BOLEZNI SEČIL Naloge sečil so izločanje odvečnih snovi ... - Mercator

BOLEZNI SEČIL
Naloge sečil so izločanje odvečnih snovi iz telesa, npr. končni produkti presnove beljakovin
(sečnina, kreatinin); uravnavanje vode in elektrolitov v telesu; vzdrževanje kislinsko-bazičnega
ravnovesja v krvi; endokrine funkcije, npr. tvorba renina, eritropoetina, aktivne oblike vitamina
D in prostaglandinov ter izločanje telesu tujih snovi, npr. zdravvila, strupi.
Pri nastanku seča sodelujejo trije mehanizmi, in sicer (1) glomerularna filtracija, (2) delna
resorpcija golmerularnega filtrata iz olumna tubulov in (3) tubulna sekrecija v seč. Ledvice v
minuti dobijo okoli 1,2 litra krvi. V glomerulih nastaja iz krvi primarni seč. Dnevno ga nastane
približno 180 litrov. Pri prehodu skozi različne dele tubulov nastane končni seč, ki ga dnevno
izločamo okoli 1,5 litra.
Funkcionalna enota ledvice je nefron. Vsaka ledvica jih ima okoli milijon. Sestavljen je iz
ledvičnega telesca (Malpighijevo telesce) in kanalčka (tubula). Ledvično telesce, ki je v ledvični
skorji, je sestavljeno iz klopčiča kapilar (glomerul) in ovojnice (kapsule).
Najpogostejši simptomi bolezni sečil so:
• dizurija (bolečina med mokrenjem);
• polurija (povečana količina izločenega seča);
• polidipsija (povečana žeja);
• oligurija (zmanjšana količina izločenega seča, dnevno manj kot 500 ml);
• anurija (nično izločanje seča ali manj kot 150 ml/dan);
• hematurija (pojav eritrocitov v seču),
• proteinurija (beljakovine v seču);
• bakteriurija;
• levkociturija;
• piurija (gnojni seč);
• bolečina na sečilih;
• otekline (nastanejo zaradi hipoproteinemije) in
• utrujenost.
Najpogostejši sindromi pri boleznih ledvic so:
• akutna in hitro napredujoča odpoved ledvic (v nekaj dneh se glomerularna filtracija
znatno zmanjša);
• kronična odpoved ledvic (naparedujoča nepovratna okvara nefronov neglede na vzrok);
• akutni nefritični sindrom (bolezen prizadene zlasti glomerule, v manjši meri tudi tubule,
veča se koncentracija dušičnih retentov);
• nefrotski sindrom (značilna huda proteinurija, t.j. nad 3,5 g izločenih beljakovin dnevno);
• brezsimptomne nepravilnosti seča.
Laboratorijske preiskave seča
Najustreznejši način odvzema seča za laboratorijske preiskave je prvi jutranji vzorec, ki je oddan
po načinu čistega močenja (očiščen izhod sečnice, oddaja srednjega curka seča, izjemno redko s
katetrom ali suprapubično punkcijo). Pomembno je tudi, kako seč pred preiskavami shranimo.
Normalen seč je bister, brezbarven ali rumene do jantarjeve barve; specifična teža seča je 1,0012
do 1,035 (destilirana voda 1,000); pH je med 4,5 in 8.
Proteinurijo najpogosteje dokazujemo s preskusnimi lističi, ki pa ne zajemajo lahkih verig pri
plazmocitomu. Zdrav človek izloči s sečem do 150 mg beljakovin. Semikvantitativno beljakovine
dokazujemo s sulfosalicilno kislino, kvantitativno pa z biuretnim preskusom (določanje količine

eljakovin v 24-urnem seču). Z elektroforezo seča ugotavljamo vrsto beljakovine v seču. Glukozo
v seču ugotovimo pri bolnikih s sladkorno boleznijo ali pri ledvični glikozuriji, ki je funkcijska
motnja ledvic (krvni sladkor je v mejah normale). V seču lahko določamo tudi ketonska telesa,
urobilinogen, urobilin in bilirubin.
Za preiskavo sečne usedline (sediment) potrebujemo 10 do 15 ml svežega seča, ki ga
centrifugiramo 5 minut pri 2000 vrtljajih. Usedlino zmešamo z 1 ml seča preden jo gledamo in
štejemo pod mikroskopom. V vidnem polju najdemo normalno 1 do 3 eritrocite, 3 do 5
levkocitov, celice, bakterije, maščobe in kristale. Cilindri, ki jih najdemo v sedimentu nastanejo v
tubulu. Ličimo eritrocitne cilindre (značilni za glomerularne bolezni), levkocitne (značilni za
akutni pielonefritis), granulirane (pojavijo se pri kroničnih boleznih ledvic, pa tudi po težkem
fizičnem naporu), maščobne (najpogosteje pri nefrotskem sindromu) in hialine cilindre (pri
napredovali kronični ledvični bolezni). S citološkim pregledom lahko v seču ugotovimo maligne
celice.
Za ugotavljanje bakterij v seču je pomembno, da je seč pravilno odvzet (pred odvzemom je
potrebno očistiti zunanji predel sečil!). Bakteriurija je pomembna le, če najdemo v srednjem
curku seča več kot 10 5 mikroorganizmov na mililiter seča. Za dokazovanje bakteriurije
najpogosteje uporabljamo kvantitativno urinokulturo (Sanfordov preskus), ki omogoča
ugotavljanje vrste povzročitelja, število bakterij v 1 ml seča in preskus občutljivosti povzročitelja
na antibiotike in kemoterapevtike. Najhitrejšo informacijo bakteriurije omogoča mikroskopski
pregled kaplje svežega, necentrifugiranega seča (čisti odvzem!), obarvanega po Gramu. Urikult je
semikvantitativni način določanja bakteriurije.
Preiskave krvi pri boleznih sečil
Anemija je značilna za kronično odpoved ledvic, levkocitoza pa za akutni pielonefritis. Pri
ledvični odpovedi so pogosto spremembe koncentracije elektrolitov v serumu (kalij, kalcij),
najpogosteje pa določamo serusmko vrednost kreatinina, ki nastaja iz kreatinfosfata v mišicah.
Pri zdravih ledvicah se praktično v celoti filtrira v glomerulih in je tako pokazatelj glomerularne
funkcije. S slabšanjem delovanja ledvic se povečuje tudi serumska koncentracija kreatinina.
Sečnina (urea) je končni presnovek beljakovin, koncentracija v serumu je odvisna od
glomerularne filtracije in resorpcije v tubulih. Na koncentracijo sečnine v serumu vplivajo tudi
številni zunajledvični dejavniki, kot so količina zaužitih beljakovin in njihova razgradnja (npr. pri
povečani telesni temperaturi kaheksiji in drugih boleznih). Pri sumu na sistemsko bolezen in
sočasno bolezen sečil pomagajo tudi druge krvne preiskave, npr. določanje protijedrnih
protiteles in protiteles proti DNA pri sistemskem eritematoznem lupusu.
Funkcijske preiskave ledvic
Očistek (klirens) kreatinina je pomembna preiskava, s katero ugotavljamo, kako ledvice nekatere
snovi iz krvi v določenem časovnem obdobju odstranijo s sečem. Očistek kreatinina izračunamo
z obrazcem: C = (UxV)/P (C = klirens, U = koncentracija kreatinina v serumu, V = količina
izločenega seča v časovni enoti, P = koncentracija kreatinina v plazmi). Normalna vrednost za
očistek kreatinina je 80 do 120 mo/minuto; s starostjo se zmanjšuje.
Tubulne funkcije ocenjujemo redkeje. Koncentracijski preizkus naredimo tako, da preiskovancu
za določen čas prepovemo piti katerokoli tekočino, nato v seču izmerimo specifično težo (1,020
ali več = sposobnost koncentracije).
Druge preiskave sečil so: ultrazvočna, rentgenska, radioizotopna, ledvična biopsija in druge.

Glomerulonefritis
Glomerulonefritis je vnetje ledvic, ki se dogaja predvsem ali samo v ledvičnem telescu
(glomerulu). Pri tem so lahko prizadeti tudi drugi deli ledvične enote (nefrona), zunajglomerulne
krvne žile, tubuli in intersticij. Nekroza vglomerulnih kapilarnih zank je najhujša oblika okvare
glomerula. Glomerularni kapilarni trombi so lahko razni znotrajkapilarni beljakovinski
precipitati. Glomerularna vnetna eksudacija lahko zajema sestavine krvne plazme ali krvne
celice. Proliferativni vnetni odziv zajema proliferacijo glomerulnih celic in zunajkapilarno
kapsulno proliferacijo.
Etiopatogeneza glomerulonefritisov je povezana z odlaganjem krožečih ali lokalno nastalih
imunskih kompleksov. Primarni glomerulonefritis je bolezen, ki je pogosto omejena samo na
ledvice, sekundarni glomerulonefritis pa je bolezen, kjer gre za enega izmed izrazov sistemske
bolezni, bakterijskih, virusnih okužb in malignih bolezni.
Klinični sindromi glomerulnih bolezni se kažejo s štirimi bistvenimi dogajanji: s spremenjeno
glomerulno filtracijo, moteno homeostazo natrija, proteinurijo in hematurijo. V bolezenskem
poteku se glomerulonefritis lahko kaže kot mešanica akutnega nefritičnega in nefrotičnega
sindroma ali pa se sindromi menjavajo oziroma prehajajo drug v drugega; tako da ima lahko
bolnik z glomerulonefritisom v začetku proteinurijo, kasneje se razvije nefrotični sindrom,
pokaže se hipertenzija, bolezen preide v kronični nefritični sindrom.
Nefrotski sindrom je posledica raznih bolezenskih stanj in se kaže s številnimi ledvičnimi in
drugimi nepravilnostmi, predvsem s proteinurijo, lipidurijo, edemi, hiperlipoproteinemijo in
hiperkoagubilnostjo. Osrednja motnja pri tem sindromu je obilna proteinurija zaradi
nenormalno povečane glomerularne prepustnosti za makromolekule.
Vzroki nefrotičnega sindroma so: primarni glomerulonefritisi; sekundarne glomerulopatije
(poinfekcijski glomerulonefritis, npr. postreptokokni, po bakterijskem endokarditisu, visceralnih
ognojkih, po okužbi z virusom hepatitisa B, citomegalovirusom in drugimi virusi; sistemske
bolezni, npr. sistemski lupus eritematodes in drugi; zdravila in druge učinkovine ter težke
kovine, npr. živo srebro, organsko zlato, penicilamin, kaptopril, nesteroidni antirevmatiki in
drugi; maligne bolezni, npr. karcinomi pljuč, želodca, debelega črevesa, dojke in drugi;
dednorodbinske in metabolne bolezni, npr. sladkorna bolezen, hipo-in hipertiroza in druge;
drugi vzroki, kot npr. nosečnost (preeklampsija), maligna nefroskleroza, renovaskularna
hipertenzija in drugi.
Zdravljenje nefrotičnega sindroma je zdravljenje temeljne bolezni, npr. diabetične nefropatije,
sistemskega lupusa eritematodesa itd. Pri veliki večini bolnikov z nefrotičnim sindromom lahko
izboljšamo počutje in odpravimo edeme s simptomatskim zdravljenjem.
Okužbe sečil
Seč v sečniku zdrvega človeka je brez bakterij. Pri mokrenju seč izpira bakterije, ki kot stalna
flora naseljujejo sluznico sečnice in s svojo prisotnostjo preprečuejo naselitev patogenih
mikroorganizmov. Zato so v seču zdravih ljudi, zlasti po prvem jutranjem mokrenju, razne vrste
pozitivnih in gram negativnih bakterij, ki niso povezane z okužbo. Seč za preiskavo, ki naj dokaže
navzočnost bakterij iz okuženih tkiv v gornjih delih sečil, mora biti čim manj kontaminiran. Tak
vzorec je mogoče dobiti z metodo čistega mokrenja. Le kadar to ni mogoče, odvzamemo seč z
uretralnim katetrom ali s suprapubično punkcijo sečnika. S katetrom odvzamemo seč navadno le
bolnikom z zaporo spodnjih delov sečil in nepremičnim bolnikom. Vsaka katatarizacija pomeni
za bolnika povečano tveganje za vnos potencialnih povzročiteljev okužbe v sečnik.
Okužba lahko prizadene razne dele sečil. Večinoma pa ostane omejena na sečnik (cistitis).
Okužbe niso samo pogoste, temveč tudi raznolike, z razponom od brezsimptomne bakteriurije
do akutnega pielonefritisa z gramsko negativno sepso.

Pielonefritis je bakterijska okužba ledvic in ledvičnega meha. Okužbe ledvic lahko povzročijo
tudi glive in virusi. Pri okužbi z bacilom tuberkuloze govorimo o ledvični tuberkulozi.
Akutni bakterijski pielonefritis je klinični sindrom s povečano telesno temperaturo, ledveno
občutljivostjo ali bolečnostjo, levkocitozo, levkocitnimi cilindri v seču, bakteriurijo s sočasno
okužbo sečnika ali brez nje.
Kronični bakterijski pielonefritis opisujemo bodisi kot dolgotrajno okužbo ledvice, povezano z
aktivno bakterijsko rastjo ali kot ledvično okvaro, nastalo zaradi bakterijske okužbe v
preteklosti.
Okužbe nastanejo po dveh poteh. Pogostejša je ascendentna, to je vstop bakterij skozi sečnico do
sečnika in do ledvične sredice. Druga pot je hematogena ali descendentna z zasevki v ledvicah.
Glavni namen zdravljenja okužb sečil so preprečevanje ledvične okvare v otroštvu, manjšanje in
blažitev simptomov ter preprečevanje sistemske okužbe. Preden začnemo zdravljenje z zdravili,
opravimo kvantitativno urinokulturo z občutljivostnim preskusom, barvanje bakterij v seču po
Gramu ali hitre diagnostične teste.
Analgetična nefropatija je kronična tubulointersticijska bolezen ledvic s papilarno nekrozo, ki
nastane zaradi zlorabe analgetičnih zdravil. Analgetiki, vpleteni v nastanek te bolezni so
fenacetin, acetsalicilna kislina in nesteroidni antirevmatiki.
Sečni kamni
Sečni kamni navadno nastanejo zaradi motnje v mehanizmih, ki omogočajo ravnovesje v
izločanju vode in topljencev. Seč vsebuje nekatere snovi, ki zavirajo kristalizacijo kalcijevih soli,
in druge, ki vežejo kalcij v topne komplekse. Pri nastajanju sečnih kamnov so pomembne tri sile:
čezmerno nasičenje raztopine, ki sili kalcijeve soli iz raztopine v trdno obliko; delovanje te sile
pospeši navzočnost heterogenih jeder; zaviralci (npr. pirofosfat), ki zavrejo jedritev v seču,
povečajo nasičenost, ki je potreben za nastanek trdne faze, in upočasnjujejo rast že nastalih
jeder.
Približno tri četrtine vseh sečnih kamnov vsebuje kalcij. Večinoma so sestavljeni iz kalcijevega
oksalata in kalcijevega fosfata. Količinsko manj kamnov je sestavljenih iz sečne kisline in nekaj iz
cistinov.
Sečni kamni v ledvičnem mehu so pogosto brezsimptomni. Če povzročajo odtočno motnjo,
bolnik lahko začuti hudo stalno ledveno bolečino s slabostjo in bruhanjem. V sečevodu vklenjeni
kamni povzročajo hude količne bolečine. Na zaporo v odtoku urina bolnika opozorijo še motnje v
izločanju seča (oligurija, anurija), novo odkrita aarterijska hipertenzija in laboratorijska
znamenja ledvične insuficience. Pri potovanju sečnih kamnov se lahko pojavi hematurija. Kamni
lahko povzročajo tudi suprapubično in perinealno bolečino s pogostejšim mokrenjem.
Zdravljenje sečnih kamnov je z dieto in/ali operativno. Dietno zdravljenje zahteva veliko tekočin,
omejitev oksalatov v prehrani (bolnik naj ne uživa npr. špinače, rabarbare, čokolade, kakava,
lešnikov, kokakole in ne veliko vitamina C), zmerna omejitev živil, ki vsebuejo veliko kalcija,
velik vnos natrija poveča izločanje kalcija in spodbudi kristalizacijo kalcijevih soli z natrijevim
uratom in tako pripomore k tvorbi kalcijevih kamnov. Bogata beljakovinska hrana lahko
pripomore k nastanku kamnov iz sečne ksiline. Omejitev fofatov v hrani je lahko škodljiva pri
bolnikih s sečnimi kamni iz magnezijevega amonfosfata in sočasno okužbo sečil.

Akutna odpoved ledvic
je sindrom naglega slabšanja ledvičnega delovanja. Osnovna motnja je hitro zmanjševanje
glomerulne filtracije, ki se kaže s hitrim povečevanjem serumskih koncentracij dušičnih snovi,
predvsem sečnine in kreatinina. To je akutna motnja, zaradi katere ledvice ne morejo več
vzdrževati ničelne bilance vode, elektrolitov in endogenih snovi, ki nastanejo pri presnovi in se
izločajo večinoma skozi ledvice. Količna seča je lahko zmanjšana (manj kot 500 ml/dan), kar
imenujemo oligurična ledvična odpoved ali normalna, kar imenujemo neoligurična ledvična
odpoved. O anuriji govorimo pri zmanjšanju diureze pod 100 ml/dan.
Vzroki za nastanek akutne ledvične odpovedi so lahko: prerenalna azotemija (funkcijska,
ledvična hipoperfuzija), ki je zmanjšana glomerularna filtracija zaradi zmanjšane ledvične
prekrvljenosti; akutna (intrinzična) ledvična odpoved, ki je lahko posledica zmanjšane ledvične
prekrvljenosti ali delovanja nefrotoksične snovi; akutni intersticijski nefritis, zaaradi posledic
vnetja; akutni glomerulonefritis, akutna bolezen ledvičnih žil in zaporna (obstruktivna)
uropatija (porenalna azotemija).
Akutna ledvična odpoved se lahko kaže kot oligurija, hipervolemija, acidoza ali uremični
sindrom. Glavno laboratorijsko znamenje je naraščanaje serusmke koncentracije kreatinina (za
50 do 100 mikromolov/l na dan).
Temelj preprečevanja akutne ledvične odpovedi sta zgodnje odkrivanje in odstranjevanje
mogočih škodljivosti (npr. s pravočasnim nadomeščanjem tekočine, izogibanjem hipovolemije in
znižanju tlaka, prepoved uporabe nesteroidnih antirevmatikov in perifernih vazodilatatorjev).
Nekatera zdravila, ki jih uporabljamo pri akutni ledvični odpovedi preprečujejo ali vsaj
zmanjšajo ostrost poteka, sicer pa to bolezen zdravimo zlasti s hemodializo.
Kronična ledvična odpoved
je stanje, ki nastane zaradi naparedujočega zmanjševanja delujočega ledvičnega tkiva. Bolezen
lahko povzroči večina ledvičnih bolezni. Ne glede na vzrok je temeljna patogeneza motnja
zmanjšane glomerulne filtracije, ki se lahko zmanjša zaradi zmanjšanja števila nefronov,
zmanjšanja glomerulne filtracije posameznega nefrona in zaradi obojega skupaj. Najpogostejše
bolezni, ki lahko pripeljejo do nastanka kronične ledvične odpovedi so: glomerulopatije,
tubulointersticijske bolezni, ledvične žilne bolezni, obstruktivna uropatija, dedene in prirojene
bolezni in druge.
Pri diagnostiki kronične ledvične odpovedi s povečano koncentracijo serusmkega kreatinina
moramo ugotoviti: ali gre za akutno ali kronično okvaro ledvičnega delovanja, vzrok ali temeljno
bolezen, ki je povzročila okvaro, ali obstoj dodatnih reverzibilnih dejavnikov, ki so na bolezen
vplivali.
Glavni ukrepi zdravljenja v poteku kronične ledvične odpovedi so usmerjeni: v preprečevanje
slabšanja ledvičnega delovanja (zdravila, srčna odpoved, okužbe sečil, omejitev beljakovin),
upočasnitev hitrosti napredovanja bolezni (urejanje krvnega tlaka, hipoproteinska dieta,
uravnavanje fosfatov in lipidov), zaviranje nastanka prizadetosti drugih organov (nadomeščanje
kalcija, poprava acidoze) in v zmanjševanje uremične simptomatike (zdravljenje anemije z
eritropoetinom, hipoproteinska dieta).
Zdravljenje s hemodializo in drugimi zunajtelesnimi metodami
Hemodializa je odstranjevanje nerabnih snovi iz telesnih tekočin in dodajanje želenih snovi z
difuzijo preko umetne polprepustne membrane. Hemodializa nadomesti izločevalno funkcijo
ledvic, vzdržuje ravnovesje vode, elektrolitov in uravnava acido-bazično ravnovesje. Je najbolj
razširjena metoda nadomestnega zdravljenja pri akutni in kronični ledvični odpovedi.

Pri hemodializi se izmenjujejo snovi med krvjo in dializno raztopino v dializatorju z istočasnim
potekanjem dveh fizikalnih procesov: Prvi je difuzija, s katerim je označen premik snovi kot je
npr. sečnina iz krvnega dela v dializno raztopino in drugih snovi, kot so kalcij in bikarbonat iz
dializne raztopine v kri. Drugi proces je konvekcija ali ultrafiltracija (prenašanje toplote v
tekočinah in plinih z gibanjem snovi), kjer istočasno poteka premik topila (vode) in v njej
raztopljenih snovi (topljencev).
Peritonealna dializa. Peritonej deluje kot biološka polprepustna membrana, skozi katero poteka
menjava topljencev in vode med kapilarno peritonealno krvjo in peritonealno dializno raztopino.
Okvare v funkciji uropoetskega trakta
Za oceno glomerularne filtracije v serumu določamo koncentracijo sečnine in kreatinina. Te
snovi se tvorijo v jetrih in mišicah, v glavnem v stalnih količinah. Povečanje teh snovi v serumu
imenujemo azotemija in nastanejo v primeru upada glomerularne filtracije. Boljši pokazatelj
glomerularne filtracije je kreatinin.
Seč (urin)
Diureza je količina izločenega urina v enem dnevu.
Barva seča je lahko od svetlo-rumene do temno rjave. Visoko koncentrirani seč zaradi večje
količine urobilinogena kaže temnejšo barvo. Vnetno okvarjena ledvica izloča svetlejši seč. Včasih
povečana količina natrijeve soli sečne kisline kaže moten seč in rdečkast sediment (sedimentum
lateritium).
Kemijska reakcija seča je pri običajni hrani slabo kisla. Razrast bakterij tvori večje količine
amoniaka in daje alkalijsko reakcijo. Motnje elektrolitov npr. pri bruhanju ali vsled velikega
uživanja alkalične hrane, lahko pride do alkalijske reakcije.
Najpogosteje se določa kislinsko-bazično stanje v telesu z meritvijo pH urina. Iz prakse se je
pokazalo, da ni priporočljivo meriti pH urina v enkratnem vzorcu, ker je tako dobljena vrednost
le pokazatelj trenutne koncentracije kislin v urinu. Koncentracija kislin v urinu pa lahko niha
tekom dneva od pH 5 do 8, zato so pravilne meritve pH urina le v 24 urnem vzorcu urina.
Še bolj natančna ovrednotenje kislinsko- bazičnega ravnotežja, pa je s pomočjo merjenja neto
endogene produkcije kislin pri zdravih osebah, pri katerih se določa celovita količina
anorganskih sestavin diete, urina in blata v 24 urnem vzorcu urina je danes najbolj uporabljena
metoda določanja koncentracije kislin v urinu in predstavlja celotno obremenitev organizma s
kislinami. Priporoča se večdnevno merjenje vzorcev urina.
Zbiranje 24 urnega seča za laboratorijski pregled
Urin zbiramo 24 ur zato, da izmerimo izločeno količino urina in v njem izločenih presnovkov v
enem dnevu (24 urah). Pred in med zbiranjem urina opravljamo normalno vse aktivnosti kot
sicer. Če ni drugače zahtevano, lahko jemljemo predpisana zdravila.
Pretirano pitje tekočin ni priporočeno, vendar ne vpliva bistveno na rezultate preiskav.
• pripravimo si čisto, dovolj veliko posodo (najbolj primerna je graduirana plastična
posoda za zbiranje urina z volumnom 2,5 L);
• če je potreben dodatek, ga vsujemo v posodo (dodatke dobimo v laboratoriju) po prvem
uriniranju;
• z zbiranjem pričnemo navadno zjutraj ob običajnem prvem uriniranju; ta urin zavržemo,
vse naslednje urine pa zbiramo v posodi do enake ure drugega dne.
• ko smo naslednji dan (po 24 urah) končali z zbiranjem, urin premešamo in izmerimo
količino zbranega urina ter jo zabeležimo;

• majhno količino zbranega urina odlijemo v čisto posodico (približno 100 ml =1dl) in jo
zamašimo;
• na nalepko napišemo ime in priimek in izmerjeno količino zbranega urina ter jo
nalepimo na posodico z urinom;
• če nimamo možnosti izmeriti količine zbranega urina ali pa nimamo primerne posodice,
v katero bi prelili potreben vzorec, prinesemo v laboratorij ves zbrani urin;
• za nekatere preiskave so potrebni še podatki: starost, teža in višina, ter zdravila, ki jih
jemljemo;
• za zbiranje urina pri določenih preiskavah (kateholamini, 17-hidroksisteroidi, 17-
ketosteroidi) zahtevamo še dodatne pogoje, o načinu zbiranja in dodatkih vas poučimo v
laboratoriju;
Zbiranje 24 urnega urina je zelo pomembno. Napake pri zbiranju (polit
urin, pozabili smo na eno uriniranje) imajo za posledico manjšo količino urina. Ker
rezultate preiskav v laboratoriju preračunavamo na količino urina, ima vsaka
sprememba volumna neposreden vpliv na rezultat.
Specifična teža skupne količine dnevnega urina je okoli 1018 do 1020. Majhne količine seča so
običajno z visoko specifično težo in nasprotno. Okvarjene ledvice nimajo vseh sposobnosti
koncentracije, zato pri teh specifična teža ostane ista, okoli 1012, ne glede na količino popite
tekočine in izločenega seča. Takšen pojav imenujemo izostenurija. Zmanjšana sposobnost
razredčenja in koncentracije, na npr. 1006 do 1018 imenujemo hipostenurija.
Količina izločenega seča je okoli 1000 do 1600 ml dnevno. V tej številki je 60 do 80 % izločene
vode/dan. Drugo se izloči skozi kožo, pljuča in črevesje. Količina po dnevu je 2 do 4-krat večja,
kot ponoči. Pri nekaterih srčnih bolnikih so nočne količine večje od dnevnih, kar imenujemo
nikturijo. Poliurija je diureza, ki je znatno večja od normalne. Polakisurija pomeni pogosto
uriniranje. Oligurija je zmanjšana tvorba urina (manj kot 500 ml v 24 urah).
Anuríja je popolno prenehanje izločanja urina iz ledvic. Ekstrarenalna anurija je prerenalna
anurija; pri postrenalni anuriji je izločanje urina onemogočeno zaradi zapore v sečnih izvodilih;
prerenalna anurija je posledica zunajledvičnih vzrokov (npr. hipotenzija, hipovolemija, šok);
renalna anurija nastane zaradi bolezenskih sprememb v ledvicah.
Azotemija je porast koncentracije sečnine ali drugih nebeljakovinskih dušikovih spojin v krvi.
Pojav beljakovin v seču imenujemo proteinurija ali albuminurija in se pojavlja pretežno pri
okvari glomerulov. Pojav eritrocitov v seču imenujemo hematurija, ki je lahko makroskopska, ki
jo vidimo s prostim očesom in mikroskopska , kjer barva na oko ni vidna, vpod mikroskopom pa
vidimo eritrocite v sedimentu urina. Hematurija je posledica vnetja ledvic, tumorjev, vaskularnih
motenj in poškodb pri ledvičnih kamnih. Grupiranje beljakovin v tubulih kaže na odliv teh
kanalčkov in formiranje cilindrov (cilindrurija) . Po vrsti teh govorimo o hialiniziranih,
granuliranih, vočenih, epitelnih, eritrocitnih in levkocitarnih cilindrih.
Preiskave urina
Kemijsko reakcijo urina v praksi dokažemo z lakmusovim papirjem. Modri lakmus papir v kislem
okolju pordeči, v alkalnem ne menja barve in nasprotno, rdeči lakmusov papir v alkalnem urinu
pomodri.
Specifično težo urina določamo z urometrom. Paziti je potrebno, da urometer prosto plava v
menzuri, da se ne dotika stene. Na površini urina ne smejo biti pene.
Beljakovine v urinu določamo kvalitativno s sulfosalicilno ali ocetno kislino.Vzamemo 3 cm 3
urina in dodamo nekkaj kapljic 10 % sulfosalicilne kisline. Če urin vsebuje beljakovine, nastane
zamotnitev ali bela oborina. Enaki količini urina lahko dodamo nekaj kapljic ocetne kisline, ki

tvori belo zamotnitev ali oborono, če je pozitivna izvid na beljakovine. Ta metoda je praktična,
ker se lahko izvede tudi na terenu, kjer imajo ocet.
Kvalitativno določamo beljakovine v urinu z metodo po Essbachu.
Urobilinogen določamo z Erlichovim reagesnom, urobilin pa s Schlesingerjevim poizkusom.
Sediment urina naredimo na sledeči način: 10 cm 3 epruveto urina centrifugiramo 2 do 3 minute.
Sediment damo na predmetno stekelce, pokrijemo s krovnim stekelcem in gledamo pod
mikroskopom. Preparat lahko posušimo na zraku in tudi barvamo.
Kateterizacija sečil
Kateterizacijo moramo izvesti v aseptičnih pogojih. Izvajajmo jo pri retenci urina, pooperativno,
za preiskave čistega urina (iz mehurja) za bateriološki, citološki, sediment in druge preglede.
Kateterizacija moškega. Postavimo se z desne strani bolnika, z levo roko držimo penis, z desno
pa čistimo zunanje ustje uretre in okolice. Nato damo nekaj kapljic sterilnega glicerola v fossa
navicularis penis. S pinceto primemo kateter na oddaljenosti 5 do 6 cm od vrha. Zadnji del
katetra prime asistent. Če nimamo asistenta, zvijemo kateter tako, njegov zadnji del primemo z
desno roko med četrtim in petim prstom roke. Vrh katera namočimo v sterilni glicerol in ga
uvedemo v uretro. Postopoma poprijemamo pinceto vse višje po katetru in ga uvajamo vse višje
spremljajoč fiziološke krivine okoli pubične kosti. Po občutku, da je popustil upor notranjega
sfinktra, vrh katetra »skoči« v mehur in urin začne teči v kozarec za urin, ki smo ga postavili
pred začetkom kateterizacije med noge bolnika. Če naletimo na zapreko v poteku uvajanja
katetra, ne smemo potiskati s silo, da ne predremo uretre.
Kateterizacija ženske. Z levo roko razširimo veliki in mali sramni ustnici, z desno roko čistimo
zunanje ustje uretre, vedno v smeri od zgoraj navzdol. Tampon z razkužilnim sredstvom, s
katerim smo enkrat pobrisali ni več sterilen, zato vzamemo drugega (starilnega). Po očiščenju
ustja, vzamemo v desno roko krajši, trdi, običajno stekleni ženski kateter in ga uvedemo v uretro.
Cistoskopija
Cistoskopija je metoda instrumentalnega (s cistoskopom) pregleda sečnega mehurja, s katero
neposredno pregledujemo njegovo notranjost. Če se želimo orientirati o funkciji ledvic,
uporabimo kromocistoskopijo. Pri tem bolniku intravenozno injiciramo 5 cm 3 indigokarbaminske
raztopine. Zdrave ledvice že po 3 do 4 minutah izločajo barvo v sečni mehur. Modra barva
prehaja v mehur v ritmičnih curkih, kar vidimo s cistoskopom.
Ledvice in povečan krvni tlak
Ledvična bolezen je lahko vzrok za hipertenzijo, po drugi strani pa je zvečan krvni tlak lahko
vzrok za nenormalno delovanje ledvic. Pri visokem krvnem tlaku so ledvice vselej prizadete,
vendar običajno pozneje, kot sta prizadeta srce in možgani. Spremenjenim žilam v ledvicah
zaradi visokega tlaka pravimo nefroskleroza. Okvare so toliko hujše, kolikor bolj so zožene
ledvične žile. Glede na klinično sliko in histopatološke spremembe razlikujemo benigno in
maligno nefrosklerozo.
Bolnik z zvečanim krvnim tlakom in slabšanjem delovanja ledvic ima lahko tudi nedokazano
primarno ledvično bolezen. Pešanje delovanja ledvic se kaže z vse slabšim bolnikovim počutjem
in z značilnimi spremembami v krvi (uremija povečan kreatinin in sečnina). Končno lahko
ledvice povsem odpovejo in bolnikovo življenje je mogoče rešiti le s kronično dializo ali s
presaditvijo ledvice.

Arterijska hipertenzija, ki je posledica parenhimske ledvične bolezni. Pogosto je pridružena
ledvičnim boleznim, pogosteje pri bolnikih z glomerulonefritisom. Srčno-žilne bolezni so
najpogostejši vzrok obolevnosti in umrljivosti bolnikov s končno ledvično odpovedjo. Zgodnje in
učinkovito zdravljenje hipertenzije je tisto, ki zmanjša obolevnost in smrtnost ter upočasni
napredovanje ledvične odpovedi.
Posledica (hemodinamsko) pomembne zožitve ene ali obeh ledvičnih arterij ali njunih vej je
renovaskularna hipertenzija (latinsko ren = ledvica, vasa = žilje, vaskularen = prepleten z
žilami). To je najpogostejša ozdravljiva oblika povečanega krvnega tlaka.