prenesi: valovi mure 2010/11 - Osnovna šola Veržej

VALOVI MURE

VALOVI MURE

Valovi Mure,
glasilo učencev Osnovne šole Verţej
(tematska številka – Odnos do starejših in drugačnih)
Letnik 40, šolsko leto 2010/2011
Uredniški odbor: Zalika Horvat
Vanda Novak
Ksenija Seršen
Maja Majer
Damjana Ferenc
Tina Markovič
Klavdija Krajnc
Marija Ferenc
Marjana Rojnik
Likovna oprema: Marijan Šadl
NASLOVNA STRAN
Nik Škrjanec, 9. a Taja Kukolj, 7. a
Miha Marinič, 9. a Elvira Kardinar, 8. a
Rene Repija, 8. a Neţa Fras, 9. a
Petra Slavič, 9. a Nina Mladenovič, 9. a
ZADNJA STRAN
Saška Belec, 7. a Daša Kapun, 7. a
Lara jelen, 6. a Petra Ivančič, 7. a
Sabina Kopun, 7. a Ana Šterman, 7. a
Lara Jelen, 6. a Jaka Grantaša, 7. a
Računalniška obdelava: Marjan Stranščak
Koordinator: Ivan Poljanec
maj, 2011

V šoli igramo na inštrumente, plešemo in
pojemo.
Ambroţ Prašiček, 1. razred
V šoli se učimo.
Ţiva Grantaša, 1. razred
V šoli beremo knjige.
Laura Gregorinčič, 1. razred
1
V šoli računamo in rešujemo učne liste.
Tamara Svatina, 1. razred
Na igrišču tečemo.
Amadej Vršič, 1. razred
Prihod v šolo.
Nejc Brunec, 1. razred

S prijatelji se igramo v peskovniku.
Timotej Prelog, 1. razred
V telovadnici telovadimo.
Rene Brunec, 1. razred
V parku se igramo skrivalnice.
Jure Jureš, 1. razred
2
Zunaj se lovimo.
Igramo se v kotičku.
Lukas Vidnar, 1. razred
Zala Belec, 1. razred
Pri likovni vzgoji slikamo, rišemo,
kiparimo.
Niko Kuzma, 1. razred

Na igrišču se ţogamo.
Lara Svenšek, 1. razred
Zunaj se igramo.
Melissa Boţič, 1. razred
3
Igramo se sovjo druţino.
Katja Poštrak, 1. razred
V šoli barvamo gosenice.
Neja Mladenovič, 1. razred

SKRITI PRIJATELJ
Skriti prijatelj je moja najboljša igra, ki se igra takole:
Vsak na listek napiše svoje ime in ga da v vrečko
Vrečko premešamo in iz nje vsak izvleče en listek
Skrivoma pogleda, katero ime sošolca ali sošolke je na listku napisano, temu si
skriti prijatelj
Ne smeš povedati, katero ime je bilo na listku napisano
Tistemu, ki si mu skriti prijatelj, mu nastavljaš risbice, ki jih narišeš sam ali mu
narediš kaj lepega, npr. pripraviš prtiček za malico, mu posodiš radirko ali
svinčnik, se z njim večkrat igraš…
Igra se igra od ponedeljka do petka
ALEKS ZORMAN
Navodila:
Na listek napišeš svoje ime
Listek daš v vrečko
V vrečki listke pomešaš
Vsak izvleče en listek
Pogledaš, kdo je na listku napisan kar pomeni, da si temu skrivni prijatelj in ga
skrivoma presenečaš z lepimi dejanji (mu narišeš lepo risbo, pišeš pisma in še
marsikaj)
Mogoče se zgodi, da ţe med igro ugotoviš kdo je tvoj skriti prijatelj. Sicer pa skritega
prijatelja ugotavljaš, ko je igre konec.
TADEJ RAJ
Učiteljica nam je predlagala igro »skriti prijatelj.« Za vsakega od nas je vzela listek in nanje
napisala naša imena. Listke je zloţila in jih dala v vrečko. Šla je okrog in iz vrečke smo vlekli
listke. Skrivaj smo si prebrali ime sošolca oz. sošolke, ki je bilo zapisano na izvlečenem
listku. Temu si potem bil skriti prijatelj, ki si ga na različne načine skozi ves teden presenečal
in obdaroval. Od svojega skritega prijatelja sem dobil tri igralne karte, prtiček in narisano
risbo. Tega sem bil vesel in zanimalo me je, kdo me je razveselil. Bil sem vesel, ko sem
izvedel kdo je bil moj skriti prijatelj. Ta igra nam je bila zanimiva in zabavna.
4
Jan Antolič, 9.a
JOŽEF IVANČIČ

Skriti prijatelj je zanimiva igra, kjer moraš na skrivaj presenečati svojega sošolca ali sošolko,
ki si ga/jo izţrebal. Moja skrita prijatelja sta bila enkrat Tjaša, naslednjič pa Joţef. Tjaša me
je kar naprej presenečala. Skoraj vsak dan sem pod klopjo našla kakšno risbo, nalepke in lepo
voščilnico. Sama pa sem skrita prijateljica bila enkrat učiteljici, drugič pa sošolcu Tadeju.
Učiteljici sem v njeno mapo na mizi nastavila pesmico in več risbic, ki sem jih narisala.
Tadeju pa sem pod klop skrila svoje risbe. Enkrat me je Tadej skoraj opazil. Hitro je bil ţe
petek, ko se igra konča. Takrat na glas povemo, kdo bi naj bil naš skriti prijatelj. Nobeden od
njiju ni ugotovil, da sem bila njuna skrita prijateljica. Ta igra mi je res dobra.
DIANA ŠTERMAN
Ta igra mi je zelo všeč. Moj skrivni prijatelj je bil Miha. Skrivoma mi je nastavil lizalko in
risbice. Sama pa sem skrita prijateljica bila Vitu, Tjaši in Joţefu. Joţefu sem narisala veliko
risbic in pripravila prtiček za malico. Tudi Tjaši in Vitu sem narisala veliko risbic.
LEA MARINIČ
Moja skrita prijateljica je bila enkrat sošolka Ajša, drugič sošolka Lea. Skriti prijatelj mi je
pospravil prtiček za malico. Sama sem kot skrita prijateljica nastavila prtiček za malico in
napisala voščilnico. Ta igra mi je najljubša.
TJAŠA VRŠIČ
Iz vrečke izvlečeš ime sošolca ali sošolke. Igra poteka od mesece decembra med ponedeljkom
in petkom. Moja skrita prijatelja sta do sedaj bila Tadej in Tjaša. Kot skrita prijateljica sem
pospravila prtiček za malico, zaprla vrata, ošilila barvice in svinčnike, v torbo nastavila risbo,
ki sem jo sama narisala. Igra mi je zelo všeč.
AJŠA KURBUS
Igra »skriti prijatelj« mi je všeč, zabavna in vesela. Od svojega skritega prijatelja sem dobila
lepe risbe. Tudi sama sem kot skrita prijateljica narisala risbe, ki sem jih nastavila pod klop.
Do sedaj sem ţe imela različne skrite prijatelje. Pomembno pravilo igre je, da ne smeš
povedati komu si skriti prijatelj.
KLARA MOVRIN
Skriti prijatelj mi je narisal roţo, ki je bila lepa. Tjan pa mi je nastavil »jugijo karto.« Jaz sem
pa kot skriti prijatelj nastavil bonbone, Ajši pa risbice. Igra mi je bila všeč.
VITO GOLINAR
Moja skrita prijateljica je bila enkrat Ajša, drugič pa Klara. Klara mi je nastavila risbico,
veriţico, ki jo je sama izdelala in figuro konjička. V petek sedemo v krog in razkrijemo kdo je
komu bil skriti prijatelj.
5
MAJA ŠKRABAN

Od svojega skritega prijatelja sem dobil »jugijo karte.« Moj skriti prijatelj je bil Aleks. Igra
mi je bila zelo všeč.
Igra »skriti prijatelj« mi je zelo všeč. Moj skrivni prijatelj je bil Miha.
Ta igra mi je všeč. Kot skriti prijatelj sem nastavil prtiček za malico.
6
JAKA GABERC
Polona Osterc, 7.a
TIMO KOSI
TJAN NOVAK

NAROBE PRAVLJICA …
Nekoč so ţiveli trije volki. Ko so imeli polno mesa, so se stepli, ker je hotel vsak dobiti vse.
Neko jutro so šli na sprehod in so videli kmetijo. Na vratih je bil napis Rdeča Kapica. Volki
so šli v hlev. Ker je imela Rdeča Kapica 7 kozličkov, so se volki stepli. Ti volki so res grozni,
zato jim je ime Grozni.
Filip Škrget, 3. r.
Nekoč sta ţivela kralj in kraljična, ki sta dobila otroka z imenom Mavgli. Kraljična je
kmalu umrla, zato je kralj skrbel zanj. Ampak kmalu je šel v vojno, še prej je Mavglija dal v
košaro in dal v reko. Mavgli je prispel v dţunglo. Tam ga je našla Bagira in ga dala pred
volčji brlog. Tam je odrasel in Bagira ga je odpeljala v vas. Tam je spoznal dekle in ostal v
vasi.
Sara Vajs, 3. r.
Nekoč pred pet tisoč leti je ţivel črni panter. Nekega dne sta se kraljevič in kraljična s
svojim otrokom peljala na počitnice. Razdirjala se je velika nevihta. Premetavalo je ladjo.
Nevihta se je hitro umirila. A otroka ni bilo več. Kraljevič in kraljična sta opazila črnega
panterja, vendar ga nista mogla ujeti. Na črnega panterja so poslali lovskega volka. Volk ga je
hitro našel, a brez otroka. Otroka so našli v panterjevi votlini. Potem so odšli domov in srečno
ţiveli dalje.
7
Jan Lorenčič, 3. r.

Nekoč je ţivela Pepelka, ki je imela tri prašičke. Prvemu je bilo ime Joka, drugemu Jakob
in tretjemu Janko. Enkrat, ko je bila zima, so prašički naredili tako velikega sneţaka, da so vsi
ljudje prišli gledat največjega sneţaka na svetu. Zelo radi so prišli k teti od prašičkov, ki ji je
bilo ime Trnuljčica. Trnuljčica pa je imela vrt kot ga ni imel nihče drug. Prašički so najraje
bili pri Trnuljčici. Tam so imeli najboljše igrače na svetu in najraje so imeli avtomobilčke.
Ţan Lorenčič, 3. r.
Mama Puhanka je dobila mladičke. Najmanjši veveriček pa ni in ni mogel skakati. Nekega
dne si je šel na jaso po malico. Na jasi je videl tri postave. Bile so deklica Delfina, lisica
Zvitorepka in muca Brezdomka. Ko so ga zagledale, so si ga vzele v naročje in ga odnesle k
Muci Copatarici. Ta je šivala copatke za otroke. Ko jih je zagledala, je stekla k njim.
Veveričku je pripravila posteljo. Skupaj so se najedli in pospravili kroţnike. Po večerji so se
odpravili spat in skupaj so srečno ţiveli do konca svojih dni.
Maša Maučec, 3. r.
Nekoč je ţivela mati, ki je imela sedem kozličkov in enega prašiča. Nekega dne je mati
rekla:''Prašiček, dovolj si velik.'' Prašiček je odšel po svetu. Nato je prašiček v vasi spoznal
veliko novih reči. Najraje se je gugal na gugalnici. Zelo rad je kolesaril. Bil je pravi akrobat
na kolesu. Nekega dne je srečal volka in ga hotel pojesti. Volk mu je le za las ušel. Vse to je
videla miška in se zaljubila v prašiča. Kmalu sta se poročila in srečno ţivela do konca svojih
dni.
Bea Potočnik, 3. r.
Nekoč je ţivela Pika Nogavička. Imela je brata z imenom Janko. Nekega dne jima je
mama naročila, naj neseta kosilo bolni babici. Na poti do babice ju ustavi zlobna čarovnica
Metka, katera je imela na glavi lepo rdečo kapico. Čarovnica Metka ju je povabila v svojo
hišo. Spekli so slastne piškote in palačinke. Nato je na vrata potrkal volk, kateri je pojedel
Piko in Janka. Na srečo je prišla babica, katera je volku prerezala trebuh in rešila Janka in
Piko.
Teja Kapun, 3. r.
8

MOJA PRIHODNOST
Prihodnost. Ob tej besedi se zamislim. Vprašam se, kaj mi bo prinesla prihodnost? Tega ne
ve nihče, zato si vsak svojo prihodnost samo predstavlja. Moja zgleda nekako takole: Po
končanem šolanju se bom zaposlil. Poleg sluţbe bom igral harmoniko. Našel si bom lepo in
pošteno dekle. Skupaj bova zgradila hišo in si ustvarila dom in druţino. Rodili se nama bodo
trije otroci. Moja ţelja pa je, da bi se v moji druţini razumeli, ţiveli v miru in se spoštovali
med seboj.
9
Blaţ Borko, 4. a

MOJ ROJSTNI DAN
Lanske poletne počitnice, meseca julija, je bil zame nepozaben dogodek. Praznovala sem
svoj 9. rojstni dan.
Nestrpno sem ţe pričakovala svoje prijateljice. Ko so prišle, so me obdarile s čudovitimi
darili in odpravile smo se v Terme Banovci. Ko smo prispele na kopališče, smo si poiskale
prosto mesto in se namestile. Končno smo lahko šle v vodo. Takoj smo zbeţale po stopnicah
na tobogan in se spustile navzdol. Nato smo se še zabavale v bazenih in jedle sladoled. Po
vsem tem zanimivem dogajanju, smo se utrudile in se šle sončit na leţalnike. Malo smo se še
pozabavale v vodi, nato pa smo ţe morale domov. Preoblekle smo se in odšle s kopališča.
Doma smo se posladkale s torto in se igrale razne igre. Počasi se je mračilo in moja mama je
morala prijateljice odpeljati domov. Poslovile smo se in sedle so v avto.
Tega rojstnega dne se bom vedno spominjala!
MOJ ROJSTNI DAN
Nina Klement, 4. a
V petek popoldan sem nestrpno pričakovala svoje sošolke in sošolce. Prišli so na
praznovanje mojega rojstnega dne.
Dobila sem veliko daril in zelo sem jih bila vesela. Nato so se šli dečki igrat z mojim
starejšim bratom Izidorjem, deklice pa smo se šle igrat v mojo sobo. Poslušale smo glasbo in
plesale ob njej. Med tem smo jedli obloţene kruhke, pico, pečene hrenovke in cel kup čipsa in
smokijev. Potem smo deklice šle pripravljat modno revijo. Vzele smo ličila in se naličile.
Modno revijo je vodila Nina, ki nam je pomagala pri ličenju in friziranju. Ko smo bile
urejene, smo se fotografirale in se pokazale mami. Med našim pripravljanjem na modno
revijo smo se tudi veliko smejale. Fantje pa so igrali na računalniku igrice, PSP in se kartali.
Nato smo se šli skrivalnice in slepe miši. Fantje so nam, deklicam, tudi nagajali. Trkali so na
vrata moje sobe in se nam skrivali. Popoldan je hitro minil, ura je bila kmalu 19. Preden so vsi
odšli domov, smo še pojedli torto. Ati in mama sta sošolce odpeljala domov, samo moja
prijateljica Maša je ostala in prespala pri meni. Zvečer sva veliko klepetali in se smejali,
preden sva zaspali.
To je bil moj najlepši rojstni dan.
10
Romina Erjavec, 4. a

NA MORJU
Z druţino smo šli na morje. Tam smo bili deset dni.
Prvi dan smo se namestili v sobi, nato pa smo se kopali in sončili. Drugi dan je prispela še
ena druţina z otroki. Hitro smo se spoznali in postali dobri prijatelji. Skupaj smo se igrali,
kopali in skupaj pogosto večerjali.
Eno noč je divjala nevihta. Močan veter nam je odpihnil igrače, balone in prevrnil stole.
Starši so po celem dvorišču lovili igrače, otroci pa smo se smejali.
Zadnji dan smo jim ob slovesu dali darilo, ki so ga smeli odpreti šele doma. Podarili smo
jim fotografije z morja. Potem pa smo se odpravili domov.
Ko smo prispeli, smo se najedli, nato pa se odpravili k babici. Pripovedoval sem ji o tem,
kako je bilo na morju in ji dal školjke, iz katerih si je naredila veriţico.
MOJ ROJSTNI DAN
Timi Movrin, 4. a
Tisti dan sem začutila nekaj mirnega in toplega v zraku. Vedela sem, da se bo zgodilo
nekaj lepega. Potem pa sem se spomnila: »Saj res, to je moj rojstni dan!« Povabila sem svoje
najboljše prijateljice!
Na praznovanje niso mogle priti vse, ker so bile nekatere bolne. Vendar zaradi tega nisem
bila slabe volje. Moja mama je pripravila same dobrote: pice, pecivo, torto,… Preden smo
pojedli torto, smo se slikali. Zabava je trajala dolgo v noč.
IZLET NA POKLJUKO
Ane Marija Magdič, 4. a
Prejšnje počitnice smo se s straši odločili, da gremo na izlet na Pokljuko. Vedeli smo, da
bo pot dolga, zato smo šli najprej do Velenja in pri dedku in babici prespali eno noč. Še pred
tem pa smo se ustavili v Celju in eno uro igrali bowling. Naslednji dan smo se skupaj
odpravili proti Pokljuki. Do tja ni bilo več daleč, zato smo hitro krenili na pot. Čeprav je bila
pot vijugasta, ni bilo nikomur slabo.
Na Pokljuko smo prispeli ob 11. uri. Na Rudnem polju je bilo prav takrat tekmovanje v
teku na smučeh, zato smo le s teţavo našli parkirni prostor. Tam je bilo še zelo malo snega,
nekaj pa vendarle. Oblekli smo se v smučarsko opremo in postavili sneţenega moţa. Snega je
bilo še ravno dovolj, da sem preizkusil babičine tekaške smuči. Tek na smučeh mi je šel še
kar dobro. Ko pa sem videl, kako dobri so bili tekmovalci, sem bil zelo presenečen. Po
končani tekmi smo pot nadaljevali do Uskovnice. Pot je bila dolga 4 kilometre in kar pol poti
sem pretekel na smučeh. Ko smo prišli tja, smo se ustavili v Koči na Uskovnici, nekaj pojedli
in popili ter občudovali naravo. Planota Uskovnica je namreč zelo lepa. Razgled s planote je
čudovit. Vidijo se visoke gore, pokrite s sneţnimi kapicami. Ko smo se spočili, smo se
odpravili nazaj proti Rudnemu polju. Pot nazaj se je zdela še daljša in napornejša.
Ko smo prišli do Rudnega Polja, smo se preoblekli, preobuli in se odpravili proti domu.
Med potjo smo se ustavili v Trojanah in pojedli nekaj slastnih trojanskih krofov. Domov smo
prispeli pozno v noč.
11
Gašper Rudolf, 4. a

JESENSKE DOGODIVŠČINE NA POTI
Bil je lep sončen jesenski dan, ko smo se odpravljali na obisk k babici. Tokrat smo se
odločili, da bomo nekaj poti prehodili peš.
Z avtom smo se zapeljali do Ivanjkovcev in tam parkirali. Naprej smo pešačili. Pot, ki je
bila pred nami, je bila dolga še dobre štiri kilometre. Vodila nas je čez travnik in se potem
strmo vzpenjala po gozdu. Oče nam je povedal, da je bila nekoč to glavna pot, po kateri je
tudi on hodil v šolo na Svetinje. Sedaj po njej hodijo le še redki, bolj pohodniki. Pod nogami
nam je šumelo zlato rumeno listje, pa tudi kakšen kostanj je pokukal iz njega. Našli smo tudi
jabolka, ki so padala z zapuščene jablane ob poti. Ob koncu gozda smo poleg stare, zapuščene
domačije videli še staro smokvo. Zadnja in najvišja strmina v hrib se je dvigala po vinogradu.
Sonce nas je močno ogrevalo. Čeprav so me ţe malo bolele noge, mi je v prijetni domači
druţbi bilo zabavno. Oče in mama sta nam pripovedovala številne dogodivščine iz svojega
otroštva, ki so bile povezane s tem krajem.
Naenkrat pa se mi nekaj zatakne. Pogledam dol in vidim, da nekaj ni v redu z mojim
čevljem. Kakšna smola!
Zaklicala sem: „Mama, moj čevelj!“
Mama je začudeno vprašala: „Zakaj pa si ravno te obula?“
„Saj si mi pa rekla, da naj ne obujem novih,“ sem pojasnila.
Podplat, ki je odstopal, je mama s pomočjo vezalk nekako popravila, da sem lahko počasi,
a previdno nadaljevala pot. Tudi vrvica, ki smo jo našli ob poti, nam je prišla prav. Vsi smo se
smejali temu dogodku. Končno smo prišli na Svetinje, kjer zraven cerkve stoji stara,
zapuščena šola, ki sta jo oče in mama obiskovala do petega razreda osnove šole. Sedaj smo se
spustili po drugi strani hriba navzdol. To je bila pa mamina pot. Tudi ta je čisto spremenjena.
Ko smo prišli do manjše ravnine, sem si kar oddahnila od zaviranja z mojim ubogim čevljem.
Naprej smo hodili po bliţnjici skozi gozd, po travniku čez potok, nato še po hribčku navzgor
in končno prišli do babice.
Babica se nas je razveselila. Ni mogla verjeti, da smo prišli po drugi poti in to peš.
Postregla nam je z malico in toplim čajem, mi pa smo ji pripovedovali našo zgodbo in ji kot
ponavadi tudi zapeli. Ker se je ţe bliţal večer, smo se poslovili in se vračali po poti nazaj.
Malo pred ciljem se je podobno zgodilo še z drugim čevljem. Kaj hočemo, smo rekli, tudi
čevlji kdaj postanejo lačni po dolgi hoji. A vseeno smo srečno prišli do avta, ko sem si
končno oddahnila, in se odpeljali.
Tega dne ne bom nikoli pozabila. Koliko lepih stvari smo doţiveli in koliko smešnic je
bilo na račun mojih ubogih čevljev, ki so potem končali v zabojniku.
12
Mirjam Ivančič, 4. r

DRSANJE
Letos je bila mrzla zima, zato je voda na travnikih zamrznila. Naredil se je tako debel led,
da je zdrţal pod našo teţo, otrok in staršev. Tudi pod teţo mojega brata led ni pokal. Toda on
je imel drsalke, jaz pa ne. Bil sem zelo slabe volje, ker se nisem mogel drsati kot moj brat
Blaţ. Ker sem ves dan sitnaril, smo vendarle šli v trgovino po drsalke.
Naslednje dni sva se z bratom neprestano drsala. Tudi sosed Jure si je šel kupit drsalke,
da bi se tudi on drsal. Tako smo se vsi trije drsali in uţivali na ledu kot še nikoli do sedaj.
Čeprav je čez nekaj dni na led zapadel sneg, nas to ni ustavilo. Vzeli smo lopate in odstranili
sneg. Kmalu sta se led in sneg stopila, zato smo pospravili drsalke.
V spominu mi je najbolj ostalo to, da sem si kupil drsalke in uţival v drsanju.
13
Bine Brunec, 4. a

POLETNE POČITNICE
Začele so se teţko pričakovane poletne počitnice. To je čas sprostitve, oddiha in uţivanja.
Poletni čas je najlepši zato, ker takrat uţivam v kopališču in v voţnji s kombajnom. To je
čas, ko kmetje z njiv pospravljajo ječmen, pšenico in oljno repico. To ţanjejo različni
kombajni. Eden od teh kombajnov se imenuje John Deere. Njegov lastnik je Zlatko, ki ga zelo
dobro poznam. Ko v bliţini mojega doma ţanje, se vedno vozim z njim. Včasih voţnja traja
skoraj celi dan, tako da dan preţivim na kombajnu. Pri voţnji zelo uţivam, posebno še takrat,
ko mi dovoli, da lahko kombajn samostojno peljem po njivi. Takrat sem najsrečnejši človek
na svetu. Mene kmetijski stroji zelo zanimajo in tudi veliko mi pomenijo. Škoda, da ta čas
ţetve hitro mine.
Ostale dneve počitnic preţivim doma, z mamo pa se odpraviva tudi na krajši dopust. Doma
imam postavljen bazen, kjer se rad kopam, skačem in potapljam.
Tako počasi počitnice minevajo. Komaj čakam september, da se prične pouk, da vidim
svoje sošolce, sošolke in prijatelje.
NAŠ MUC
Doma imamo mačka,
mu Cigo je ime,
je atijeva igračka
in ostre ima zobe.
Na kavču poleţava
in dlako liţe si,
zvečer ko se zbudi
na vrt se mu mudi.
On lovec je res strašni!
Ko miško ulovi
prinese jo pokazat,
a miška mu zbeţi.
14
Poskusi srečo z vrabci,
na slivo se povzpne
med listjem čaka ţrtev-
a vrabci odlete.
Ker lačen z lova pride
trebušček ga boli,
brţ k svoji skledi gre
kjer viskas ţe diši.
Luka Vozlič, 5. a
Blaţ Brunec, 5. a

JESEN
Počitnice minile so
učitelji nas mučijo,
ker se nismo nič učili,
kar na vse smo pozabili.
Prvi dan v šolo grem,
joj, joj, joj, jaz nič ne vem!
Skoraj konferenca bo,
zopet šiba pela bo.
Hitro je minilo leto
spet prišel je mrtvih dan,
roţice bomo sadili
in grobove okrasili.
Hladna zima je pred vrati
nam prinesla mrzlo bo,
listje pada ţe z dreves,
kot denar, ki je preštet.
Pred vrati je ţe spet december,
leto se izteklo bo,
kaj prineslo nam bo novo
bomo videli gotovo!
ŠOLSKI DAN
Gremo hitro v šolo,
bomo brali in pisali.
Tam nas čaka polno znanja
in ocene le najboljše.
Med odmorom se igramo,
tudi kaj ušpičimo, radi rišemo
in pojemo, še rajši telovadimo.
Ko pa je pouka konec,
se domov odpravimo.
Tam lačne nas čaka kosilo
in dobre volje obilo.
15
Nina Šajnovič, 5. a
Domen Magdič, 5. a

ZLATA POROKA PRI NAS DOMA
25. september je bil dan, ki sem ga komaj čakal. Takrat je bila zlata poroka moje babice
Darinke in dedka Franca. Če se spomnim, koliko je bilo dela in skrbi za tako velik dogodek!
Ampak kljub vsemu nam je uspelo pripraviti čudovito poroko. Ţe v četrtek smo na domačem
dvorišču postavili velik bel šotor, kajti njuna ţelja je bila, da bi poroka potekala doma. V
petek smo šotor okrasili z velikimi zlatimi baloni in zlatimi pentljami, ki smo jih izdelali kar
doma. Ko sem v soboto zjutraj pogledal skozi okno, sem bil srečen in ţalosten hkrati, kajti
končno je prišel teţko pričakovani dan, a je zunaj je padal deţ. Ta je zmotil presenečenje, ki
smo ga pripravili za zlatoporočenca. Ţeleli smo, da bi se pred oltar popeljala s kočijo, ker pa
je padal deţ, to ni bilo mogoče. Vendar smo kljub deţju morali poroko izpeljati do konca.
Tako smo se zbrani svatje odpeljali z avtomobili do matičnega urada na Občino Verţej. Tam
nas je pričakal gospod ţupan in matičarka. Ţupan nas je sprejel in pozdravil. Sledil je
slavnostni poročni obred. Najlepše je bilo takrat, ko sta si morala babica in dedi ponovno
izmenjati poročna prstana. Po končanem obredu smo se svatje zbrali zunaj, da smo naredili
gasilsko sliko. Potem smo se odpravili v cerkev, kjer je sledila še cerkvena poroka. Tam sem
imel nalogo, da pred vsemi svati preberem lepo misel babici in dedku. Sledile so čestitke
zlatoporočencema, nato pa smo vsi skupaj odšli domov pod velik šotor. Doma nas je ţe čakal
tudi ansambel, ki nam je popestril večer z glasbo, pridni kuharji pa so nam napolnili lačne
ţelodčke. Poročno slavje se je začelo in je trajalo pozno v noč. Mislim, da mi bo ta dogodek
ostal v zelo lepem spominu, kajti tega ne doţiviš vsak dan.
16
Ţiga Ritonja, 5. a

DEDKOVA ZGODBA
Dedek mi je povedal zgodbo o pošasti. Bil sem še otrok, zato je tu zraven tudi nekaj
domišljije, tako da ti ni treba verjeti vsega kar slišiš.
Z druţino sem ţivel v majhni hiši in ker takrat še ni bilo elektrike, smo večino časa
preţiveli zunaj. Nedaleč stran je stala tovarna, ki pa je ţe bila tako napredna, da je imela
elektriko. Predelovala je razno blago. Pri tem je bilo potrebno veliko kemikalij. Ko so te razne
mešanice opravile svoje delo, so odtekle vse do manjše jame, od tam pa v reko Bolsko. Starši
so nam govorili, da je v tisti jami ţivo blato in pošasti, ki nas bodo poţrle. Ker smo bili še
otročaji, smo vse to verjeli. Nekega dne so me starejši fantje uţalili. Ker sem vedel, da nihče
ne upa k jami, sem tudi vedel, da bom tam imel mir in zato sem odšel tja. Bilo me je precej
strah tistih ''pošasti'', ki naj bi ţivele v jami, ampak imel sem dovolj pameti, da mi je bilo
jasno, da v vodi, ki vsebuje vsaj sto strupov, nič ne more ţiveti, zato sem se odločil, da bom
preveril, če imam prav ter začel metati kamenje. Prvi trije kamni so se lepo potopili, a četrti je
ostal na gladini. Nič se nisem ustrašil. Mislil sem, da je tam voda zelo plitka in se kamen zato
ni potopil. Nakar sem s kotičkom očesa opazil, da se kamen premika, a me to sploh ni
zanimalo, saj sem mislil, da ga nosi tok. Čez nekaj minut sem se malce zamislil, a mi ni bilo
povsem jasno, kako se lahko kamen premika s tokom, ko pa ni bilo vetra, da bi ustvaril tok.
Voda v jami pa tudi ni bila tako deroča, da bi lahko premaknila ţe kar teţak kamen. Zato sem
se začel malce bati. Naenkrat se je iz vode nekaj dvignilo. Bila je glava in ko sem bolje
pogledal, sem opazil še zobe. Postal sem bled ko stena, za nekaj sekund okamenel od strahu,
nato pa pobegnil domov. Ko sem doma povedal o pošasti, mi ni nihče verjel. Mama pa me je
povrh vsega še okregala, kaj imam tja za hoditi.
Čeprav je zgodba zvenela prepričljivo, sem upoštevala dedkove besede na začetku, da mi
ni treba verjeti vsega kar slišim. Čeprav so luknjo, v kateri je bila pošast zakopali je pošast
morda še vedno ţiva. Če pa ste radovedni, pojdite v Dolenjo vas pri Preboldu. Tam prosite
kakšnega domačina, da vam luknjo odkoplje in se sami prepričajte, če je pošast še ţiva.
17
Ema Grebenc, 5. a

ŠOLA
Spet začela se je šola,
učiti se bo treba zdaj.
Knjige v roke, risat, pisat,
a, b, c, d, e, f, g.
Jutri spet sem vprašana:
Koliko je 2 in 3?
Kako lahko!
To ve prav vsak otrok.
Glasba se glasi takole:
la, la, la in tof, tof, tof.
Kaj je bunkula ne vem
in niti ne zanima me.
Pri športu skačem, tečem, mečem,
salte delam in premete.
Rada tudi k judu hodim
in kakšno medaljo si prisluţim.
Slovenščina, slovenščina,
govorni nastop imam.
Vse tekoče mi je šlo,
vse prav in v redu je bilo.
JESENSKO LISTJE
Okrog ulične svetilke
se rdeči in rumeni listi love.
Veter se z njimi igra veliki kviz-
rdeči so mačka, rumeni pa miš.
Miška se skrije, mačka pa vpije:
mjav, mjav, mjav, jaz nisem zmagal!
Babica Vrba se pa smeji, listju poreče:
saj si le listje, ki se vsako leto rodi in odpade
ter z vetrom v daljne kraje zbeţi.
Jutri zarana pride vetrova ţena razbojnica Burja,
ta vas odnese tja do čudovitega Prekmurja,
pa še naprej na Madţarsko,
do tistega gozda skozi katerega teče reka Nil.
Tam pri Viktorijinih slapovih
pa naj bi bil celo dvorec v katerem smejo bivati le najlepši listi,
katerih mati je breza, vrba ali vrtnica.
Dvorca lastnik pa je grof Čarobranec,
pesmice o listih je zdaj konec.
18
Valentina Osterc, 5. a
Ema Grebenc, 5. a

TRIJE PUJSKI MALO DRUGAČE
Nekoč pred davnimi, davnimi časi, za devetimi gorami so ţiveli trije prašički. Mama jim je
rekla, da morajo zapustiti dom. Tako so se odpravili, šli so po travniku v bogato vas. Starejša
brata sta igrala na glasbila in se zabavala, najmlajši pa je bil priden in deloven.
V vasi so trkali na vrata hiš, a nobenega odgovora niso dobili. Med poslušanjem glasbe
svojih bratov se je najmlajši brat odločil, da mora zgraditi teţko hišo. Svojima bratoma je
govoril naj si zgradita hiše pred zimo, saj takrat pride v vas volk. A brata ga nista poslušala,
saj sta rajši z igranjem glasbe sluţila denar. Ko je prišla jesen nista imela dovolj denarja, da bi
kupila takšno hišo kot jo ima brat. Zato sta skupaj na hitro zgradila hišo iz lesa.
Začela se je hladna zima in v bogato vas je prišel volk. Kmalu je zavohal prašičke. Potrkal
je na vrata lesene hiške in pujska sta se skrila, saj sta se volka zelo bala. Volk je pihal proti
vratom lesene hiše. Ker se hiša ni podrla je napel vse moči in hiško dvignil in močno stresel.
Pujska sta padla na debelo rit in hitro stekla do trdne hiše svojega mlajšega brata. Brat jima
vrat svoje hiše ni odprl in tako ju je volk poţrl. Volk vseeno ni bil dovolj sit in se je odločil da
bo poţrl tudi najmlajšega brata.
Volk je odločno potrkal na vrata zidane hiše. Pujs ni ţelel odpreti vrat, saj se ga je bal.
Volk je hotel dvigniti tudi to hišo, a mu ni uspelo. Poskušal je splezati v hišo skozi dimnik.
Pujs je ugotovil kaj naklepa, ker ga je videl skozi okno. Brţ je v kaminu zakuril ogenj. Volk
je skozi dimnik padel naravnost na ogenj in se močno opekel. V hudih bolečinah je stekel
proti planinam.
Prebivalci bogate vasi so bili malemu pujsku zelo hvaleţni, da je pregnal volka v planine.
Volk se namreč ni nikoli več vrnil v to vas. Ubogima bratoma pa so v vasi postavili
spomenik.
Narobe pravljico so drug za drugim v verigi pripovedovali učenci 5.b razreda. Tako so skupaj sestavili zanimivo
zgodbo.
Pripovedovali so: Denis Ademaj, Kristjan Demirovič, Jernej Mikša, Dario Toplak in Leon Zupanc
19

PRI NAS SI POMAGAMO
Prihajam iz Pirana in ţivim v pet članski druţini. Mami je ime Suzana, očetu pa Dinko,
imam še brata Deana in sestro Darjo. Ţivimo v hiši in imamo tudi dvorišče.
Mama hodi v sluţbo v Portoroţ in dela od pol sedmih do pol treh. Ko pride domov, skrbi
za mene in sestro. Opravlja različna gospodinjska dela in večkrat ji s sestro pomagava. Jaz se
največkrat lotim sesanja in pometanja stopnic, sestra pa najraje pomaga pomivati posodo in
peči pecivo. Oče je v sluţbi cel dan, saj dela v Sečoveljskih solinah in sicer v popoldanskih
izmenah. Ko pride iz sluţbe, je ponavadi ţe tema.
Všeč mi je, da prihajam iz velike druţine, ker me starejši brat večkrat vzame s seboj na
lovljenje rib in lignjev. Sestra pa me pelje v Epicenter, to je mladinski center, kjer se zbiramo
in srečujemo mladi iz Pirana. Vsi se kdaj pa kdaj skregamo in si ponagajamo, vendar le bolj
za igro. Kljub temu da prihajam domov le vsak drugi vikend, se odnosi med nami niso
spremenili. Med tednom svoje domače zelo pogrešam.
MOJA DRUŽINA
Dario Toplak, 5. b
Doma sem v Mariboru in ţivim v stanovanju skupaj z mamo in bratom Klemnom. Brat
hodi v srednjo šolo, v prvi letnik Turistične šole. Med tednom sem v domu v Verţeju in šele
tukaj sem se naučil, kako si moramo med seboj pomagati.
Večkrat pomagam doma pri delu, tako da posesam sobe in s krpo počistim prah. Včasih
tudi pomijem tla z mokro krpo. Mama je moje pomoči zelo vesela in me včasih nagradi s
kakšno čokolado. Brat preţivi čez vikende z menoj več časa in me včasih tudi vzame s seboj
med prijatelje. Tudi moja mama preţivi več časa z menoj in vesel sem, ko počneva stvari
skupaj. Rada se odpraviva kam na obisk. Med vikendi si z delom pri stricu tudi prisluţim
nekaj denarja.
Na svetu pa me najbolj jezi, kadar se s kom skregam ali pretepam. Prav tako mi ni všeč, če
kdo uporablja ţaljivke. Sam se poskušam takšnim stvarem čim bolj izogniti.
20
Jernej Mikša, 5. b

NAJA IN ANEJ
Na obrobju majhnega mesta je osnovno šolo obiskovala deklica, ki ji je bilo ime Naja. Bila
je ţe prava najstnica. Imela je lepo polt, sinjemodre oči, črne skodrane lase in vitko postavo.
Tudi prijaznosti ji ni manjkalo, a imela je občutek, da je nihče ne mara.
Nekega dne se je pogovarjala z mamo, saj očeta in imela. Mama jo je potolaţila in ji rekla:
»Naja, ljudem moraš pokazati svojo prijaznost, da bodo vedeli, kakšna si in zagotovo bo
nekdo, ki bo hotel postati tvoj prijatelj ali kaj več.« Naja je razmišljala in razmišljala, kako bi
ji to uspelo. V glavo ji je šinilo kar nekaj idej, zato se je ţe veselila šole.
Naslednji dan je namesto drugih pospravila pladenj pri malici, pobrisala mizo… In s tem je
res dobila prijatelje. Zraven prijateljic so bili tudi prijatelji. Eden izmed njih je bil Naji še
posebej všeč. Ime mu je bilo Anej. Bil je zelo »slaven«, saj so vse punce norele za njim.
Njegova punca je bila Anja, ki pa je ob prihodu Naje v šolo ni prav nič več maral. Naja je
obiskovala plesno šolo. Učila se je hip-hop. Bila je odlična plesalka. Zmagala je na drţavnem
prvenstvu in na svetovnem prvenstvu osvojila 2. mesto.
Bliţal se je mesec december, v katerem je veliko nastopov. Vsak razred je ţe pripravljal
točke za nastop. V Najinem razredu so določili, da nastopi prav ona, in sicer s plesno točko.
Kupila je novo obleko in odšla k frizerju. Ta ji je naredil lepo pričesko. Nato se je odpravila v
šolo. Število gledalcev se je vedno bolj večalo in Najin nastop se je bliţal. Minilo je pol ure in
nato je na vrsto prišla Naja. Niti enkrat se ni zmotila.
Po plesu je k njej stopil Anej. Prijel jo je za roko in šla sta na kratek sprehod. Na poti sta se
pogovarjala in se bolje spoznavala. Ustavila sta se in se poljubila. Anja ju je videla in zbeţala,
ampak le teden pozneje je tudi ona spoznala fanta. Naja in Anej sta bila najlepši par v šoli.
21
Neja Zrinski, 6. a

LJUBEZEN
Lepo je, ko se imata dva rada,
a hudo je, kadar
se skregata.
Ljubezen je sreča,
ljubezen je vse,
če nimaš ljubezni, si nihče.
23
Lara Jelen, 6. a

MOJA PRVA VOŽNJA Z ROLERJI
Bilo je pred nekaj leti, ko sem imel rojstni dan in sem dobil za darilo rolerje.
Bil sem zelo vesel in neučakan, da jih bom preizkusil. Naslednji dan sem se s staršema
odpravil na ţelezniško postajo. Tam je bilo še največ prostora, ki sem ga potreboval, saj je
bila to moja prva voţnja. Bil sem prepričan, da se ni teţko peljati z rolerji, a brţ ko sem si jih
obul, sem hitro spremenil mnenje. Videti sem bil kot mladiček, ki se še ne more postaviti na
lastne noge. Lovil sem ravnoteţje sem ter tja, dokler mi ni uspelo. Mislil sem, da sem osvojil
vrh sveta, vendar pa sem bil le na polovici poti do tja. Stal sem kot pribit, saj sem bil
prepričan - če se premaknem, bom spet na tleh. Tedaj pa je pristopila mama in me neţno
potisnila. Dejala mi je:»Ko boš z vajo pridobil občutek ravnoteţja, se boš lahko peljal sam.
Dotlej pa vztrajno vadi!« Nekaj časa me je mama še potiskala, nato pa sem poskusil sam in
uspelo mi je.
Čeprav sem bil na začetku neroden, sem sedaj drsel kot labod po vodni gladini. Ves dan
sem preţivel z druţino na ţelezniški postaji, ob tem pa sem se naučil, da je vsak začetek teţak
ter da ne smem takoj obupati in vreči puško v koruzo. Tokrat se je vztrajnost res izplačala.
Ţelim si, da bi se mi obrestovala tudi sicer na drugih področjih v ţivljenju.
24
Vito Nahberger, 7. a

»KORUZA PARTY«
Med novoletnimi počitnicami sem razmišljala o dogodkih, ki so se mi čez leto zgodili in
mi bodo zagotovo ostali v spominu.
Takoj sem pomislila na doţivetje s prijatelji iz Konjeniškega kluba Zaton, ko smo se
imeli zares čudovito. Dogodek smo poimenovali » koruza party «.
V petek, ko smo jahali na terenu, je nekomu šinila v glavo ideja o peki koruze in
druţenju. Nad predlogom sem bila navdušena, komaj sem čakala, da mine noč in da končno
nastopi naš dan.
V soboto smo se zbrali ob dogovorjeni uri. Ati, mama in jaz smo s seboj vzeli kruh in
zaseko, da smo si lahko poleg koruze »pajali« še kruh.
Seveda je bilo treba koruzo najprej natrgati. Vsi zbrani smo se peš odpravili do bliţnjih
njiv. Med potjo smo si peli pesem Naša četica koraka. Vsak si je nabral toliko storţev
koruze, koliko je menil, da mu bo zadostovalo.
Ko se je ogenj malo zmanjšal in je tlela ţe skoraj samo ţerjavica, smo začeli peči koruzo.
Na koncu so bili vsi storţi črni in takšni so bili tudi naši zobje. Boris je vzel fotoaparat in
vse poslikal. Najbolj smo se smejali, ko je njegova punca naredila kar nekaj poz z velikim
nasmeškom črnih zob. Ob glasbi smo veselo klepetali.
Pogovarjali smo se dolgo v noč, ko smo se morali zaradi napada komarjev odpraviti
domov.
Čez dva dni, ko smo se spet srečali, smo se menili, da bi lahko takšen »party« ponovili.
Dogovorili smo se, da bomo zabavo organizirali vsako leto.
Ta dogodek mi bo za vedno ostal v spominu, saj sem ga preţivela v druţbi najdraţjih
»konjskih« prijateljev.
25
Taja Kukolj, 7. a

POČITNIŠKI NOGOMETNI KAMP NA POHORJU
Nekega čisto navadnega dne smo imeli trening. Pogovarjali smo se o nogometnih
počitniških kampih. Jaz sem ţe vedel, kam bom šel, ni se mi bilo teţko odločiti. Za to šolo
sem izvedel preko spleta.
Dan po zaključku pouka sem spakiral prtljago in vso potrebno opremo. Nato smo se
odpeljali na Mariborsko Pohorje, kjer je potekal enotedenski nogometni kamp FK Partizan. V
soboto opoldne se je začel zbor. Ko smo prispeli, smo se nastanili v sobah in dobili opremo, v
kateri smo bivali in trenirali. Nato je bilo kosilo. Vsak dan, razen zadnjega, smo imeli dva
treninga na umetni travi.
Drugi dan bivanja je bilo po zajtrku testiranje. Preverjali so fizične in motorične
sposobnosti vsakega igralca. Dopoldanski trening je trajal eno uro in pol. Ko smo prišli v
dom, smo imeli eno uro počitka do kosila. Ob enih smo odšli v restavracijo, kjer je bilo veliko
okusnih jedi. Sledile so tri ure obveznega počitka. Čas je hitro minil, saj je bil na razpolago
play-station. Ob petih popoldan smo imeli še drugi trening. Ob pol osmih smo večerjali, nato
pa odšli v sobe, kjer smo do pol enajstih gledali televizijo ali igrali play-station. Potem je eden
od trenerjev ugasnil luč in kmalu smo zaspali.
Tako so potekali vsi dnevi razen zadnjega. Takrat so po zajtrku podelili priznanja. Trenerji
so nam obljubili, da bomo lahko šli v Beograd na stadion Partizana, vendar se še to ni zgodilo.
Tudi, če ne bom doţivel tega, ne bom razočaran, saj je bilo v kampu odlično. Mislim, da
tega doţivetja ne bom pozabil do konca ţivljenja.
26
Marko Maučec, 7. a

KAKO SEM DOBILA PSIČKO MIMI
Ţe od nekdaj sem si ţelela imeti svojo domačo ţival, za katero bi lahko skrbela. Najbolj so
mi bili pri srcu psički. Ampak starši so mi vedno govorili, da zahteva psiček veliko dela in da
mu moramo posvetiti kar nekaj časa, zato niso ugodili moji ţelji. Obljubila sem, da bom zanj
skrbela, in po dolgem prepričevanju so le popustili.
Moje največje zanimanje je pritegnila vrsta beli višavski terier. Začela sem iskati po
internetu, da bi izvedela čim več o tej pasmi. Poiskala sem tudi vzreditelje, ampak nihče, ki bi
vzrejal in prodajal te psičke, ni bil v naši okolici. Potem pa smo neko popoldne šli na obisk k
sestrični. Povedala sem ji, da sem navdušena nad to pasmo. Ob tem se je spomnila na
prijateljico, ki vzreja ravno tovrstne kuţke. Dala mi je njeno telefonsko številko.
Takoj ko smo prišli domov, smo jo poklicali. Ko smo ji povedali, da ţelimo imeti psička,
je bila zelo vesela. Zmenili smo se za obisk, da bi si lahko ogledali mladičke. Nestrpno sem
pričakovala tisti dan.
Ko smo prispeli, sem zagledala tri majhne kepice. Prva mi je v oči padla najmanjša med
njimi. Bila je zelo mirna. Z lastnico smo se zmenili, da bomo kupili prav to. Dogovorili smo
se, da pridemo ponjo pozneje, saj so bili kuţki na svetu šele en mesec, za odvzem pa morajo
biti stari dva meseca. Komaj sem čakala.
Ko je končno prišel veliki dan, sem bila zelo vesela in razburjena. Ko smo psičko pripeljali
domov, sem jo le smeje se opazovala, kako je radovedno tekala sem in tja in spoznavala
okolico, pri tem pa je bila vseeno prestrašena. Dvignila sem jo v naročje, jo poboţala in jo
tolaţila, da naj se ne boji, ker jo bomo imeli radi in zanjo lepo skrbeli. Bilo mi je zelo
prijetno, saj se je umirila in me pogledala s svojimi črnimi očkami. Ker je bila od burnega
raziskovanja ţe zelo utrujena, je v svoji košarici takoj zaspala.
Sedaj je naša psička Mimi stara ţe osem mesecev. Dneva, ko sem jo dobila, pa se bom
vedno spominjala, saj se mi je takrat uresničila moja največja ţelja.
27
Saška Belec, 7.a

NAŠA ZAKLJUČNA EKSKURZIJA
Ko sem zjutraj zbudila sem bila zelo vesela, saj smo šli na končni izlet. Hitro sem se
oblekla in uredila za šolo.
Tam nas je čakal avtobus. Posedli smo se vsak na svoj sedeţ in se odpravili proti Celju,
kjer smo si ogledali mogočni grad. Videli smo tudi pave. Nato smo v Šempetru odšli v
ograjen park, nekropolo, kjer so razstavljeni rimski nagrobniki, ki so jih našli pod
naplavinami reke Savinje.
Po končanem ogledu smo se z avtobusom odpeljali do jame Pekel. Pred vhodom smo se
najedli in se posladkali z lučkami. Razdelili smo se v dve skupini in odšli skozi skalni vhod
v gori. Bilo je zelo zanimivo, saj smo videli veliko kapnikov.
Naš naslednji cilj je bila Logarska dolina s slapom. Seveda je bilo tam najlepše in najbolj
zabavno. Od močnega vetra je voda pršila na vse strani. Ko pa smo se Taja, Ana in jaz hotele
slikati, je Taji spodrsnilo in padla je v vodo. Na srečo je imela s seboj rezervno obleko. Od
slapa Rinka smo se vračali proti domu. Ker smo bili od celodnevnega potepanja lačni, smo se
spotoma ustavili še v piceriji. Zunaj so imeli postavljen velik trampolin. Pri njem je bila ves
čas gneča, čeprav smo ostali tam kar dolgo.
A treba se je bilo posloviti. Domov smo se vrnili proti večeru. Tega dneva se rada
spominjam, saj smo se imeli res lepo.
28
Sabina Kopun, 7.a

MOJE PRVO GLASBENO TEKMOVANJE V TUJINI
Čez leto se nam pripeti veliko lepih, a tudi manj lepih dogodkov. Tisti najbolj nenavadni
nam ostanejo najgloblje v spominu. Tako nepozabno doţivetje je bilo moje prvo tekmovanje
v igranju klavirja v tujini. Z učiteljico sva se skrbno pripravljali in potrebnih je bilo veliko vaj.
Sončno majsko popoldne se je nagibalo proti večeru, ko sva se z učiteljico Romano podali
na pot. V Ljubljani me je pričakala sestra Bojana. Pri njej sem tudi prespala.
Naslednje jutro smo se odpeljale proti Italiji. S pomočjo zemljevida in pripomočkov smo
srečno prispele v obmorsko mesto Gradeţ, kjer je potekalo mednarodno tekmovanje.
V mestu smo se kar hitro znašle, poiskale avditorij »Biagio Marin« in si ogledale dvorano.
Ta je bila precej velika in bogato okrašena. Malicale smo ob morju in se ob toplih sončnih
ţarkih še lepo zabavale. Potem sem šla preizkusit klavir. Na razpolago sem imela le pet
minut.
Tekmovanje se je končno pričelo. V moji kategoriji je tekmovalo štiriintrideset
tekmovalcev iz različnih drţav. Vsi so bili zelo dobri. Napetost je vse bolj naraščala. V tistih
trenutkih sem mislila le na to, da ţelim zaigrati najboljše, kar znam in zmorem, tudi če
nagrade ne bo. Bila sem na vrsti. Med igranjem je čas zelo hitro tekel in uspelo se mi je lepo
vţiveti v skladbe. Ko sem odigrala, sta me učiteljica in sestra pohvalili, jaz pa sem si močno
oddahnila. Iskale smo le še slaščičarno, da bi se malce ohladile v vročini. Ko smo prehodile
ţe vso ulico, smo jo končno našle, a je bila ţal zaprta. Naredile smo nekaj fotografskih
posnetkov in se vrnile na razglasitev rezultatov. Zelo sem se razveselila, ko sem izvedela za
svojo visoko uvrstitev. V trenutku je bil poplačan ves trud.
Počasi smo se odpravile proti avtomobilu. Ugotovile smo, da je zaparkiran. V veliki
zadregi nismo vedele, kako naprej, povrh vsega nas je še čas priganjal. Zadnji vlak za Mursko
Soboto naju z Bojano v Ljubljani ne bi čakal.
K sreči smo s pomočjo učiteljičine znanke nekako uspele spraviti avto iz gneče na
italijanskem parkirišču. Zahvalile smo se ji in urno odvihrale po avtocesti proti Sloveniji. V
predelu Trsta je voţnjo ovirala še močna nevihta.
Kljub vsemu se je vse dobro izteklo. Pravočasno sva prispeli na vlak in se odpeljali proti
domu, kjer so naju domači
ţe nestrpno čakali. Ne bom
pozabila lepega sprejema, ki
so mi ga pripravili.
Ta dogodek je bil res
nekaj posebnega, zato se ga
vedno znova spominjam.
Spominov mi ne budi le
pokal, ki krasi naš dom in ob
katerem sem ponosna na
svoj trud. Vsa taka doţivetja
nosim v srcu, še zlasti dobro
sodelovanje z mojo
učiteljico Romano, ki mi je
vedno znova zgled
potrpljenja, vztrajnosti in
dobrote.
29
Petra Ivančič, 7. a

LJUBLJANA V PRIČAKOVANJU NOVEGA LETA
Po boţiču, 28.12.2010, smo se po kosilu odpravili v Ljubljano. Naš namen je bil prespati
pri očetovem sošolcu ter si ogledati središče glavnega mesta. Vse to smo tudi uresničili.
Pot je potekala gladko, brez zastojev. Pribliţno ob četrti uri smo prispeli na cilj. Očetov
sošolec nas je sprejel in nam razkazal stanovanje, da smo se počutili domače. Najprej smo se
ob mizi pogovarjali, otroci smo se tudi igrali. Nato je prišla iz sluţbe Primoţeva ţena Zala.
Ko smo bili pripravljeni in toplo oblečeni, saj je bilo zelo hladno, smo se odpravili v središče
Ljubljane.
Ne bi verjela, če tega ne bi doţivela. Vse je bilo zelo lepo okrašeno, vendar je bila tudi
velika gneča. Šli smo na več trgov in na vsakem je kdo pel. Ujeli smo tudi Dedka Mraza s
sneţinkami in zajčki. Bil je čisto pravi Dedek Mraz na saneh, ki so jih vlekli konji. Bilo je
zelo mrzlo, zato smo se ogreli s čajem in kuhanim vinom, ki so ga prodajali skoraj na vsakem
koraku. Potem smo se še malo sprehajali. Čez čas smo se odločili, da gremo Primoţ, moj oče
in jaz po avto, moja mama z Juretom ter Brina, Jakob in Zala pa počakajo na avtobusni
postaji, da pridemo ponje. Na poti k avtu smo se še ustavili v majhni trgovinici s kipi ter
slikami. Nisem mogla verjeti, ko nam je gospa povedala, da kip, ki je bil 50 cm visok in širok
stane šest tisoč evrov. Imel naj bi posebno zgodovino in zato je bil tako drag. Potem smo se
res odpravili po avto. Bili smo ţe zelo lačni, zato smo po telefonu naročili pice in jih vzeli
spotoma.
Naslednje jutro sem se prebudila ob 9.30. Takrat sta bila Primoţ in Zala ţe v sluţbi. Mi pa
smo bili sami v stanovanju. Imeli smo teţavo, saj nismo znali vklopiti kuhalne plošče. Dolgo
smo poskušali, vendar nam ni uspelo. Zato je oče poklical Primoţa, da mu je razloţil. Po
zajtrku sva se z očetom odpravila na stadion Stoţice, ki je bil preko ceste. Zelo naju je
navdušil. Ob enajsti uri je prišel Primoţ domov in takrat smo se odpravili v halo Tivoli na
drsanje. Jaz osebno zelo rada drsam, zato sem tudi zelo uţivala. Pozneje smo šli v
McDonalds. Potem pa je bil ţe čas, da se poslovimo. Usedli smo se v avto in se odpravili. Pot
domov je potekala gladko.
To doţivetje mi bo ostalo še dolgo v spominu, saj Ljubljana, kot smo jo videli, ne bi mogla
biti lepša. Tudi ogled stadiona Stoţice in drsanje v Tivoliju sta bili posebni doţivetji. Tega si
nihče ne more predstavljati, če česa takšnega sam ne doţivi.
30
Ana Šterman, 7. a

»ZVEZDA« TRENINGA
Bilo je nekega dne v avgustu. Ves dan sem bila pri Polonci. Najprej sva gledali film, nato
bili malo na računalniku, se pogovarjali in delali druge bedarije. Ko nama je postalo
dolgočasno, se je Polonca spomnila, da imajo ravno tisti dan dečki nogometni trening. In jaz
seveda ne bi bila jaz, če se ne bi strinjala, da greva na tribune gledat fante. Oblekli sva si jakni
oziroma tanke puloverje, ker je prej deţevalo, in se s kolesi odpravili proti nogometnemu
igrišču.
Ker sva bili prehitri, sva se odločili, da se bova na tribunah fotografirali. Naredili sva
verjetno kakšnih sto posnetkov!
Ura je bila pet in fantje so začeli s treningom. Sami sebi sva se smejali, kako sva lahko
tako trapasti, da sva res prišli tja.
Čez nekaj časa sva se naveličali in Polona je spet začela brskati po telefonu. Joj, potem pa
katastrofa! Poklicala je Jakca, da naj pride, ker nama je dolgčas. No, verjetno nisem imela nič
proti, saj sem, kot se lahko spomnim, tudi sama kričala v telefon. Ko je Polona klic prekinila,
sva se obe začeli na glas smejati. Polona pa je rekla, da Jaka pride. Nato je vsaj za petnajst
sekund zavladala tišina in vsaka je gledala v svojo stran. Spet sem se zavedla, da sem na
treningu, in se ji nasmehnila.
Potem je zazvonil telefon. Polona je dvignila in ugotovila, da kliče Jaka. Naenkrat je
začela divje mahati proti cesti, ki vodi v gozd. Tam sem zagledala sošolca.
Šli sva s tribun (bolje povedano, tekli sva s tribun!) proti kolesom. Polona se je odpeljala
prva, jaz pa dvajset centimetrov zanjo. Naenkrat pa je Polona zavrla, ker ji je pred kolo
priletela ţoga. In »čisto po naključju« je po ţogo pritekel Niko, ki ga je Polona tako rada
videla!
Kaj pa je bilo z mano? Jah …… S kolesom sem se zaletela naravnost v zadnjo gumo
Polončinega kolesa in še v istem hipu priletela na mokra, blatna tla.
V tistem trenutku sem slišala še samo:«Glej, kak je pala!«. Jooooooj!!! Sramota, sramota,
sramota! Tokrat sem bila zvezda treninga!
31
Tina Klement, 7. a

PREMETANKA
V premetanki poišči 27 imen igralcev, pevcev, skupin ... Skriti sta tudi imeni dveh igralcev, ki
nista zapisani. Poišči ju in ugotovi, katera sta moja najljubša igralca!
(-kriţanka-)
- Taylor Lautner
- Eminem
- Kesha
- Will Smith
- Joe Jonas
- Nina Dobrev
- Michael Jackson
- Abba
- Vanessa Hudgens
- Shakira
- Akon
- Paramore
- Lady Gaga
- Nena
- Rihanna
- Zac Efron
- Nick Jonas
- Selena Gomez
- Katy Perry
- Pink
- Lena
- Jimi Blue
- Ashley Green
- Demi Lovato
- Justin Bieber
- Miley Cyrus
- Dakota Fanning
Tinina najljubša igralca sta: _ _ _ e _ _ _ a _ _ _ _ _ _ n in
_ _ i _ _ _ _ _ _ _ w _ _ _.
32
Tina Klement, 7. a

K T A Y L O R L A U T N E R Z O P K
E M I N E M J N I C K J O N A S A R
S K A B B A U J O E J O N A S A R I
H V A N E S S A H U D G E N S S A S
A M T R J H T K L A M Z D T E H M T
W I S I N A I O N O I A E L L L O E
I C P K I K N N S M L C M A E E R N
L H M T A I B D F G E E I D N Y E S
L A I J Z R I M K I Y F L Y A G R T
S E L P U A E T U N C R O G G R E E
M L J I M I B L U E Y O V A O E T W
I J R N L R E E K N R N A G M E I A
T A H K M J R N S A U L T A E N A R
H C E I F L N A H U S O O L Z U V T
U K R O B E R T P A T T I N S O N K
F S L V F D A K O T A F A N N I N G
H O R I H A N N A K A T Y P E R R Y
V N S U K N I N A D O B R E V L U K
33

JASLICE KOT RAZREDNI PROJEKT
Ţe prejšnje leto smo izpeljali več različnih akcij, od sajenja roţ do kopanja v kopališču.
Tako smo se tudi letos odločili, da bomo kot razred naredili jaslice in jih razstavili v
Boţični vasi v Banovcih.
Sodelovanje mi je predlagala moja babica, jaz pa sem povedala sošolcem in razredničarki.
Vsi so se strinjali in pri likovnem pouku smo začeli izdelovati figure iz gline. Z učiteljevo
pomočjo nam je tudi kar dobro uspelo.
Ko so bile figure končane in spečene, smo jih odpeljali v Banovce. Neko popoldne smo se
(ker vsi niso mogli priti in tudi toliko dela ni bilo) zbrale: Polonca, Sabina, Tamara, Ana,
Tajda in jaz ter s pomočjo moje babice uredile jaslice. Pozneje se nam je pridruţila tudi
razredničarka Vanda Novak. In jaslice so bile pripravljene za ogled in tudi za ocenjevanje.
Seveda smo bili tudi nagrajeni, kopališče nam je podarilo karte za celodnevno kopanje s
pico.
Zelo smo ponosni nase in zagotovo to ni bila naša zadnja razredna akcija.
34
Tina Klement, 7. a

SEDMOŠOLCI V ZIMSKI ŠOLI V NARAVI V BOHINJU
Največji vtis je name naredilo smučanje. Na začetku sem se bal, da mi ne bo uspelo in da se
mi bodo vsi smejali, vendar ni bilo tako. S pomočjo prijazne učiteljice sem se naučil vseh
osnov smučanja in sedaj si pa ţe močno ţelim, da bi spet drvel po belih strminah.
Vito Nahberger
Najbolj mi je bila všeč voţnja s kanuji, ker smo se zelo zabavali in na koncu še zmagali.
Daša Kapun
Vedno se bom spominjala prvega dneva na smučišču zaradi nepopisnega občutka - stati prvič
na smučeh.
Taja Kukolj
Najbolj si bom zapomnila prav smučanje, saj sem se naučila smučati in se ob tem zabavala.
Saška Belec
Iz zimske šole v naravi se bom najbolj zapomnil zaključni nastop. Štirje fantje smo peli
pesmico z naslovom Lubenica. Ampak ko smo peli, je vsem uhajal smeh.
35
Luka Pihler

Bil je zadnji dan in vsaka skupina je predstavila svojo točko.
Zvečer, ko se je prireditev začela, smo se zbrali v 1. učilnici. Najprej so začeli učenci iz neke
druge šole. Potem pa smo bili na vrsti mi. Meni se je zdel bans Lubenica zelo smešen, zato
nisem mogel dobro nastopati.
Ampak na koncu se je vendarle dobro končalo. Gledalcem se je zdelo zabavno.
Marko Maučec
Pri večerni animaciji smo štirje fantje predstavili pesmico z naslovom Lubenica. Ko smo
prišli na oder, mi je malo postalo nerodno, saj so gledali vsi učitelji in učenci iz druge šole.
Ampak nastop je kar dobro uspel.
Najbolj všeč mi je bilo, ko smo se vozili s kanuji in na cilj prišli pred drugo skupino.
Rene Heric
Tamara Rajh
Iz zimske šole v naravi si bom najbolj zapomnil, da smo skoraj vedno v prostem času kartali
remi in se veliko smejali. Kot nekateri moji sošolci namreč tudi sam zelo rad kartam.
36
Jaka Grantaša

Bil je četrtek, za ta dan smo morali pripraviti nastop. Jaz, Daša in Saška smo pripravile
zanimivo točko z naslovom O soseda. Potem Taja, Ana in pa Sabina so pripravile bans Pohod.
Nato so sledili še naši štirje fantje. Luka, Marko, Rene in Jaka so tudi pripravili bans z
naslovom Lubenica. Zadnja točka so bili skeči mojega sošolca Vita. Ta večer mi bo ostal
vedno v lepem spominu.
Tajda Borovič
V šoli v naravi v Bohinju smo si prvi dan šli ogledat Bohinjsko jezero. Drugi dan je bil bolj
zanimiv, saj smo šli smučat. Popoldan sem zbolela, tako da sem morala zvečer domov. Še
vedno mi je ţal, da se nisem naučila smučati.
Polona Osterc
Šola v naravi je bila super! Razen smučanja (kar je bilo odlično) in da sem se naučila igrati
remi, mi bo v spominu ostala tista noč, ko je Sabina prespala v sobi pri meni in Tamari.
Seveda nismo skoraj nič spale. Poslušale smo glasbo (potihem!!!), jedle sladkarije, se
pogovarjale … me seveda ne bi bile me, če se ne bi na vsa usta smejale. Zjutraj pa so nas
komaj zbudili. Vstale smo s takšnimi podočnjaki, da smo se same sebe prestrašile. Tega ne
bom nikoli pozabila!
Tina Klement
V šoli v naravi je bilo odlično. Najbolj mi bo ostala v spominu sreda, ko smo šli gledat
odbojko. Čeprav tega nismo imeli v načrtu, smo se imeli super!!
Sabina Kopun
V šoli v naravi je bilo zame največje doţivetje prvi dan smučanja, saj me je zanimalo, v kateri
skupini bom smučala. No, skupina je bila zmagovalna, saj smo v njej bili sami prijatelji
oziroma sošolci. Ta dan mi bo za vedno ostal v spominu.
Ana Šterman
Čeprav sem ravno v tem času zaradi bolezni morala biti doma, sem bila zelo vesela, saj so mi
sošolci iz Bohinja pisali razglednico.
37
Petra Ivančič

LJUBEZEN
Nekaterim se zdi ljubezen
nauk brezvezen.
A meni se zdi ljubezen lepa,
toda včasih slepa.
Tvoje lepe oči
mi dajejo moči,
da ljubezen ne boli.
In jest vem,
kaj hočem imet –
nočem brez tebe ţivet.
Ko me pogledaš ti,
srce v meni ponori.
In priseţem ti,
da to neumnost ni.
ŽIVEL SEM V NEMČIJI
Alen Zupanc, 7. b
Ţivel sem v Nemčiji, tam sem bil 9 let. Bilo mi je zelo lepo.
Nekega dne sem prišel iz šole in nikogar ni bilo doma. Vstopil sem v hišo in gledal
televizijo. To je trajalo kar nekaj časa, nato pa slišim zvonec. Odprl sem vrata in zagledal
starše. Vprašal sem, kje so bili tako dolgo, in rekli so mi, da so imeli opravke. Iz šole so prišli
še moji bratje in vso smo sedeli za mizo. Nato pa nam ata reče, da ima slabo novico.
Povedal nam je, da se bomo preselili v Slovenijo. Vsi smo bili tiho. Kmalu smo se res
preselili.
Vozili smo se kar dolgo, preden smo prišli v Slovenijo. Peljali smo se k babici v Maribor.
Prispeli smo ob petih zjutraj in smo šli takoj spat. Naslednje jutro sem se zbudil in videl
babico in bratrance. Odšli smo v mesto. Nisem si mislil, da bo, v primerjavi z Nemčijo, tako
slabo. Ţiveli smo skoraj tri tedne pri babici, dokler si nismo kupili hiše v Košakih pri
Mariboru. Čez en mesec sem ţe hodil v šolo. Zelo hitro sem se naučil govoriti slovensko.
V šoli sem tudi spoznal veliko prijateljev, s katerimi sem potem preţivljal prosti čas.
Čeprav še večkrat pomislim na stare prijatelje, ki sem jih imel v Nemčiji, mi je zdaj v
Sloveniji lepo.
38
Dani Dţemailji, 7. b

PRIPOVEDI O ŽIVLJENJU NAŠIH NAJBLIŽJIH
Predstavil vam bom pripoved o ţivljenju mojega dedka. Rodil se je leta 1927 v Bistrici ob
Sotli. Ţivel je pri starših, skupaj z deset let mlajšo sestro. Leta 1941, ko je bil star 14 let, so v
našo deţelo vdrli nemški vojaki. Dedi mi je rekel, da ga je bilo v tem trenutku zelo strah, saj
ni vedel, kam jih bodo odpeljali. Naloţili so jih v tovornjak in jih odpeljali do zbirnega
taborišča Rajhenburg-Brestanica. Tam so tri dni čakali na vlak. Tretji dan so jih naloţili na
vlak, ki jih je odpeljal v Nemčijo. V tem taborišču je bila zelo stroga disciplina. 20. decembra
pa je bilo konec lepega. Skupaj s starši so ga preselili v mesto Nidersteten. Tam so dobili
svoje stanovanje. Leta 1944 pa so Američani napadli mesto. Podrli so veliko zgradb. Med
temi tudi to, v kateri je delal dedijev oče. Ker je bil velik preplah, so se vsi zatekli v tunel. V
njem se je nabralo čez tisoč ljudi. V tej gneči so se dedi, njegova sestra in mati izgubili. Po
petnajstih dneh so se našli pri nekdanjih sosedih.
Kmalu po tem dogodku se je nemška vojska predala. Dedi je komaj čakal, da se vrnejo
domov. Domov so prišli po enem mesecu, saj so vsake toliko časa morali popravljati progo, ki
se je med vojno porušila. Dedi je bil zelo neučakan. Kar razumem, saj so bili dolga leta v
Nemčiji. Ko so prišli nazaj v Bistrico, so bili zelo revni, saj so jim vse pokradli. Dedi je našel
sluţbo v Farmtechu, današnjem Tehnostroju. V Ljutomeru je srečal tudi babico. Bila je
ljubezen na prvi pogled. Poročila sta se leta 1955. Dobila sta tri otroke: dva fanta in eno dekle.
Danes ţivi dedi sam, saj je babica zaradi bolezni umrla. Še vedno rad igra harmoniko ali
klavir. Rad pa tudi poje, saj je dolga leta v Ljutomeru vodil pevski zbor.
Jaz imam dedija zelo rad. Zame je on pravi vzgled.
39
Jan Kunej, 8.a

Andrej Repija se je rodil leta 1939 v Parizu v Franciji. Bil je prvi otrok Alojzije Peterka in
očeta Laze Repija. Imel je 11 let mlajšega brata Joška. V Parizu ni dolgo ţivel, zato so spomni
nanj zbledeli, zelo ţivo pa se spomni Eifflovega stolpa.
Tri leta po njegovem rojstvu je v Franciji izbruhnila 2. svetovna vojna. Zato se je druţina
Repija preselila v Slovenijo v Verţej. Njegov oče je bil gospodar v zavodu. Mati Alojzija pa
gospodinja. Andrej je osnovno šolo obiskoval v Verţeju. Rad se je učil. V šolo je hodil 7 let.
Po končani osnovni šoli se je vpisal v poklicno šolo v Agroservisu. Ţe od majhnega je ţelel
postati ključavničar.
Leta 1959 je spoznal mlado učiteljico Frido. Imela sta se zelo rada, tako da sta se čez eno
leto poročila. Dve leti pozneje se jima je rodil sin Zoran. Leta 1963 je Andrej odšel v
Nemčijo. Tja je odšel zaradi boljšega zasluţka. Vozil je tovorna vozila. Tam mu je bilo zelo
teţko, ker je imel domotoţje. Po štirih letih dela v tujini je spoznal prijatelja Matijo Jerebica.
Vozila sta radensko slatino po celi Evropi. Skupaj sta se vrnila nazaj v Slovenijo in opravljala
enako delo v Avtoradgoni. Čez nekaj let sta skupaj zamenjala sluţbo in se zaposlila v
Avtobusnem podjetju Murska Sobota. Avtobus je rad vozil, takrat je to bil eden izmed boljših
poklicev. Spoznal je tudi nove prijatelje in videl kraje po celi Evropi. Z Matijem je postal
dober prijatelj. Še sedaj se obiskujeta in skupaj praznujeta novo leto in rojstne dneve.
Tako je vozil avtobus do upokojitve. Ko bom velik, hočem biti kot on. Zelo ga občudujem,
ker ima zelo zanimivo preteklost.
40
Rene Repija, 8. a

Draga Osterc se je rodila 4.11.1947 v Lukavcih. Bila je nezakonski otrok matere Anice in
očeta Ivana. Oče je kmalu po njenem rojstvu umrl,mama pa je odšla v Maribor in se zaposlila
v tekstilni tovarni Maribor. Dragica je ostala pri babici Mariji in si z njo delila vesele in
ţalostne trenutke vse do njenega 15leta, ko se je njena mama vrnila iz Maribora z novo
druţino. Dragica je bila najbolj vesela 9let mlajšega brata Milana. Mama se je zaposlila v
tekstilni tovarni v Ljutomeru očim pa na Imgradu.
Osnovno šolo je Dragica obiskovala v Kriţevcih. Takrat ni bilo na voljo raznih prevoznih
sredstev, kot je to danes, zato so morali otroci v šolo peš. Le redko se jim je nasmehnila sreča
in so se v šolo peljali s kmečkim vozom, ki so ga vlekli konji, pozimi pa tudi s sanmi.
Dragica in njena babica sta stanovali pri bogatih kmetih v skromni sobici, najeto sobo sta
morali obe plačevati z delom na polju in z različnimi drugimi hišnimi opravili: čiščenjem,
hranjenjem ţivali itd… Včasih je morala opravljati preveč teţka dela in ni imela časa za
učenje in igro. Zelo zgodaj je spoznala, da se mora učiti in učita kajti le tako bo njen kruh
slajši in boljši, kot je mamin in babičin. V šolo je rada hodila, kajti za njo in za vse druge so
bili učitelji nekaj svetega. Bili so pojem lepšega in boljšega ţivljenja. Velik vtis je nanjo
naredila razredničarka 7. In 8. razreda, ki je navduševala dekleta za učiteljski poklic, zato ni
slučajnost, da se je kar sedem ali osem deklet iz istega razreda vpisalo na takratno učiteljišče v
Murski Soboti. Med njimi je bila tudi babica.
Njena druţina ni bila premoţna, zato je morala sama prispevati z delom, skromnostjo in
odrekanjem. Vsak šolski dan je morala priti do Ljutomera s kolesom ali pozimi peš, nato z
vlakom do Murske Sobote in nazaj. Med vsakimi poletnimi počitnicami se je zaposlila v
opekarni v Lukavcih. Tam je delala dva meseca. Prisluţen denar je porabila za nakup knjig in
zvezkov in nekaj malega ji je tudi ostalo za nakup čevljev in obleke. Vse to je zmogla, ker je
upala, da bo le nekoč boljše. In res leta so hitro minila in ţe je maturo uspešno opravila na
Razkriţju pa jo je čakalo delovno mesto učiteljice. V začetku je bilo teţko, kot je v vsakem
poklicu, a sčasoma se je privadila. Veliko truda in odpovedovanja je moral vloţiti, da je
postala učiteljica . Med štiriletnim poučevanjem na Razkriţju si je ustvarila druţino. Po štirih
letih se je zaposlila v VIZ Verţeju. K temu pa jo je nagovoril moţ, ki je bil Verţejec in ga je
mikalo nazaj v rodno vas.
Na novem delovnem mestu vzgojiteljice v skupini jo je čakala spet nova preizkušnja, delo
je bilo malce drugačno kot v razredu. Tudi delovni čas se je zelo razlikoval. V začetku se ni
mogla privaditi, najhuje pa ji je bilo, ker ni mogla biti pri triletnem sinu, ki jo je potreboval
zjutraj in zvečer. Sčasoma se je vse uredilo, vpisala se je na višješolski študij v Ljubljani. Po
štirih letih pa je diplomirala in postala specialni pedagog MVO. V tem času se ji je druţina
povečala za enega sina.
Tako je vse do upokojitve upravljala delo vzgojiteljice v vzgojnem zavodu, čeprav je to
delo stresno, zelo odgovorno in zahtevno, je imela rada to sluţbo, rada je imela otroke in tudi
sodelavce. Po enaintridesetih letih dela v VIZ Verţeju se je upokojila. Sedaj je ţe osem let
upokojena in uţiva v vlogi babice, ki preţivlja čas s svojimi vnuki.
41
Staš Osterc, 8.a

Moj dedek, Marjan Vrbnjak, se je rodil 30.05.1949 v vasi Logarovci. Bil je tretji od
sedmih otrok matere Justine in očeta Adolfa. Oče je bil po poklicu zidar, mati pa gospodinja.
Najlepše otroške trenutke je preţivljal s prijatelji na pašnikih, kjer so izdelovali piščali in se
igrali različne igre. Ţiveli so skromno, saj jim je primanjkovalo oblačil in hrane. Pogosto je
moral pomagati pri opravilih na njivi. Osnovno šolo je obiskoval v Logarovcih.
Ko je bil star 15 let, ga je pot ponesla iz domačega kraja na šolanje v Ljubljano. Končal je
triletno gradbeno šolo in se zaposlil v podjetju Gradis, kjer je opravljal delo zidarja. Eden
izmed najlepših trenutkov v ţivljenju pa mu je bil,ko se je po treh letih vrnil v svoj domači
kraj. Zaposlil se je pri svojem starejšem bratu, ki je bil samostojni gradbeni podjetnik.
Pri 23 letih je spoznal Zdenko Nemec iz Šalinec, s katero sta se leta 1971 poročila. Najprej
sta ţivela pri dedkovih starših, pozneje pa sta si s trdim delom zgradila hišo v Šalincih. V
zakonu sta se jima rodili dve hčerki. Pozneje je ob delu končal srednjo gradbeno šolo in postal
gradbeni tehnik. Zaposlil se je v novi sluţbi v Komunalnem podjetju Ljutomer kot delovodja.
Ta poklic je z veseljem opravljal vse do leta 2008, ko se je upokojil.
Zdaj ima več prostega časa za gledanje televizije, babici pomaga pri hišnih opravilih in
prebere kakšno knjigo. Najraje pa je, ko ga obiščem. Pogovarjava se o različnih stvareh in
gledava televizijo.
Moj dedek ima za seboj polno ţivljenje, zelo je spoštovan, znan po dobroti in vedno
pripravljen pomagati. Njegovo ţivljenje je bilo skromno in trdo. Rad ima ljudi in v njih vidi
samo dobro. Imam ga zelo rada in ţelim, da bi ţivel še mnogo let.
42
Ţanin Heric, 8. a

Moj pradedek Mihael Smej se je rodil 10.9.1889 v Urbanu pri Čakovcu na Hrvaškem. Bil
je prvi od treh otrok matere Terezije in očeta Mihaela, ki sta bila kmeta. Osnovno šolo je
obiskoval v Čakovcu na Hrvaškem. Šolo je obiskoval do 5. razreda, ker takrat še ni bilo
obvezno hoditi v šolo kot sedaj. Doma ni preveč rad pomagal, rad se je druţil s svojimi
vrstniki in rad je nagajal dekletom.
Po osemnajstem letu je odšel na sluţenje vojaškega roka. Po štirih letih vojske se je vrnil
nazaj v rodni kraj. Takoj zatem si je poiskal sluţbo in se odpravil kar v Francijo k velikim
kmetom. Očetu in materi je veliko sporočal da je bil tam zadovoljen, da je tam drugače, da se
je dobro razumel s kmeti. Po dveh letih se je vrnil domov na Hrvaško. Doma je pridno
pomagal, rad je priskočil drugim na pomoč. Vedno je ostal miren in dobrega srca.
Čez nekaj časa si je poiskal sopotnico Viktorijo, s katero se je leta 1935 poročil na
Hrvaškem v Čakovcu. Takrat sta si oba iskala sluţbo v Sloveniji. Delo sta našla pri beltinski
grofici v Hraščicah na Marofu. Tam so bili veliki hlevi s konji in ogromna posest grofičine
zemlje. Hiša, kjer so ţiveli je bila zelo dolga, v njej je prebivalo več druţin. Med tem je
Mihael odšel v Ljubljano in se tam zaposlil v neki menzi kot kurjač.
Leta 1939 se jima je rodil prvi otrok z imenom Terezija, leto pozneje pa še Janez in Ana.
Po končani drugi svetovni vojni je grofica razdelila parcele, vsak je dobil eno hišo. Mihael in
Viktorija sta z otoki ostala v Sloveniji. Ţiveli so teţko kmečko ţivljenje, a kljub temu srečno.
Dočakal je kar lepa leta in umrl naravne smrti leta 1988.
43
Elvira Kardinar, 8.a

Moj oče, Peter Zrinski, se je rodil 21.9.1961 v Mariboru, kot drugi otrok mame Eve in očeta
Joţeta.
Osnovno šolo je prva štiri leta obiskoval v Mariboru, dokončal pa jo je v Verţeju. Ţe
takrat se je navdušil za kolesarjenje, ki je še danes ena od njegovih najljubših športnih panog.
Šolanje je nadaljeval v gimnaziji v Ljubljani. Po opravljeni maturi ga je pot vodila v vojaško
akademijo v Beograd. Tam se je navdušil za jadranje in na reki Savi spoznal prva in osnovna
pravila za jadranje, ki jih je kasneje nadaljeval v številnih jadralskih šolah.
Po zaposlitvi v Ajdovščini sta se leta 1988 z mamo vselila v skupno stanovanje. Po letu
skupnega ţivljenja sta se poročila in se preselila v Slovensko Bistrico. Leta 1991 se je zaposlil
v Slovenski vojski in takrat sta se preselila v Verţej. Zaposlen je bil v Murski Soboti, kasneje
pa v športni enoti Slovenske vojske.
Tako je med letoma 1994 in 1998 z drţavno reprezentanco gorskega kolesarstva
prepotoval skoraj vso Evropo, obiskal pa je tudi ZDA in dvakrat celo Avstralijo. Medtem se
mu je leta 1997 rodila prva hčerka, dve leti kasneje pa še druga. Poleg druţinskih obveznosti
je imel tudi veliko sluţbenih zadolţitev.
Leta 2006 se je izobraţeval v Kanadi, v letu 2007 pa se je z vojaško jadralsko
reprezentanco udeleţil svetovnih vojaških iger v Indiji. Naslednje leto je šest mesecev
preţivel v mirovni misiji na Kosovem. Lani pa je bil deleţen sedemmesečne mirovne misije v
Afganistanu, kar je bila zanj ena najteţjih nalog doslej.
Trenutno je zaposlen kot častnik Slovenske vojske v Kadetnici v Mariboru. V prostem
času se ukvarja s športom. Še posebej s kolesarstvom in jadranjem, ki sta ţe od majhnega
zasedali pomembno mesto v njegovem ţivljenju.
Je velik optimist in na ţivljenje velikokrat gleda kot na avanturo. Predvsem pa rad počne
to, kar ga veseli.
44
Kaja Zrinski, 8.a

Napisala sem pripoved o ţivljenju osebe, ki mi je nekako najbolj prirasla k srcu. To je
moja babica Darinka Ritonja.
Darinka se je rodila 5.7.1941 v Zgornjem Pijavškem na Dolenjskem. Rodila se je v času
druge svetovne vojne, zato je kar nekaj časa preţivela z mamo v taborišču, za očeta sploh ni
vedela, kje je. Iz te vojne se ne spomni veliko, ker je bila komaj triletni otrok. Po končani
vojni se je vrnila v domači kraj, tam je začela obiskovati šolo. Babica je bila navihano in
radovedno dekle, zato se je včasih tudi zgodilo, da je zbeţala proč od hiše in se tako izgubila.
Spomnim se, da mi je večkrat pripovedovala o tem, kako so hodili v šolo. Bilo je tako: ţe
zgodaj zjutraj je morala vstati in speči kruh. Vsako jutro je morala peš do šole, pot je merila
kar 9 km v eno smer. Bili so zelo revni, niti za oblačila niso imeli. Ni marala zime, ker je
imela samo en tanek plašček in slabe škornje. Tako je odraščala.
V druţini so bili trije otroci: sestra Ljuba,brat Darko in ona. Bila je najstarejša, zato so vsa
opravila čakala na njo. Zaposlila se je v kmetijski zadrugi, tam je spoznala svojo veliko
ljubezen, to je bil Franc iz Verţeja. Babica se je po tem preselila v Verţej, tukaj sta si
ustvarila druţino, in sicer je babica rodila dva sina: Alojza in Franca, oba sta srečno poročena
in imata vsak svojo druţino.
Babica in dedi sta imela letos zlato poroko. Zelo sem ponosna nanju, saj sta pošteno garala
do upokojitve. In po vsem tem se lahko sprašujem, če bi jaz to vse lahko preţivljala. Mislim,
da ne, saj sem drugače vzgojena. Zato mi babica vedno reče: ’’ Ana, uţivaj, dokler lahko, ker
jaz nisem mogla!’’ Ob tem vidim,da ima solze v očeh. Zelo rada jo imam, zato jo pogosto
srčno objamem.
45
Ana Ritonja, 8.a

SPOMINI
Koliko časa je minilo,
ko smo se tu majhni igrali.
Iskali vedno nekaj novega,
česa še nismo poznali.
Vsak tisti dan, čas, bi zavrtel nazaj,
da bi se imeli spet fajn.
A ţal ne morem, le spominjam se lahko.
Vse, kar sem doţivel, kako je bilo,
kaj se je z mano dogajalo…
Ţal je veliko stvari v pozabo odšlo.
A spomin, vedno bo ţivel,
nikoli ne bo pozabljen,
ne zdaj ne potem,
vedno bo gorel.
Katarina Fras, 8.a
LENEGA ČAKA
STRGAN ROKAV,
PALCA BERAŠKA,
PRAZEN BOKAL.
(V. Vodnik, Dramilo)
Katarina Fras,
Valentin Vodnik je z zadnjimi štirimi verzi v Dramilu
hotel povedati, kdor bo len in ne bo nič delal, v ţivljenju
ne bo prišel daleč. Postal bo reveţ. Tudi jaz vem, da če
ţelim biti uspešna in kaj doseči, se moram za to potruditi.
Od nekdaj sem si ţelela postati frizerka. A z leti me ta
poklic vedno manj zanima. Vem, da mi v šoli kar dobro
gre, zato ţelim postati nekaj drugega. Sedaj, ko smo ţe v
8. razredu, se ţe več pogovarjamo o poklicih. Začela sem
resneje razmišljati, kaj bi rada postala. Skoraj prepričana
sem ţe, da bom nadaljevala šolanje v ljutomerski
gimnaziji. Če narediš to šolo, so odprta mnoga vrata in
lahko greš študirat, kaj ţeliš. S tem pridobim tudi štiri leta,
da bolj premislim, kaj bi študirala. Trenutno sta mi všeč
dva poklica, veterinar za male ţivali in forenzik. Vem, da
moraš biti za oba poklica izobraţen, saj zahtevata
odgovornost. A če si nekaj zares ţeliš, se za to potrudiš in
si vztrajen.
Upam, da bom uspešno končala šolanje in bom nekoč
po poklicu tisto, kar me veseli.
Lea Belec, 8. a
46

Ţivljenje je ena velika izkušnja. Vsak jo naj izkoristi tako, kot misli, da je prav in da bo
tudi njemu dobro.
Sem dekle, ki rado razmišlja o svoji prihodnosti. Verjamem, da se bo v prihodnosti
dogajalo ravno to, kar si ţelim in kar so moje sanje. Ampak v tem trenutku moram gledati na
sedanjost. Moram misliti na to, da bom ravnala, kot je prav in da bom potem lahko imela
tisto, kar si ţelim.
Sedaj je teţko početi stvari in početi dejanja, v katerih ţeliš uspeti, ampak nič ni
nemogoče. Če si vdan v neko delo in si to res ţeliš, se to lahko uresniči. Jaz si sedaj najbolj
ţelim, da bi v šoli imela dobre ocene in da bi tudi v obšolskih dejavnostih bila uspešna. V to
moram vlagati veliko truda. Včasih mi ţe začne primanjkovati časa, ampak koliko se le da, se
potrudim.
Danes še ne vem kaj, natanko hočem postati, zagotovo pa vem, da se bom morala še dolgo
zelo močno truditi, če hočem sploh kaj postati.
47
Špela Cimerman, 8. a

POČUTIL SEM SE KOT VELIKAN
Dogodek, ki ga ne bom nikoli pozabil, se je zgodil pred petimi leti.
V času počitnic sem bil pri dedku in babici. Vsako leto je v mesecu avgustu kmetijsko
ţivilski sejem v Gornji Radgoni. Dedek je imel kot obrtnik vedno razstavljene stroje za
prodajo. Zelo rad sem hodil z njim in ga opazoval pri delu..
Nekega dne sva se z dedkom spet odpravila na sejem. Ko sva prispela, me je popeljal
naokrog. Šla sva do ţivali in najbolj všeč mi je bil konj. Te ţivali so me od nekdaj zanimale,
ker so zelo hitre in velike. Ţe večkrat sem hotel poskusiti jahati in ko sva z dedkom prišla do
ograde, sem se zelo razveselil, ko me je vprašal ali bi rad zlezel na konja.
Ker sem bil zelo radoveden, sem poskusil. Ko me je dvignil v sedlo, sem se počutil kot
velikan. Videl sem daleč naokrog. Mislil sem, da bom od
strahu padel s konja, vendar sem premagal strah. Sprva me
je zelo skrbelo. Konj je hodil zelo počasi in dedek me je
drţal za roko. Nekaj časa me je bilo še strah, po nekaj
krogih pa sem bil ţe bolj sproščen. Po petem krogu sva s
konjem bila ţe prava prijatelja, vendar se je jahanje na
ţalost ţe pribliţevalo koncu. Ko me je dedek dvignil s
sedla, mi je bilo ţal, da se je jeţa tako hitro končala. Nato
sva se vrnila na razstavni prostor.
Tega dogodka ne bom nikoli pozabil, ker sem takrat
prvič jahal konja, in upam, da ga bom lahko še kdaj.
SREČNA
Če sonce me zbudi
in ptičje petje
- takrat sem srečna .
Ko zdrava sem in
telo me uboga
– srečna sem.
Če v šoli in doma
le malo učenja je
– sem srečna.
Ko mama in oče
ne nalagata mi dela preveč
- takrat sem srečna.
Če s prijatelji
se dobim in srečni so
– takrat sem srečna tudi jaz.
Miha Marinič, 9. a
Ko ţivljenje preprosto je,
ko vse je OK
- takrat srečna sem.
In srečo delim naprej! Nina Gaberc, 9. a
48

MORALA SEM V DRUGO ŠOLO
Veliko sem premišljevala, kateri dogodek naj opišem, saj jih imam veliko v spominu, a
sem se nazadnje odločila za res posebnega.
Bilo je ţe skoraj poletje. Prišel je tisti trenutek, ki ga nikoli nisem hotela doţiveti. Moja
starša sta se ločila, zato sem se iz Kriţevcev preselila v Verţej. Obiskovala sem osnovno šolo
v Kriţevcih in tisti dan sem se morala od svojih tedanjih sošolcev posloviti.
Ţe zgodaj zjutraj sem bila ţalostna in brezvoljna. Ko sem prišla v šolo, sem se spomnila
vseh lepih in pa tudi neprijetnih dogodkov, ki sem jih tam doţivela. Moje oči so bile polne
solz. Samo sebe sem tolaţila, da ni tako hudo in da bom spoznala nove sošolce. Vendar pa
nisem pričakovala, da bo slovo tako teţko. Pouka je bilo kmalu konec in lahko smo odšli vsak
po svoje. Pred vhodom me je čakal dedek, da bi me odpeljal v Verţej. Takrat sem začela
jokati in vsi sošolci so me objeli. Pomahala sem jim v slovo.
Med počitnicami se nisem mogla zaposliti z nobeno stvarjo. Ni bilo dneva, da se ne bi
spraševala, kako me bodo sprejeli novi sošolci. Tisto poletje je september hitro prišel in ţe
sem stala pred šolo, ki mi je bila čisto tuja. Ko sem stopila v razred, se je čas ustavil. Vsi
fantje in dekleta so me opazovali. Vendar sem kmalu ugotovila, da je bil moj strah odveč.
Novi sošolci so me sprejeli medse.
Postali smo dobri prijatelji. Čeprav je bil prehod v drugo šolo teţak, sem spoznala, da
svojih sošolcev ne bi več zamenjala.
49
Vanesa Kolbl, 9. a

MOJA PSIČKA Z DAMSKIM IMENOM
Najbolj mi bodo ostale v spominu počitnice leta 2009. Posebej en dan med počitnicami.
To je bil 23.7.2009, ko je k naši hiši prišla moja prva psička Coco.
Tri leta sem prosila starše za kuţka, ker pa se stvari niso nikamor premaknile, sem sama
pisala vzrediteljema, ki sta ravno pričakovala leglo yorkshirskih terierjev. 13.5.2009 se je
skotilo 6 psičkov in eden izmed njih je bil zdaj končno moj. Po dveh obiskih sem izbrala
najmanjšo, najbolj neubogljivo, psičko Coco Chanel. Vsa nestrpna sem odštevala dneve, ko
bomo našo Coco pripeljali domov. Končno me je od tega dne ločil le še naš druţinski dopust.
Prvič v ţivljenju sem komaj čakala, da ta mine, saj sem vedela, da bomo, ko se vrnemo, lahko
Coco končno pripeljali domov.
Teţko pričakovani dan je končno prišel. Na sončno jutro, 23.7.2009, smo sedli v avto in se
odpeljali v Trbovlje po Coco. Pot je minila, kot bi trenil, ker sem vedela, da smo z vsakim
kilometrom bliţje cilju, psički. Šele ko smo vstopili v stanovanje vzrediteljev, sem se
popolnoma zavedla, da bomo dobili kuţka. Pograbila sem Coco in si ţelela, da gremo čim
prej nazaj, saj sem ji ţelela razkazati njen novi dom. Končno smo se po nekaj nasvetih
vzrediteljev odpeljali.
Coco se v avtu ni zdela ţivčna, leţala je v svoji posteljici, sama pa se je nisem mogla
nagledati. Pot nazaj je minila zelo hitro. Doma smo jo prvič poloţili na domačo travo in mala
psička je kaj hitro raziskala svojo okolico. Na nas in svoj novi dom, nove sosede, sorodnike se
je hitro navadila in sedaj nas ţe prepozna tudi po glasu.
Tega dne se bom z veseljem spominjala, tudi ko Coco več ne bo med nami. Ampak, zdaj
še je tu in upam, da nam bo še dolgo krasila ţivljenje in nas s svojimi vragolijami spravljala v
smeh.
50
Neţa Fras, 9. a

NAJVEČJI ZAKLAD SO PRIJATELJI
Misli nas rade zanesejo v čas, ko smo bili še majhni. Tudi sama večkrat pomislim na to.
Spomnim se veliko zanimivih in smešnih dogodkov, ki sem jih doţivela s svojimi prijatelji.
Ob tem se nasmejim in si mislim, kako hitro minevajo dnevi, meseci, leta … in kar naenkrat
sem v zadnjem razredu osnovne šole. Takrat se zavem, kako hitro mineva čas, pa vendar se
mi zdi še vse tako blizu.
Ko sem bila še majhna, sem komaj čakala, da grem v šolo. V niţjih razredih sem
opazovala učence z višje stopnje in večkrat sem se vprašala, kako dolgo bo še trajalo, da bom
tudi sama lahko stopila v šolo skozi tista velika vrata in bom velika kot vsi ti učenci. Zdaj, ko
sem končno dočakala, kar sem si v mlajših letih tako zelo ţelela, bo tega kar naenkrat konec.
Ko pomislim, kako bo v prihodnje, brez sedanjih sošolcev in trenutkov, ki jih preţivljamo
skupaj, si ţelim, da se ta čas nikoli ne bi končal. Vedno si pomagamo, in se lahko zanesemo
drug na drugega, čeprav pridejo tudi časi, ko se spremo. Vendar smo še vedno našli način, da
smo na takšne dogodke pozabili. Še posebej zdaj, ko skupaj preţivljamo zadnje mesece, se
zavedam, koliko mi sošolci v resnici pomenijo. Večkrat pomislim, kako po potekal dan, ko
ne bomo več sošolci in se ne bomo več videli, kadarkoli bi si ţeleli.
Časa, ki smo ga preţiveli skupaj, ne bom nikoli pozabila. Velikokrat se imamo lepo, se
nasmejimo in najdemo način za zabavo. Kljub vsej naglici v zadnjih dneh šole, ki so za nas
najbolj pomembni, še vedno najdemo čas, da skupaj preţivimo kratke, pa vendar nepozabne
trenutke. Velikokrat radi v pogovoru obujamo spomine iz vrtca, ob katerih se vedno iz srca
nasmejimo.
Čeprav ne bomo več sošolci, verjamem, da bomo ostali dobri prijatelji in bomo našli čas
drug za drugega tudi v prihodnje. Do takrat pa izkoristimo svoj prosti čas, ki ga je sicer malo,
in preţivimo skupne dni tako, kot da je vsak zadnji.
51
Maruša Poštrak, 9. a

MOJE VESELJE SE IMENUJE ASJA
Bila je lepa sončna sobota, ko so me iz postelje prebudili jutranji ţarki. Tisti dan sem bila
še posebno dobre volje, saj sem izvedela, da bom dobila psa. Ţelela sem si ga ţe od malega,
vendar se mama s tem nikoli ni strinjala. Kljub temu sva jo s sestro prepričali, da je na koncu
privolila.
Dolgo časa smo se odločali, katero pasmo bomo imeli, in na koncu smo se odločili za
samojeda. Z očetom sva se odpravila v trgovino in kupila vse, kar takšna ţival potrebuje. Ker
pasja hiška še ni bila dokončana, smo se odločili, da bo do takrat v hiši. S sestro sva nestrpno
čakali, kdaj bo napočil čas, ko bomo šli ponj.
Ko smo stopili skozi vrata, nas je pričakalo 6 majhnih belih kepic. Najteţje se je bilo
odločiti, katero bomo izbrali. Kar naenkrat pa sem se zagledala v najmanjšo, ki se mi je še
posebej prikupila. Tako dolgo sem vztrajala, da smo na koncu le vzeli ravno tega psička.
S teţkim srcem sem opazovala, kako se je poslavljal od mamice. Ampak vedela sem, da jo
bomo velikokrat obiskali in da se bo hitro privadil tudi na novo okolje.
Ko smo ga pripeljali domov, je bil ves zmeden, a kaj kmalu se je začel igrati z igračkami,
capljal je od prostora do prostora, na vse načine je iskal pozornost. S sestro sva veliko časa
premišljevali o imenu, in sva ga na koncu poimenovali Asja. Čez nekaj dni je bila pasja hiška
končana in zato je naslednje dni prespal zunaj. V začetku ni bil navajen na novo okolico, zato
je veliko časa lajal, a kaj kmalu se je vsega privadil.
Od takrat, ko smo dobili Asjo, je minilo ţe dve leti. Sedaj je ţe velik in tudi precej nagajiv.
Zelo rada se igram ali grem na sprehod z njim, večkrat obiščeva tudi njegovo mamo.
Asja vnaša veliko veselja v moje ţivljenje, saj se z njim vedno zabavam, in vedno me spravi v
dobro voljo. Zelo ga imam rada.
52
Anja Štrakl, 9. a

DRUŽINSKO POTOVANJE
Leto 2010 je bilo zame polno veselih trenutkov in večjih dogodkov, najbolj pa se mi je
vtisnilo v spomin naše druţinsko potovanje v Bratislavo in na Poljsko.
Preko prijateljev iz Ljubljane se nam je ponudila moţnost, da se pridruţimo druţinskim
romarskim počitnicam. Ţe na začetku teţko pričakovanih poletnih počitnic sem nestrpno
čakala dan, ko naj bi odpotovali. Končno! Zgodaj zjutraj smo odrinili na pot. Mahnili smo jo
skozi Šentilj preko Avstrije do Slovaške in komaj opoldne prispeli v glavno mesto,
Bratislavo. Med potjo smo lahko opazovali skrbno urejenost velikih površin avstrijskih in
nato slovaških ravninskih polj, ki so se ponašala z zlato rumeno pšenico. Bratislava je zelo
lepo in kulturno bogato mesto. Ogledali smo si veliko katedralo, ki je delno preurejena v
muzej. V prostem času smo se sprehodili po ulicah z različnimi znamenitimi zgradbami, med
njimi je bila tudi dvorana, v kateri je v prejšnjih časih koncertiral W. A. Mozart. Kupili smo si
izvrsten sladoled. Presenetila me je govorica domačinov. Napisi na stavbah so mi bili dokaj
razumljivi, pa tudi v stiku z ljudmi se nam ni bilo treba posebej truditi, da bi nas razumeli.
Tako domače sem se počutila, tako »sorodstveno«. Prvič sem začutila, zakaj pravijo, da smo
si Slovani bratje. Slovaki in Slovenci – tako daleč narazen, pa se razumemo.
Čez veliko slovaško ozemlje smo šele pozno zvečer prispeli na Poljsko, ki je veliko bolj
razgibana in hribovita, vendar ne tako razvita. V dneh potovanja smo spoznali, da je čudovita
deţela in hrani izjemne zgodovinske in kulturne zaklade. Obiskali smo več katedral. Krakow,
glavno mesto poljske pokrajine Malopoljske, se imenuje tudi kraljevo mesto. Na griču Wawel
je grad z znamenito katedralo, kjer so pokopani številni kralji, med njimi pa sta našla počitek
tudi zadnji poljski predsednik in njegova soproga, ki sta umrla v letalski nesreči. Zraven stoji
muzej, kjer hranijo oblačila papeţa Janeza Pavla II., na katerega so Poljaki res zelo ponosni.
Zanimiva se mi je zdela tudi krakovska gotska trţnica.
Poljska ima številna naravna bogastva. Ogledali smo si svetovno znani rudnik soli
Wieliczka, ki je deloval sedemsto let in je danes znamenita turistična točka. V rudniku smo
lahko videli kipe, makete in orodje, ki prikazujejo ţivljenje rudarjev, in kapelice, ki so jih
izdelovali rudarji sami. Ena od teh je večja, kristalna dvorana, v kateri se občasno odvijajo
tudi koncerti in poroke. V rudniku je precej hladno, samo štirinajst stopinj. Sprehodili smo se
še skozi narodni park Orlovo gnezdo in si ogledali pečino Herkulov kij. Nekaj nenavadnega je
bila zame pustinja Bledovska, ki je največja puščava v osrednji Evropi. Tam je bil pesek tako
vroč, da smo si noge skoraj opekli. Treba je bilo zanje narediti globoko jamico, da si zdrţal.
Ob vsem tem smo videli še marsikaj zanimivega in doţiveli še veliko lepih trenutkov, ki mi
bodo za vedno ostali v spominu.
Nekaterih točk našega potovanja si ne bom zapomnila po njihovi lepoti. Bili smo na primer
na kraju, ki naj bi bil vsem v opomin, da se kaj tako krutega ne bi nikoli več ponovilo. To je
taborišče Auschwitz. Na vsakem koraku opazuješ simbole grozote in višek človekove
nečlovečnosti nad sočlovekom. Ko vidiš predmete, ki so jih zapustili mučeni ljudje, tista mala
otroška oblačila, … te gane do solz.
Med drugimi smo obiskali še kraj Wadowice z domačijo Karla Wojtile – pokojnega
papeţa Janeza Pavla II., pa tudi njemu posvečeno cerkev in romarsko baziliko. Kraj slovi tudi
po dobrih kremnih rezinah. V eni izmed slaščičarn, kamor je Karel kot otrok rad zahajal, smo
se ustavili tudi mi.
Prav posebej pa si bom zapomnila zadnji dan. Ves teden je močno pripekalo, bilo suho
brez kapljice deţja. Ker smo pred odhodom imeli na voljo še petnajst minut časa, smo ga
hoteli izkoristiti. Ostali so se počasi odpravljali na avtobus, midve z mamo pa sva odhiteli še
po zadnje spominke. Med izbiranjem drobnih, zanimivih stvarčic se nama je zdelo, da še ni
minilo več kot deset minut. Bili pa sva brez mobitela. Hitro sva plačali in stopili iz trgovine.
53

Zunaj pa je nepričakovano lilo kot iz škafa! Nisva vedeli, kaj naj storiva. Kar v japonkah sva
tekli proti avtobusu. Mokra obutev naju je zelo ovirala pri teku. Padale so tako velike kaplje,
da na meni ni ostala suha niti krpica. Za las sva ujeli avtobus. Rekli so, da naju ni bilo pol ure,
nama pa se je čas zdel tako kratek. Na srečo se je vse dobro izteklo.
Čeprav naju je deţ dodobra opral, ni spral z naju lepih spominov in dobre volje, ki je ni
manjkalo ob vsem, kar smo lepega doţiveli. Vsi ti spomini me spremljajo in kot nepozabni
bodo ostali zapisani v knjigi ţivljenja.
54
Monika Ivančič, 9. a

JESEN, KOT JO IMAM NAJRAJE
Bila je le navadna sobota. Spala sem do kosila, nato pa sem malo pospravljala. Ko sem se
hotela zlekniti na kavč in tako preţiveti preostali del dneva, me je nekaj pritegnilo k oknu.
Pogledala sem skozenj in se zazrla v čudovite jesenske barve. Rumena se je prelivala v zlato,
rdeča v rjavo, … Jesenska mavrica se je lesketala v ţarečem soncu. Barve narave so me takoj
prevzele.
Poklicala sem svojo najboljšo prijateljico Pio in jo povabila na sproščujoč sprehod, saj
vem, da oboţuje pohajkovanja s klepetanjem. Pia je bila seveda takoj za in ţe čez pol ure sva
se nasmejani odpravili v bliţnji gozd. Med hojo po ozki gozdni poti sva poslušali šelestenje
listja, ki se je ponujalo v vseh barvnih odtenkih, brenčanje ţuţelk, hladen piš vetra, … Vse to
dela naravo čarobno. Po prvem občudovanju sva se usedli pod pisano drevo in se pogovarjali.
Ni lepšega, kot če s svojo najboljšo prijateljico deliš skrivnosti ob spremljavi uglašenega petja
ptic in oglašanja drugih gozdnih ţivali. Svet, s katerim sva bili obkroţeni, je bil barvast, pisan,
lep. Lepši, kot se običajno zdi. Gozd nama je pokazal svojo krasoto, svoja čuda, jesen naju je
očarala. Tu in tam se je slišalo govorjenje ljudi, drvenje koles in šelestenje vetra, ki se je ujel
v krošnje. Lepota jeseni je bila neverjetna.
Ob jesenskih lepotah je čas v druţbi prijateljice hitro tekel. Kmalu so se na nebu začele
priţigati prve zvezde in sonce je začelo pojemajoče ugašati. Počasi sva se morali odpraviti
domov. Poslovili sva se od jesenske pokrajine, ampak le za kratek čas, saj naju je s svojo
čarobnostjo tako očarala, da sva si obljubili, da se bova v gozd še večkrat prišli razvajat.
55
Nina Mladenovič, 9. a

PONOSNA SEM NA SVOJO LJUBLJENKO
Dogodek iz leta 2010, ki se ga bom spominjala, je, ko je moja Lady D vozila prvo dirko v
Ljutomeru.
Bil je lep poletni dan, ko sem šla k sosedu Milanu. On mi je povedal, da bo 22. avgusta
dirka in da bo Lady D dirkala. Vprašala sem ga, ali bo on vozil, in odgovoril je, da bo voznik
Marko Slavič.
Ko je prišel dan kasaških dirk, sem šla s sestro in očetom na hipodrom. Ko smo prispeli,
sem šla k Lady D v hlev. Tam so bili še tudi drugi kasači. Bilo je sedem dirk in šele v sedmi
je vozil Marko z Lady D. Vodila je vse do konca dirke. Nazadnje pa so jo prehiteli in tako je
bila Lady na četrtem mestu. Ker je Lady zelo dobro šlo, se je Milan odločil, da bo šla
tekmovat v Stoţice v Ljubljano. Tam je imela dosti sreče in prišla na tretje mesto.
Ker je moja ljubljenka čez nekaj dni zbolela in se prehladila, ni mogla na dirke v
Komendo.
Zelo sem ponosna na svojo Lady D, saj jo imam zelo rada. Najbolj je zanimiva, ko jo
Milan ţene na pašnik skupaj z njeno mamo Leo Truce. Lady D ni treba gnati, saj uboga
lastnika.
56
Petra Slavič, 9. a

SLOVO OD DOMA
Zame so se bliţali grozni časi. Tisti dan, ki mi bo zagrenil ţivljenje, je bil vedno bliţje in
bliţje. Vedela sem, da me bo datum 4.10.2010 zakopal v samoto. Od takrat naprej mi bodo
ostali le lepi spomini in trpljenje, ker bom izgubila svoje bliţnje.
Zato sem tisto noč odšla s sestro v znani lokal Casablanca, kjer smo se dobili s prijatelji ter
skupaj ţurirali do jutranjih ur. Ţe misel na to, da jih dolgo ne bom videla, je bila zame, kot da
bi bila v nekem čisto neznanem svetu. Zgodaj zjutraj sva s sestro odšli prespat k prijatelju, saj
sva bili čisto na tleh od ţuriranja. Bil je ţe večer, ko sva se zbudili iz dolgega spanca. Prijatelj
nama je skuhal čaj. Seveda sem se zahvalila in kmalu za tem sva odšli.
Bili sva na poti domov, ko me je klical fant in me spraševal, kje sem, če sem ţe doma in
podobno. »Da, v redu sem,« sem mu ţalostno rekla. Tik pred domom ga zagledam, kako se
pogovarja z mojim očetom. Zgrabila me je panika:«Kaj naj zdaj?« Sestra me je pomirila in
rekla, naj bom čisto tiho in umirjena. Ko stopim iz avta, me oče čudno gleda, jaz pa ga
ţalostno pozdravim, na fanta sem kar pozabila. Oče mi nič ne reče, razen:«A veš, hčerka
moja, da greš jutri v Verţej?« »Aham,« rečem in grem v svojo sobo pripravljat stvari za
odhod. Nato pride oče in pravi:«Tvoj fant se ţeli posloviti, saj se bosta teţko še videla.« S
solznimi očmi sem ga ţalostno pogledala, medtem ko me je on tesno objel in mi prišepetal na
uho, da me bo čakal. »Ubogi, ne joči,« sem sama sebi govorila. Prvič sem videla koga jokati
zaradi mene.
Naslednji dan, 4.10., sem se ob desetih poslovila še od mame, ki je samo
ponavljala:«Ardelina, pridna bodi!« Avto se je začel premikati, jaz pa sem se s solznimi očmi
poslavljala od preteklega ţivljenja.
Ko sem skupaj z očetom in socialno delavko prispela v Verţej, se mi je zazdelo, da to
mesto ni zame. Ampak počasi sem se začela navajati in rečem lahko, da ni tako hudo, kot sem
pričakovala.
57
Ardelina Lutolli, 9. c

V mreţi najdi 16 ţivali in jih napiši na črte.
G O S E N I C A
R P A P A G A J
L I S I C A R F
I C E K A N J A
C A V O R A L R
A K O K O A L A
P S L O N L E V
A J O Š S Ţ P A
1. ______________________________ 9. _______________________________
2. ______________________________ 10._______________________________
3. ______________________________ 11._______________________________
4. ______________________________ 12._______________________________
5. ______________________________ 13._______________________________
6. ______________________________ 14._______________________________
7. ______________________________ 15._______________________________
8. ______________________________ 16._______________________________
DOGODEK, KI SE GA BOM SPOMINJAL
Nastja Borko, 6.a
Zima se je začela,prve sneţinke so padle na tla. Nekega dne sva si s sestro ogledovala
katalog z igračami. Ker še verjame v boţička, sva mu napisala pismo. Vanj sva prilepila sliko
igračke, ki si jo je zaţelela.
Ko sem naslednji dan pregledoval katalog s telefoni, sem zagledal ravno tistega, ki sem
si ga zelo ţelel. Pa še v akciji je bil! Tako sem tudi sam napisal pismo.
Čakal in čakal sem na boţič. Ko je prišla sobota, 25. december, sem se strašansko
veselil. Najprej sem darila odprl doma in pri dedku ter Ingi. Vsa so bila zelo lepa. Vendar pa v
nobenem ni bilo telefona, zato sem sklepal, da ga bom našel pri babici in dedku v Ljutomeru.
Mamo sem tako dolgo prepričeval, da smo se ţe dopoldan odpeljali tja. Ko sem zagledal
telefon v vrečki, sem se tako razveselil, da tega občutka niti opisati ne morem. Poleg telefona
sem dobil še računalniško igrico.
Tega dogodka še dolgo ne bom pozabil, saj sem si telefon res ţelel.
58
Išči v vseh smereh
REŠITEV: GOS, OSE, OSA, GRLICA, KOKOŠ, PAPIGAJ, LISICA, ICEK, KANJA, RAK,
KOALA, ARA, SLON, LEV, ŠOJA, RACA
Jaka Grantaša, 7.a