Za primer, če bi bila za neko kitaro frekvenca drugega vrha 196 Hz, bi
se ton G3, ki ima to frekvenco za osnovo, zelo hitro "izgubil" iz slišanega spektra. Nekaj Hz
višji ali nižji položaj omenjenega vrha v frekvenčnem odzivu kitare bi popolnoma spremenil
situacijo – odvod energije z vibrirajoče strune ne bi bil prehiter, in ton bi dobil lastnosti
glasbenega tona.