SMeRNICe Za URejaNje PRoSToRa - Urban spaces

SMeRNICe Za 

URejaNje PRoSToRa 

Skupna strategija 

aktivnost 3.3

AVTOR: 

prof. richard Stiles 

Inštitut za Urbanistično načrtovanje in krajinsko arhitekturo 

Tehnološka univerza, Dunaj 

Dokument je sestavljen iz šestih ločenih delovnih dokumentov, ki so jih pripravili: Regional Environmental 

Center (Slovaška), Nadace Partnerstvi (Češka), Nadacia Ekopolis (Slovaška), LAMORO 

(Italija), RiSSC (Italija), FH Erfurt (Nemčija) in TU Wien (Avstrija) 

Smernice so del projekta »UrbSpace« (www.urbanspaces.eu), ki se izvaja preko programa Srednja 

Evropa – Central Europe, ki ga sofinancira Evropski sklad za regionalni razvoj. 

Joint Strategy

Povzetek ........................................................................................................................................................5 

POgLAvjE 1 

Uvod: Umeščanje mestnega odprtega prostora v širši kontekst .......................................................................7 

Povzetek .........................................................................................................................................................7 

1.1 Nameni in cilji ......................................................................................................................................8 

1.2 Opredelitev mestnega odprtega prostora ..............................................................................................9 

1.3 Sistem odprtih prostorov, hierarhija in povezljivost .............................................................................10 

1.4 Politična skladnost mestnega odprtega prostora .................................................................................11 

POgLAvjE 2 

Značilnosti kvalitetnih mestnih prostorov .....................................................................................................13 

Povzetek .......................................................................................................................................................13 

2.1 Okoljske in ekološke funkcije ...............................................................................................................14 

2.2 Socialne in Družbene dejavnosti .........................................................................................................16 

2.3 Strukturne in simbolne funkcije ..........................................................................................................18 

POgLAvjE 3 

Načrtovanje z vsemi in za vse zainteresirane strani .......................................................................................21 

Povzetek .......................................................................................................................................................21 

3.1 Uvod ................................................................................................................................................... 

3.2 Dejavniki, ki vplivajo na uporabo odrtega prostora ............................................................................. 

3.3 Uporabniki v odprtem prostoru........................................................................................................... 5 

3.4 vprašanje spola: Načrtovanje za potrebe žensk in manjših skupin ...................................................... 7 

3.5 Načrtovano za vse: Načrtovanje za invalide ter vse ostale .................................................................... 8 

3.6 Partnerji pri procesu načrtovanja in oblikovanja ................................................................................. 9 

POgLAvjE 4 

Načrtovanje načrtovalskega procesa .............................................................................................................31 

Povzetek .......................................................................................................................................................31 

4.1 Uvod: načrtovanje kot samostalnik, načrtovanje kot glagol ................................................................ 

4.2 Začetek projekta: vizija in vizionar ...................................................................................................... 

4.3 Pripravljalna faza ................................................................................................................................ 

4.4 Faza načrtovanja ................................................................................................................................. 7 

4.5 Faza izvajanja ...................................................................................................................................... 8 

4.6 Faze vzdrževanja, upravljanja in nadzora ............................................................................................. 9 

4.7 Sklepi – priložnosti in omejitve »dobrega procesa« ............................................................................40 

POgLAvjE 5 

vzorci in projekti: Povezava v celoto ............................................................................................................41 

Povzetek .......................................................................................................................................................41 

5.1 Uvod: Programiranje in načrtovanje ...................................................................................................42 

5.2 Prostor v kontekstu ............................................................................................................................42 

5.3 Izdelan povzetek projekta ...................................................................................................................43 

5.4 Opredelitev elementov – vzorcev ........................................................................................................43 

5.5 vzorec jezika za urbane prostore ........................................................................................................43 

5.6 Nekaj primerov možnih vzorcev mestnega odprtega prostora .............................................................43 

5.7 »Ustvarjalni preskok«, da nekaj, kar je »več kot vsota posameznih delov« ..........................................46 

Zahvala, Literatura, Končne opombe in dodatki ...........................................................................................47 

Joint Strategy

4 Joint Strategy

Povzetek 

Nacionalne in mednarodne okoljske politike, predvsem 

Evropska konvencija o krajini, vedno bolj priznavajo 

velik pomen privlačnih mestnih in primestnih prostorov 

za pridobivanje novih delovnih mest in naložb, 

kot tudi izboljšanje kakovosti življenja evropskih državljanov, 

večina med njimi živi v vedno večjemu urbanem 

okolju. Konvencija o krajini je že v veljavi in se 

izvaja v približno 30 evropskih državah. 

Pričujoči dokument vsebuje smernice za načrtovanje 

in projektiranje kakovostnih mestnih prostorov, kot 

nujen prispevek pri izpolnjevanju ciljev Konvencije o 

ozaveščanju in krepitvi mestne krajine. Ukvarja se z 

obema procesoma, tako z ustvarjanjem kakovostnih 

mestnih prostorov, kot tudi z merili, po katerih se lahko 

le ti opredelijo in priznajo. Urbani odprti prostor, 

ne vključuje le parkov in vrtov, mestnih trgov in stanovanj, 

odprtih območij, ampak zajema celotno nepretrgano 

matriko nepozidanih zemljišč v mestih. Tvori 

okvire za vse stavbe in objekte, kot tudi povezuje notranja 

mestna območja z okoliško pokrajino. 

Kot del načrtovanega strateškega omrežja odprtega 

prostora - območja, ki teče skozi celotno urbano območje, 

kakovostno oblikovani mestni prostori lahko 

prispevajo tudi k zmanjšanju vplivov toplotnih učinkov 

v mestnih z ustvarjanjem otokov vegetacije, ki imajo 

hladilni učinek, ter lahko pripomorejo pri urejanju vodnega 

ravnotežja in zmanjšanje obremenitve na drenažni 

sistem, ki ga omogoča večja infiltracija deževnice; 

lahko tudi ublažijo hrup in onesnaževanje ter nudijo 

prostor za življenje avtohtonih rastlin in živali. 

vsaj tako pomembni, kot so okoljski in ekološki učinki, 

kateri zagotavljajo mestnemu prebivalstvu pridobivanje 

izkušenj z naravo in naravnimi procesi iz prve roke, 

omogočajo odprti mestni prostori še mnogo drugih 

načinov s katerimi lahko neposredno koristijo ljudem. 

Med drugim lahko kakovostni mestni prostori omogočijo 

uporabo urbane opreme za ljudi vseh starosti in 

interesov, da le ti preživijo svoj prosti čas z igranjem in 

sodelovanjem v formalnih in neformalnih športnih dejavnostih. 

Hkrati taki prostori delujejo kot pomemben 

forum za stike in komunikacijo, s čimer se spodbuja 

socialno kohezijo, ki je nujna za pospeševanje medsebojnega 

razumevanja med vedno bolj raznolikimi skupinami, 

ki sestavljajo današnjo mesto družbo. Zelenim 

in odprtim površinam, se vedno bolj priznava, da imajo 

merljive pozitivne vplive na fizično in psihično zdravje, 

kot tudi vpliv na dobro počutje mestnih prebivalcev. 

Zadnje ampak nič manj pomembne, so manj oprijemljive 

koristi, ki jih lahko nudijo mestni odprti prostori 

in vplivajo na način, kako zaznavamo in kako se identificiramo 

s svojim okoljem. Poleg pomoči pri strukturiranju 

urbane strukture kar omogoča lažjo navigacijo 

po prostoru, so urbani prostori bistvenega pomena 

pri ustvarjanju občutka identitete v naših mestih, ki 

deluje kot pomemben nosilec pomenov in vrednot v 

najširšem pomenu. 

večina mest je podedovala zgodovinsko zapuščino, 

ki jo predstavljajo parki in odprte površine, katerih 

vrednost ni bila v celoti priznana in niso bili ustrezno 

zaščiteni. Zato so ti prostori pogosto v nevarnosti, 

zaradi razvojnih in drugih ciljev ter potreb urejanja 

odprtih mestnih prostorov. Tako mora imeti zaščita 

obstoječih odprtih prostorov, kot tudi priprava novih, 

poglavitno vlogo pri strateškemu načrtovanju urbanega 

prostora. 

vsi urbani prostori ne morejo izpolniti vseh zgoraj 

omenjenih funkcij. Da bi ti prostori razvili vse svoje 

polne in raznolike priložnosti, je potrebno pravilno 

načrtovanje odprtih prostorov. Potrebe vseh ciljnih 

skupin oziroma uporabnikov odprtih prostorov, ne 

morejo biti uresničene v vsakem projektu- zato je potrebno 

to dejstvo upoštevati v procesu načrtovanja in 

ciljne skupine aktivno vključiti v ta proces. Uporabniki 

vseh starosti bodo imeli različne potrebe in pričakovanja 

v zvezi z odprtim prostorom, zato bo potrebno 

poskrbeti za zahteve vseh demografskih skupin, od 

predšolskih otrok do upokojencev. 

Izkušnje na področju načrtovanja kakovostnih 

mestnih prostorov so pokazale, da je potrebno nameniti 

posebno pozornost interesom določene skupine 

uporabnikov, ki so bile v preteklosti večinoma zapostavljene. 

Pri oblikovanju je potrebno upoštevati razlike 

med spoloma, zagotavljati, da so potrebe žensk 

in moških enako obravnavane, hkrati pa seveda poskušati 

upoštevati tudi pričakovanja drugih manjšin 

v procesu načrtovanja. Princip „Načrtovano za vse“, 

se osredotoča na posebne zahteve invalidnih oseb. S 

tem pristopom se želi doseči, da se tudi osebam z 

omejenimi možnostmi omogoči dostop in uporaba 

mestnih odprtih prostorov. To zagotavlja, da so vse 

ovire za enakopravno uporabo mestnih prostorov odstranjene 

ali, da smo se jim s pomočjo uporabnega 

načrtovanja izognili. 

Joint Strategy 

5

Tretji, za vse ciljne skupine uporabnikov, zelo 

pomemben vidik, je področje varnosti. Ključno 

vprašanje je kako odprte mestne prostore načrtovati 

tako, da se zmanjša, možnosti za izvrševanje kaznivih 

dejanj in poveča občutek varnosti in zaščite za vse 

uporabnike. 

Kakovostni urbanistični prostori lahko opravljajo številne 

pomembne funkcije za zadovoljevanje specifičnih 

potreb različnih ciljnih skupin, ki jih tvorijo prebivalci 

mest. v tem dokumentu so opisane smernice 

za načrtovanje in design takih prostorov, kot tudi 

zahteve glavnih uporabniških skupin, da bi zagotovili, 

upoštevanje vseh vidikov pri projektiranju in načrtovanju 

novih ali ponovno oblikovanje obstoječih prostorov. 

Uporabniki, na katere bo vplivalo načrtovanje in zasnova 

projekta in bi morali imeti možnost, da postanejo 

udeleženci v procesu načrtovanja in zasnove. 

v nadaljevanju dokumenta so opredeljene štiri glavne 

6 Joint Strategy 

faze načrtovanja in oblikovanja kakovostnih mestnih 

prostorov. Štiri faze predstavljajo: priprave, oblikovanje, 

izvajanje in vzdrževanje ter nadzor. Pomembno 

je, da so vse interesne skupine vključene v sodelovanje 

od prve faze. 

Nazadnje, vendar ne najmanj pomembno, je dejstvo, 

da je za ustvarjanje kakovostnih mestnih odprtih 

prostorov potrebno združevanje vseh ekoloških in 

okoljskih zahtev, potreb različnih ciljnih skupin uporabnikov 

in zahtev faznega načrtovanja. Najpomembneje 

je, da se ustvari živa „mesta“, ki imajo svojo lastno 

identiteto; in ne samo funkcionalna področja. Da 

bi to dosegli, je bistvenega pomena strokovna usposobljenost 

načrtovalca, in ustrezna usposobljenost 

strokovnjakov za načrtovanje in projektiranje mestne 

krajine in odprte površine, ki morajo biti del ekipe že 

od samega začetka.

Povzetek 

Ta strategija predpostavlja, da je urbani prostor temeljni 

del mestne infrastrukture; kar je veliko širši 

pojem, kot tradicionalni pogled, ki prostor definira 

kot ločena prizorišča kot so parki, športna igrišča in 

mestni trgi. Urbani prostor se razume, kot prostor, 

ki vključuje vsa, nepozidana območja znotraj in okoli 

urbanih območij, ki skupaj oblikujejo matrico prostora, 

ki povezuje notranja mestna območja z okoliško 

pokrajino. 

v okviru širše matrice odprtih prostorov, ki so tradicionalno 

priznani kot posamezne odprte površine, kot so 

parki ali trgi in so del zapletenega sistema urbanega 

naselja, je širši pogled na odprti prostor zelo pomemben 

tudi zaradi načina, na katerega se posamezniki 

odzivajo na odprti prostor, okolico in njihov položaj v 

njej. Ta vidik bi moral imeti velik vpliv na načrtovanje 

modernih kvalitetnih odprtih prostor. 

Čeprav je pomembno, da strateški pogled mestnega 

odprtega prostora, razumemo kot nekaj, kar je stalno 

in nedeljivo, je mogoče prostor razvrstiti tudi glede 

na njegovo lastništvo, in sicer na javne in zasebne 

prostore. To razlikovanje je pomembno, saj lahko na 

Poglavje 1 

Umeščanje mestnega odprtega prostora 

v širši kontekst 

javni odprti prostor veliko lažje in neposredno vpliva 

javna politika. Matrika odprtega prostora pa ni popolna 

brez zasebnih odprtih prostorov, na katere je 

tudi pogosto mogoče vplivati preko javne politike, 

vključno z nudenjem nepovratnih sredstev, ki zagotavljajo 

napotke in načrtovalne usmeritve. 

javna politika se vse bolj zaveda pomembnosti mestnega 

prostora. Morda lahko med najpomembnejše 

napredke štejemo tudi nedavni začetek veljavnosti 

Evropske konvencije o krajini, določbe katere je treba 

izvajati v okviru nacionalne zakonodaje v nekaterih izmed 

30 držav. Eden od najbolj inovativnih napredkov 

v konvenciji je spoznanje, da pokrajina zajema celotno 

ozemlje države članice, in da je mestna in primestna 

krajina, kjer živi in dela velika večina prebivalstva v 

Evropi, vsaj tako pomembna kot podeželje in naravne 

krajine. 

Eden od glavnih ciljev Evropske konvencije o krajini je 

spodbuditi strateški pristop, ki vključuje varstvo krajine, 

upravljanje in načrtovanje - tudi na mestnih in 

primestnih območjih - ta strategija cilja na to, da bo 

zagotovila smernice o tem, kako navedeno doseči. 


7

1.1 Namen in cilji 

Projekt bo obravnaval vprašanje izboljšanja kakovosti 

okolja v manjših urbanih središčih, tako so prizadevanja 

projekta umerjena v reševanje vprašanja urbanističnega 

načrtovanja, s posebnim poudarkom na urbanih krajinah 

in odprtih prostorih v majhnih mestih. Evropska 

konvencija o krajini izrecno priznava vrednost mestnih 

in primestnih pokrajin za kakovost življenja mestnega 

prebivalstva, ki zahtevajo kombinacijo večjih in manjših 

mest za delovanje. Projekt bo strateško pristopil k 

spodbujanju aktivnega in zavestnega vključevanja vrste 

zainteresiranih strani - lokalnih oblasti, strokovnjakov 

urbanističnega načrtovanja in lokalnih podjetji - v procesu 

oblikovanja in oživljanja mestnih odprtih prostorov, 

pomembnih za javno življenje skupnosti. Na ta način 

bo UrbSpace obravnaval tudi preprečevanje socialnopatogenih 

pojavov in kriminalnih vprašanj na urbanih 

odprtih prostorih. 1 

Projekt določa smernice o tem, kako lahko urbani prostori 

prispevajo k izboljšanju privlačnosti in kakovosti 

mestnega okolja v manjših urbanih središčih. Skupna 

strategija, to je pričujoči dokument, se osredotoča na 

zagotavljanje priporočil o tem, kako ustvariti privlačne 

in visokokakovostne urbane prostore in odprte 

površine, ki so predpogoj za doseganje cilja projekta. 

Strategija se je gradila na ugotovitvah šestih delovnih 

dokumentov, ki se ukvarjajo s specifičnimi vidiki oblikovanja 

odprtih prostorov in načrtovanja, pripravljenih 

v prejšnjih fazah projekta. Omenjeni dokumenti 

obravnavajo: okolje, sodelovanje, enakost, varnost, 

dostopnost in vidike zasnove zdravljenja odprtih prostorov. 

Dokument je namenjen tistim, ki se profesionalno 

ukvarjajo s kakovostjo mestnega okolja v manjših 

mestih ter še posebej tistim, ki sodelujejo pri načrtovanju, 

zasnovi in upravljanju zunanjih prostorov, kot 

tudi odgovornim osebam posameznih inštitucij, ki so 

vključene v procese urbanističnega načrtovanja. 

Za politike in lokalne nosilce odločanja zagotavlja 

vpogled v: 

• vrste in funkcije mestnega odprtega prostora in 

potrebe uporabnikov 

• načine kako ustvariti žive, vitalne mestne odprte 

prostore 


• kontrolni seznami za konkretne ukrepe, ki jih je 

treba sprejeti kot del načrtovalskih, izvajalskih in 

upravljavskih procesov 

Načrtovalcem in oblikovalcem zagotavlja: 

• informacijo o tem, kateri temeljni dokumenti in 

odločitve bi morale biti sprejeti preko lokalne 

uprave / strank preden se lahko začne odgovorni 

proces oblikovanja 

• katalog površin, ki predstavljajo del omrežja mestnega 

odprtega prostora 

• skupne vzorce - modele za načrtovanje odprtih 

prostorov 

Zainteresiranim občanom in občinskim skupnostim 

ponuja: 

• tolmačenje poglavitnih pojmov in vidikov, da bodo 

lahko aktivno sodelovali pri projektiranju in načrtovanju 

mestnih prostorov 

• merila za oceno lastnosti obstoječih urbanih prostorov 

ter oblikovanje predlogov za nove urbane prostore 

Da bi zadovoljili potrebe vseh zgoraj navedenih skupin, 

dokument obravnava štiri pomembna vprašanja: 

• Zakaj pravzaprav potrebujemo mestne odprte 

prostore? (Politični kontekst) 

• Kakšne so lastnosti dobrih urbanih prostorov? 

(Pozicija + program) 

• Kdo bi morali sodelovati pri načrtovanju? (Ljudje) 

• Kako bi morali organizirati proces načrtovanja 

(Proces)

1.2 Opredelitev mestnega odprtega prostora 

Navadno se odprte mestne površine obravnava kot 

ločene predele, kot so parki ali trgi in s tega vidika 

jih lahko vidimo v različnih oblikah (glej Dodatek 1: 

Katalog glavnih tipov in kategorij mestnih odprtih 

prostorov). v širšem smislu pa lahko odprti prostor, 

štejemo tudi kot nekaj širšega in bolj vseobsegajoča, 

in sicer kot stalno matriko vseh nepozidanih zemljišč 

v urbanih območjih - javni parki ter vrtovi, mestne 

ulice, mestni trgi. S takim glediščem se povezuje 

posamezne prostore in tokove med vsemi stavbami 

in strukturami, ki tvorijo okvir in povezujejo okolico 

vsakega centra mesta z okoliško pokrajino. Res je, da 

urbani prostor lahko razumemo tudi kot razširitev na 

vse pomembne zunanje površine, ki spadajo v vpliv 

urbanega območja, na primer lokalne rekreacijske površine 

izven mestnih predelov. 

Čeprav je omenjeni, širši način dojemanja mestnega 

odprtega prostora kot nedeljenega vira, pomemben 

temelj za njegovo strateško načrtovanje, oblikovanje 

in upravljanje, je iz praktičnih razlogov potrebno ločiti 

njegove sestavne dele. Obstajajo različni načini, na katere 

je to mogoče doseči: lastniški vidik, upravljavska 

odgovornost, dostopnost, struktura in uporaba. glavno 

razliko je mogoče določiti med javnimi in zasebnimi 

prostori. Potrebno pa je opozoriti na to, da javna 

politika ne oblikuje samo javnih prostorov. Obstajajo 

namreč številni načini, na katere lahko javna politika 

vpliva na odprte prostore v zasebni lasti. To se doseže 

s predpisi o načrtovanju in pogoji za izdajo gradbenega 

dovoljenja, kot tudi z uporabo javnih sredstev v 

obliki podpor, ki se lastnikom površin dodeljujejo ob 

izvajanju predpisanih ukrepov, kot tudi zgolj z zagotavljanjem 

obveščanja javnosti in priporočili zasebnim 

lastnikom zemljišč o dobri praksi. 

Tako kot v praksi obstajajo primeri, kjer je razlika med 

mestnimi odprtimi prostori in zasebnimi odprtimi 

prostori občutljiva, obstajajo tudi številni primeri, ko 

je vprašanje lastništva manj pomembno. javni dostop 

ali uporaba pravic je lahko izdana za zasebne 

odprte površine; v primerih, ko igrajo zasebni odprti 

prostori pomembno vlogo pri zagotavljanju življenjskih 

pogojev za divje živali ali pomembno prispevajo 

k izboljšanju usode mestnega podnebja - mikroklime. 

Naložbe v izboljšanje kakovosti odprtih površin v javni 

lasti, lahko izvedejo tudi zasebne organizacije, če menijo, 

da je v njihovem interesu, da nadgradijo okolico 

svojih prostorov in s tem njihovo podobo v javnosti. 

Poleg tega lahko javne naložbe v odprti prostor prispevajo 

k spodbujanju ustreznih naložb v prostore v 

zasebni lasti. 

Kar zadeva pristojnosti na področju upravljanja, se 

lahko prenese nekatere vodstvene dolžnosti in odgovornosti 

na uporabnike. vloga družbenega nadzora 

je tista, ki jo lahko običajno izvaja le široka skupina 

uporabnikov. Zaradi vseh teh razlogov je smiselno, da 

se zastavi celovit pogled na mestne odprte prostore 

še preden se začne ukvarjati z vprašanji lastništva. Ta 

strategija zato obravnava vse odprte prostore v urbanih 

območjih, ne glede na njihov trenutni status 

lastništva. 


9

1.3 Sistem odprtih prostorov, hierarhija in povezljivost 

Kljub dejstvu, da je odprte mestne prostore potrebno 

razumeti kot neprekinjeno matriko vseh nepozidanih 

zemljišč, ki teče med stavbami in objekti v 

vseh mestih, je pomembno tudi, da le ta razumemo 

kot vozlišča v širšem odprtem sistemu prostora - v 

obliki mreže med seboj povezanih prostorov. 

Odprti prostor postaja vedno bolj cenjen ter tako 

kritični del infrastrukture mest. Zelena infrastruktura 

je izraz, ki se uporablja za opis celotnega odprtega 

prostora - še posebej tistega, v katerih ima vegetacija 

prevladujoči vpliv na mestno območje. Pomembno 

je tudi dejstvo, da drugi (ne zeleni) odprti prostori 

prav tako igrajo pomembno vlogo v urbanem sistemu 

odprtih prostorov. Ulice, območja za pešce, naključni 

mestni kraji in celo parkirišča naj bodo sestavni 

del strateškega pogleda na mestni odprti prostor. 

Ulice so še posebej pomemben sestavni del matrike 

urbanega prostora, saj imajo pomembno vlogo v 

zagotavljanju povezanosti in povezovanju različnih 

odprtih prostorov. 

Posamezne odprte prostore, je potrebno vključiti v 

celovite sisteme in jih glede na to kje se nahajajo, 

medsebojno povezati v celote, ki lahko igrajo različne 

vloge in izpolnjujejo različne funkcije. Koncept 

hierarhije odprte površine je povezan z idejo prispevnih 

območij: odvisno od velikosti odprtega prostora 

in uporabnih objektov (igrala, klopi, sprehajalne 

poti), so različne skupine ljudi pripravljene ta 

prostor obiskati in ga uporabljati, ne glede na njegovo 

oddaljenost. Na podlagi tega je potrebno taka 


območja razporediti po celotnem mestu glede na 

njihovo funkcijo, ki predstavlja bodisi lokalni, okoliški 

ali regionalni pomen. v poglavju 3 je opisano 

kako lahko to dosežemo, glede na osnovno idejo o 

prispevnih območjih. 

Povezljivost urbanih prostorov je pomembna iz več 

razlogov. Povezanost z vsemi funkcijami mestnih 

odprtih prostorov, je opisana v 2. poglavju. Z vidika 

mestnega podnebja in spodbujanja flore in favne v 

mestnih območjih, je potrebno odprte površine povezovati 

v večje koridorje, ki omogočajo tako gibanje 

zračnih mas, kot tudi živalskih in rastlinskih vrst. 

Povezljivost prostorov ima velik pomen za uporabnike! 

Povezani in urejeni v omrežja, omogočajo javni 

prostori varnejši dostop in lažje gibanje, kar omogoča 

ravno povezanost s celotnim omrežjem. glede 

na strukturne dejavnike, so povezani prostori bolj 

učinkoviti pri izražanju urbane strukture in olajšajo 

orientacijo. Potencial urbanih prostorov se poveča 

tudi z odražanjem pomenov in vrednot, če so le ti 

povezani v širši kontekst krajine.

1.4 Politična skladnost mestnega odprtega prostora 

Urbani odprti prostori lahko prispevajo k široki paleti 

storitev ekosistemov in drugih funkcij v urbanih 

območjih. Kot je opisano v poglavju 2, lahko igrajo 

pomembno vlogo pri zmanjševanju negativnih vplivov 

urbanizacije na okolje, ki ga obkroža; lahko pomagajo 

izboljšati podnebje - mikroklimo v mestnih območij; 

nudijo življenjski prostor za divje rastline in živali, 

ter lahko vplivajo na privabljanje zunanjih naložb. Te 

pomembne koristi pričajo o tem, da se lahko dokaže 

pozitiven vpliv na cene mestnih zemljišč in jih je 

mogoče same po sebi razumeti kot druge ugodnosti. 

verjetno pa je najpomembneje, da imajo ključno vlogo 

pri ohranjanju in izboljševanju kakovosti življenja in 

zdravja ter dobrega počutja svojih uporabnikov. 

Privlačni urbani prostori vseh vrst - od obsežnih parkov 

v katerih prevladuje pol naravna vegetacija do 

ozkih pločnikov - znatno prispevajo h kakovosti življenja 

v urbanih območjih. To dejstvo ima pomembno 

vlogo tako z vidika investicij ter novih delovnih mest, 

kot tudi v prepričevanju mestnih prebivalcev, da preživijo 

svoj prosti čas v mestu in tako prispevajo k zmanjšanju 

dnevnih migracij prometa ter širjenju mestnega 

območja, do katerega je prišlo zaradi nenasitnega 

povpraševanje po domovih v zelenem podeželskem 

okolju. 

Načrtovalci se že dolgo zavedajo navedenih pozitivnih 

učinkov, v zadnjem času pa so le ti postali tudi 

predmet politik na nacionalnih in evropski ravni. Ključni 

dejavniki, ki so pripeljali do tega, so bili spreminjanje 

okoljskih in socialnih pogojev. To pomeni, da 

bodo mestni odprti prostori verjetno postali še bolj 

pomembni v prihodnjih letih in desetletjih. Potreba 

po reakciji na posledice podnebnih sprememb in posledice 

demografskih trendov kažejo, da bo njihova 

pomembnost v prihodnosti še naprej rastla. 

Ti koristni učinki so zdaj priznani, k povečanju vloge 

mestnih odprtih prostorov je bila vključena tudi široka 

paleta instrumentov politike, morda je ena med najpomembnejšimi 

ravno Evropska konvencija o krajini 

(1). Ta je začela veljati leta 2004, podpisalo jo je 36 

evropskih držav, ratificiralo pa jo je 30. Konvencija je 

še posebej pomembna za to študijo zaradi dejstva, da 

prvič priznava pomen mestnih in primestnih pokrajin, 

kjer živi in dela večina evropskega prebivalstva. Urbani 

odprti prostor je osrednji sestavni del mestne krajine. 

Urbani odprti prostor je priznan tudi kot pomemben 

vidik „Tematske strategije za urbano okolje“ (2). Drugi 

evropski politični dokumenti, ki se osredotočajo na 

pomembnost odprtega prostora in ga definirajo kot 

ključni sestavni del urbanega okolja so: Leipziške listine 

(3) in Aalborške listine o evropskih mestih (4). 

Podrobnejši pregled okvirnih politik, ki se nanaša na 

načrtovanje in oblikovanje mestnega odprtega prostora 

pa je podan v Dodatku 1 (Tabela 1: EU programi 

in dokumenti). 

S pričetkom veljavnosti Evropske konvencije o krajini, 

lahko rečemo, da je le ta postala predmet političnega 

odobravanja v vseh državah podpisnicah, katerih voditelji 

so doumeli, da strateški pristop k ohranjanju načrtovanju 

in upravljanju vseh pokrajin nujen še posebej v 

mestnih in primestnih območjih. Napovedani cilj konvencije 

o krajini je spodbujanje strateškega pristopa, 

k varstvu krajine in upravljanju ter načrtovanju le te 

(člen 3). 2. člen pa obravnava pomembnost mestnih 

in primestnih odprtih površin. Zaradi tega moramo 

mestne odprte prostore obravnavati kot strateško 

vprašanje za načrtovanje in upravljanje krajine. 

Evropska konvencija o krajini, kot tudi številni drugi 

evropski projekti financirani s strani unije, (v okviru 

okvirnega programa kot tudi prek programa INTER- 

REg), ki so se ukvarjali z različnimi vidiki mestnega 

odprtega prostora, so navedeni v Dodatku 1 (Politični 

kontekst - dodatni dokumenti). Le ta vsebuje tudi rezultate, 

ki so v mnogih primerih zelo pomembni za načrtovanje 

in projektiranje mestnih odprtih prostorov. 

Razlog za večje zanimanje politike za urbane odprte 

prostore, je tesno povezan z vse večjim zavedanjem 

širokega nabora funkcij, ki jih politika opravlja za mesta 

v katerih je mogoče najti te prostore. Te funkcije 

bodo podrobneje obravnavane v naslednjem poglavju. 

Poglavje 3 se tako osredotoča na potrebe različnih 

skupin prebivalstva po odprtem prostoru in proučuje, 

kako bi lahko le ti kot partnerji sodelovali v procesu 

načrtovanja. Poglavje 4 preučuje strukturiranje procesa 

in načrtovanje različnih faz, ki so potrebne za dobre 

rezultate v (pre)oblikovanju mestnih odprtih prostorov. 

Zadnje, 5 poglavje pa opisuje, kako lahko vsi ti 

dejavniki skupaj pozitivno prispevajo k izboljšanju urbanega 

okolja kot celote. 


11

12 Joint Strategy

Povzetek 

Poglavje 2 

Značilnosti kvalitetnih mestnih prostorov 

Kakovostno oblikovanje odprtih javnih prostorov 

ni le stvar osebnega okusa, dobro zasnovan mestni 

prostor mora izpolniti tudi številna funkcionalna merila. 

Upoštevanje možnih funkcij urbanega prostora 

je dobra iztočnica za začetek njegove zasnove. Naslednji 

seznam podaja pregled glavnih možnih funkcij 

urbanih prostorov, ki nudijo veliko več kot le počitek 

in rekreacijo. 

Okoljske in ekološke funkcije pogosto opisujemo 

kot »storitev ekosistemov: 

– Klimatske izboljšave 

– Omejevanje hrupa 

– vplivanje na hidrološki krog – upravljanje z 

meteornimi z vodami 

– Zagotavljanje življenjskega prostora za divje 

rastline in živali 

Socialne in družbene funkcije se neposredno nanašajo 

na uporabo mestnih odprtih prostorov, ki jih 

ljudje uporabljajo: 

– Zagotavljanje prostora in zmogljivosti za počitek 

in rekreacijo 

– Spodbujanje družabnih stikov in komunikacije, vključno 

s kulturnimi in komercialnimi dejavnostmi 

– Omogočanje dostopa do doživljanja narave 

– vplivanje na fizično in psihično zdravje in dobro 

počutje ljudi 

Strukturne in simbolne funkcije se nanašajo tako 

na širše funkcije, ki jih imajo mestni odprti prostori 

na lokalni ravni, kot tudi njihove bolj neopredmetene, 

vendar nič manj pomembne funkcije: 

– Artikuliranje, delitev in povezovanje področja 

urbane strukture 

– Izboljševanje orientacije po mestu in njegovi 

okolici 

– vzpostavljanje občutka kraja 

– Opredeljevanje identitet, pomenov in vrednot 

več funkcij kot jih lahko odprti mestni prostor izpolni, 

bolj izpolnjuje svoj namen. Toda običajno vsem funkcijam 

ni mogoče določiti enake teže, kot tudi vsak 

prostor ne more izpolniti vseh funkcij hkrati. 

To poglavje podrobno navaja, vse že omenjene funkcije 

in pojasnjuje pomembnost vsake od njih, kar se 

lahko uporabi kot kontrolni seznam za nadgradnjo, 

oblikovanje in vrednotenje urbanih prostorov. 


13

Uvod 

Da bi lahko ustvarili kvalitetni odprti prostor, je potrebno 

pravzaprav definirati lastnosti le tega! 

Pri urejanju kvalitetnega odprtega prostora se je koristno 

izogniti subjektivnim presojam in poskušati najti 

objektivni način, kar pa nam omogočajo opisani pristopi. 

Eden izmed najbolj obetavnih, je funkcionalni pristop. 

Ta vključuje razmišljanje o odprtih prostorih z vidika 

nabora različnih funkcij, ki so jih sposobni ti prostori 

nuditi. Ta pristop pa je mogoče kritizirati zgolj kot premik 

kakovosti razprave na drugo raven, čeprav obstaja 

nekaj razmeroma dobro sprejetih precedensov, ki lahko 

služijo kot izhodišče za začetek (glej Dodatek 2). Tri 

glavne skupine funkcij so: 

Okoljske in ekološke funkcije 

Socialne in družbene funkcije 

Strukturne in simbolne funkcije 

Okoljske in ekološke funkcije vključujejo veliko tega, 

kar danes pogosto opisujemo kot „storitev ekosistemov“: 

Klimatske izboljšave 

Omejevanje hrupa 

vpliv na hidrološki krog – upravljanje z meteornimi 

z vodami 

Zagotavljanje življenjskega prostora za divje rastline 

in živali 

2.1 Okoljske in ekološke funkcije 

Okoljske in ekološke funkcije mestnih odprtih prostorov 

potekajo z le malo človekovega vpletanja ali 

posredovanja, vendar sami po sebi zagotavljajo pomembne 

koristi za skupnost. Ta postavka zajema tudi 

tisto, kar včasih poimenujemo kar „storitev ekosistemov“. 

To je relativno nov - krovni pojem, ki vključuje 

vse štiri navezujoče si pod-naloge. Ekosistemske storitve 

so bile opredeljene kot „tisto blago in storitve, ki 

jih opravljajo ekosistemi da koristijo človeku“ (Turner 

2004). Z upoštevanjem tega okvira je v štirih ločenih 

poglavjih opisano, kako lahko vplivajo na oblikovanje 

mestnega odprtega prostora. 


Socialne in družbene funkcije se neposredno nanašajo 

na uporabo mestnih odprtih prostorov, ki jih ljudje 

uporabljajo in vključujejo: 

Zagotavljanje prostora in zmogljivosti za počitek 

in rekreacijo 

Spodbujanje družabnih stikov in komunikacije, 

vključno s kulturnimi in komercialnimi dejavnostmi 

Omogočanje dostopa in doživljanje narave 

vplivanje na fizično in psihično zdravje in dobro 

počutje ljudi 

Strukturne in simbolne funkcije se nanašajo tako 

na širše funkcije, ki jih lahko imajo odprti prostori na 

lokalni ravni, kot tudi na neopredmetene, vendar nič 

manj pomembne funkcije. Te vključujejo: 

Artikuliranje - deli in povezuje področja urbane 

strukture 

Izboljševanje orientacije po mestu in njegovi okolici 

vzpostavljanje občutka kraja 

Opredeljevanje identitet, pomenov in vrednot 

Bistveno je, da vedno večje pomanjkanje odprtih prostorov 

v večini mest pomeni, da se mora veliko, včasih 

nasprotujočih si funkcij, izpolniti v istem multi-funkcionalnem 

odprtem prostoru. To pa vodi v načrtovalski 

izziv, saj se od vseh odprtih prostorov pričakuje, da so 

zasnovani tako, da lahko izpolnijo čim več skladno delujočih 

funkcij, medtem pa vseeno ostanejo „odprti“ in 

prožni za nadaljnjo izrabo. 

2.1.1 Klimatske izboljšave 

Odprti prostori lahko prispevajo k izboljšanju ozračja 

v urbanih območij na več načinov, popolnoma neodvisno 

od dejanj ljudi: 

• v odprtih prostorih prevladuje vegetacija, ki absorbira 

sončno sevanje (fotosinteza) in zato pripomore 

k manjšemu segrevanju okoliškega zraka. 

• Tudi fizični učinek senčenja z drevesnimi krošnjami 

in grmičevjem lahko igra pomembno vlogo. 

• Prisotnost hladilnih področij, kot posledica zelenih

odprti prostorov, prispeva tudi k ustvarjanju termike 

zraka, ko težji hladen zrak teče iz hladnih v 

toplejša, bolj gosto poseljena območja. 

• Izparevanje vode iz rastlin hladi in navlaži okoliški 

zrak, kar je učinkovito tudi v primeru relativno majhnih 

odprtih površin. 

• Tudi področja z odprtimi vodami imajo znaten 

učinek na zmanjšanje temperaturnih ravni v celoti, 

kot tudi na zmanjšanje nihanja med dnevno 

in nočno temperaturo. To predstavlja pomanjšano 

različico oceanskega vpliva na podnebje, ki ravno 

tako deluje na mikro-podnebni ravni. 

• Če se odprti prostori nahajajo v smeri prevladujočih 

vetrov lahko s tem pomagajo kroženju zraka 

znotraj urbanega območja – kar je učinkovito 

tudi, če v prostorih ne prevladuje vegetacija, vendar 

pa imajo lahko prostori z vegetacijo še dodatne 

koristi. 

• vegetacija, zlasti pasovi drevja in grmičevja, so lahko 

učinkoviti pri odstranjevanju onesnaženih delcev 

iz zraka, saj se le ti deponirajo na listih, pretok 

onesnaženega zraka pa je upočasnjen zaradi vegetacijske 

pregrade. 

• Podoben učinek zagotavljajo tudi zavetja pred vetrovi, 

ki ščitijo ljudi in stanovanja, ki se nahajajo v 

vetru bolj izpostavljenih območjih. Ta zaščita ima 

lahko pomemben vpliv na zaznavo podnebja in na 

potrebo po ogrevanju v stavbah. 

2.1.2 Hrupne pregrade 

vpliv vegetacije na zadušitev zvoka je sam po sebi majhen, 

vendar pa lahko kombinacija odprtega prostora 

in zemljenih nasipov poraščenih z vegetacijo predstavlja 

idealno rešitev. 

• Zelene odprte prostore se lahko učinkovito uporablja 

za zmanjševanje oz. omejevanje hrupa na sosednja 

območja, tako jih lahko uporabimo kot pregrado med 

hrupnimi območji in območji kjer je zaželena nižja 

stopnja hrupa. 

• Učinkoviteje je, če so prostori gosto posajeni z drevesi 

in grmičevjem, kar do določene meje absorbira hrup. 

• Pomembno je, da se zavedamo, da je večji del tega 

učinka psihološko zmanjšanje zaznave hrupa, kot pa 

dejansko znižanje fizično merljive ravni hrupa. 

• Optimalno zvočno pregrado lahko dobimo z uporabo 

zemeljskih gomil oz. zidanih objektov posajenih z vegetacijo, 

medtem pa so slednji ravno tako učinkovita 

rešitev obenem pa zavzamejo manj prostora. 

2.1.3 Vpliv hidrološkega kroga - upravljanje 

z meteornimi vodami 

Dobro načrtovani in izdelani odprti prostori imajo lahko 

bistveni pozitivni vpliv na hidrološki cikel v mestnih 

območjih. 

• Pravilno načrtovanje in izdelava odprtih prostorov 

lahko zagotovi pomembna področja za začasno 

skladiščenje površinske vode med nevihto, dokler ne 

začne odtekati v kanalizacijo ali ponikati nazaj v tla. 

• Odprti prostori z nepokritimi površinami lahko, poleg 

skladiščenja meteorne vode, omogočajo tudi neposredno 

infiltriranje vode v tla in s tem se zmanjšuje 

potreba po konvencionalnih meteornih sistemih. 

• Zeleni odprti prostori z veliko vegetacijsko poraščenostjo 

lahko prestrežejo in začasno skladiščijo velike 

količine padavin. Te lahko kasneje bodisi ponovno 

izhlapijo v ozračje, ter tako prispevajo k ohranjanju 

vlažnosti zraka, ali pa se počasi sproščajo v zemljo. 

2.1.4 Zagotavljanje življenjskega prosta za 

prosto živeče rastline in živali 

Leta 1940 je bilo prvič opozorjeno, na vse večji pomen 

mestnih odprtih prostorov, ki je hkrati tudi življenjski 

prostor za prosto živeče rastline in živali, kar je bilo ugotovljeno 

v študiji o prosto živečih živali primestnih vrtovih 

Londona. 

• S širitvijo čedalje intenzivnejšega in industrijskega 

kmetijstva se podeželski življenjski prostor za divje 

rastline in živali zmanjšuje. 

• Študija je pripomogla k povečanju ozaveščenosti o 

pomenu odprtih prostorov v mestih, kot neke vrste 

zatočišča za rastline in živali, ki bi sicer živele na podeželskem 

območju, ter tudi tiste, ki so značilne za 

mestna območja. 

• Urbana ekologija ter njeni habitati so postali način 

za ohranjanje narave, saj se jo na ta način ohranja 

tudi v urbanem okolju. 

• Zapuščena zemlja in zapuščena industrijska območja 

se vedno bolj obravnava kot pomembne potencialne 

nove življenjske prostore za razvoj značilnih mestnih 

rastlinskih in živalskih združb. 

• v tem kontekstu je povezava in povezljivost obeh 

prostorov v širšem kontekstu pokrajine, preko zelenih 

zagozd in zelenih koridorjev nujna. 


15

Okoljske Funkcije Parametri za določanje kvalitete 

Klimatske 

izboljšave 

Hidrološki krog 

Biološka 

raznolikost 

Vzdržnost 

Hrupne pregrade 

Tabela 1: Oblikovalske posledice za okolje in ekološke funkcije 

2.2 Socialne in družbene dejavnosti 

To so zagotovo najbolje znane, verjetno pa tudi najpomembnejše 

funkcije mestnega odprtega prostora, vendar 

pa parki in trgi omogočajo še veliko več, kot le 

prostor za preživljanje prostega časa. 

2.2.1 Zagotavljanje prostora in 

zmogljivosti za počitek in rekreacijo 

To je najbolj znana funkcija mestnega odprtega prostora 

in vključuje njeno neposredno uporabo za igro, 

šport in rekreacijo, formalno in neformalno druženje, 

aktivno in pasivno preživljanje prostega časa. 

• Zagotavlja prostor za igro otrok različnih starostnih 

skupin 

• Zagotavlja prostor za formalne športne ekipe 

• Zagotavlja prostor za rekreacijo, ki ne potrebuje 

posebne opreme 

Pomembno je, da je posebna pozornost namenjena 

temu, da so vsi ti objekti razpoložljivi in privlačni za 

vse družbene skupine. 


odstotek vegetacije 

količina nepokritih 

površin za neposredno 

pronicanje vode: 

eco-index 

spontano pojavljanje 

rastlin in živali 

Število odprtih prostorov 

na prebivalca 

/ sosesko: faktor 

zelenih površin 

višina in gostota 

dreves in grmovja 

razmerje med pokritimi 

in nepokritimi 

površinami 

količina rastlinske 

odeje za ohranitev 

padavin in izhlapevanje 

v ozračje 

povezava omrežij s 

primerno distribucijo 

na področju zelenih 

pasov 

stroški vzdrževanja 

v primerjavi z pomenom 

mesta - nižji skozi 

vhod in podporo 

avtohtonih rastlinskih 

in živalskih vrst 

zaščita pred vetrovi je 

enako pomembna kot 

zvočni zid, še posebej 

zimzelena drevesa 

pokritost z olesenelimi 

rastlinami: 

60 % glede na travnate 

površine 

strešni in terasni sistemi 

za zalivanje bližnje 

vegetacije 

primerne zanimivosti 

za prebivalce tega 

prostora 

Prenehanje uporabe 

mineralnih gnojil in 

pesticidov: uporaba 

regionalno proizvedenega 

komposta 

tlakovni materiali 

ublažitev poletne 

vročine in svetlobe z 

drevesi 

predstavitev novih vrst 

primernih za nove / 

spremenjene klimatske 

razmere 

Uporaba lokalnih 

materialov in značilne 

vegetacije, recikliranih 

obnovljivih materialov 

izogibanje sajenja 

nasilnih olesenelih 

rastlin (npr. Ailanthus 

altissima) 

2.2.2 Pospeševanje socialnih stikov in 

komunikacije 

Odprti prostori so ključni del javne domene in zagotavljajo 

areno, v kateri se ljudje iz različnih socialnih, 

kulturnih in demografskih skupin srečujejo in prihajajo 

v stik. Zaradi tega jih je potrebno obravnavati kot osrednji 

del vsake strategije, katere cilj je pospeševanje 

socialne kohezije. Podobni argumenti so bili podani za 

ustanovitev prvih javnih parkov v začetku 19. stoletja. 

Danski arhitekt, jan gehl (gehl, 1986), opredeljuje tri 

ravni socialne interakcije v javnih prostorih: 

• Prva raven interakcije izhaja preprosto iz dejstva, 

da ljudje potrebujejo odprte prostore. 

• Druga raven vključuje oblikovanje odprtega prostora 

v katerem se ljudje odločijo, da preživijo nekaj 

svojega prostega časa. 

• Socialna integracija postane mogoča le kadar ljudje 

uporabljajo možnost uporabe odprtega prostora 

za preživljanje svojega prostega časa.

Za optimalno socialno interakcijo potrebujemo hierarhijo 

odprtih prostorov z vrsto različnih stopenj 

dostopnosti za javnost. v tem okviru so še posebej 

pomembni prostori pol-zasebne narave, ki so dostopni 

samo za jasno opredeljene skupine npr. prebivalce 

določenega stanovanjskega bloka. vmesniki med odprtimi 

prostori različnih dostopnih stopenj so tudi pomembno 

sredstvo za izvajanje družbenega nadzora in 

nadzora uporabe prostora. 

2.2.3 Doživljanje in dostop do narave 

v nasprotju s funkcijo mestnega odprtega prostora 

pri zagotavljanju habitatov za rastlinstvo in živalstvo, 

se pomislek nanaša na koristi, ki jih lahko pridobimo 

iz urbanega okolja ljudje. 

Slednji je utemeljen s tem, da smo ljudje del narave in 

vrsta, ki ima razvito interakcijo z naravnim okoljem že 

milijone let. Zato še vedno potrebujemo tesen in stalen 

stik z naravo, čeprav po večini živimo v urbanem 

okolju. Tako imenovana „Biophilia Hipoteza“, kot jo 

je navedel E. O. Wilson je morda najbolj jasen primer 

(Wilson, 1984). 

Urbano naravo lahko pasivno doživljaja katerikoli 

član javnosti, lahko pa je narava tudi podlaga za bolj 

strukturirano okoljsko vzgojo znotraj šolskega učnega 

načrta. Brez navzočnosti naravnih območij v mestih, 

ter rastlinskih in živalskih vrst, katerim naravna območja 

nudijo življenjski prostor, je zelo težko vse večjo 

mestno javnost seznanjati o številnih okoljskih vpra- 

šanjih. Prisotnost narave, ki jo lahko izkusimo v urbanem 

okolju lahko pomembno prispeva k spodbujanju 

širše okoljske ozaveščenosti, k temu pa lahko še dodatno 

pripomore dobro načrtovanje in projektiranje 

mestnih odprtih prostorov. v nekaterih državah so bili 

že narejeni poizkusi za razvoj standardov za zagotavljanje 

sonaravnih odprtih prostorov (glej Dodatek 2). 

2.2.4 Vplivanje na človekovo psihično in 

fizično zdravje ter dobro počutje 

Povečujejo se dokazi, ki kažejo na to, da obstajajo 

merljive koristi za zdravje ob prisotnosti odprte površine 

blizu mesta kjer ljudje živijo in delajo. 

Raziskave so tudi pokazale, da obstajajo merljive koristi 

od prisotnosti zelenega odprtega prostora, ki ga 

vidijo bolniki skozi okna v bolnišnici. Kjer obstajajo 

taki pogoji, je čas okrevanja krajši. 

Druge študije so pokazale, da lahko krajše časovno 

obdobje, ki ga preživimo v zelenih odprtih prostorih, 

merljivo vpliva na sposobnost ljudi, da se lažje osredotočijo 

in izvedejo kompleksne naloge, potem ko se 

vrnejo nazaj v zaprte prostore. Možnosti vključevanja 

in zagotavljanje zelenih odprtih prostorov za šole in 

delovna mesta so jasne. 

večje število študij je tudi pokazalo, da obstajajo dokazljive 

koristi za zdravje z življenjem v bližini zelenih 

odprtih prostorov. 


17

Socialne in 

družbene funkcije 

Počitek in 

rekreacija 

Socialni stiki in 

komunikacija 

Doživljanje 

narave / 

človeškega 

fizičnega in 

psihičnega 

zdravja 

Sposobnost 

vzdrževanja 

Tabela 2: Oblikovne posledice socialne in družbene dejavnosti 

2.3 Strukturne in simbolne funkcije 

Te funkcije so osrednjega pomena za dojemanje urbanih 

območij, vendar v večini primerov ni nujno, da 

se neposredno nanašajo na fizično uporabo odprtih 

prostorov. 

v 1. členu Evropske konvencije o krajini, je „krajina“ 

(ki vključuje mestne in primestne pokrajine), opredeljena 

kot „območje, kot ga zaznavajo ljudje ...“ glede 

na to opredelitev je, psihično zaznavanje krajine 

ravno toliko pomembno kot fizična površina samega 

zemljišča. 

2.3.1 Artikulira, deli in povezuje področja 

urbane strukture 

vloga mestnega odprtega prostora pri zagotavljanju 

strukture in organizacije za mestna območja je zelo 

dobro izpostavljena tema. Mesto se lahko loči od okoliške 

pokrajine, ter loči posamezne dele mesta in zemljišča 

glede na njihov namen uporabe. Pristopi k temu 


funkcionalno 

ekološko povečanje 

uporabnosti omrežja 

za državljane 

aktivno sodelovanje 

javnosti: javna srečanja 

in posvetovanja 

s ključnimi akterji, ki 

upravljajo z vizijo mesta, 

načrtovanje organiziranih 

sprehodov 

stik z naravo promovira 

okrevanje ob 

stresu, koristno za 

duševno zdravje in 

izboljša vedenje in 

pozornost pri otrocih 

uravnotežen 

gospodarski, okoljski 

in socialni razvoj 

območja 

dodatna oprema 

– dovolj velika in 

primerna mesta 

s sedežnimi in 

komunikacijskimi 

sredstvi 

vključevanje vseh potencialnih 

ciljnih skupin - točne 

informacije javnosti, 

odprtosti za sodelovanje 

javnosti na strani tistih, ki 

se odločajo, jasen načrt 

sodelovanja javnosti 

oblikovano tako, da 

se upošteva minimalni 

potrebni prostor 

za obračanje, ter 

uporabnost ramp 

krepitev vezi med 

meščani in mestom 

z udeležbo javnosti v 

procesih 

Parametri za določanje kvalitete 

nadziranje prostora za 

povečanje varnosti v 

primerjavi z zagotavljanjem 

pribežališč pred 

mestnim okoljem, kjer 

neposredna stališča v 

mestnem okolju niso 

nujno idealna 

vključevanje lokalnih 

skupnosti se bo kazalo 

kot delovanje ekipe z 

»občutkom lastništva« 

mesta, ki so oblikovana 

z mislimi na vodstvo in 

vzdrževanje za preprečevanje 

kriminala v sedanjosti 

in prihodnosti 

dosegljive in označene 

sanitarne naprave 

ustrezna raven uporabe 

prostora ustvarja 

manjše tveganje za 

razvoj kriminala in daje 

občutek varnosti 

oblikovano za vsa mesta 

ki so pripravljena na 

demografske spremembe 

in naraščanje deleža 

starejšega prebivalstva 

so zeleni pasovi in koncentrični obroči, zagozde zelenja 

in zeleni koridorji kot tudi manjše zelene povezave, 

mnoge pa se oblikuje samo v bulvarje ali z drevesi obrobljene 

ulice z nizko stopnjo prometa. 

Na ravni mest se je potrebno truditi, da se pripravi sistem 

odprtih prostorov in zelene infrastrukture, omenjene 

v prejšnjem poglavju. Pojem pri oblikovanju prostora 

pa je razširljiv in lahko velja tudi za oblikovanje in 

organizacijo posameznih odprtih prostorov in kako se 

le ti nanašajo na okoliške urbane strukture. 

2.3.2 Izboljšanje preglednost mesta 

pritegne veliko število 

uporabnikov, ki 

spoštujejo zakone, 

z zagotavljanjem 

vrste dopolnilnih 

dejavnosti 

urbani prostori bodo 

na dolgi rok uspešni 

le če bodo sprejeti s 

strani javnosti in jih 

bo le ta uporabljala 

Da je mogoče najti svojo pot v mestih, je za prebivalce 

in obiskovalce ter druge uporabnike velikega pomena, 

zaradi številnih razlogov. To dejstvo je motiviralo 

raziskave, katerih rezultat je publikacija klasičnega 

mestnega oblikovanja „Podoba mesta“, avtorja Kevina 

Lyncha (1960). Lažja navigacija ter jasen občutek

orientacije je pomemben tako zaradi učinkovitosti, 

kot tudi zagotovitve dobrega počutja prebivalcev 

mesta. To je globoka psihološka potreba, o kateri pričajo 

tudi številne pravljice, v katerih se otroci izgubijo 

v gozdu in ne najdejo svoje poti domov. Ta potreba, 

skupaj z osnovnimi načeli o vidnem zaznavanju, ki je 

bila najprej izdelana s strani psihologov v letih 1920 

in 1930, zagotavlja podlago za oblikovanje mestnih 

prostorov, ki niso »samo berljivi«, ampak tudi vplivajo 

na preglednost mesta kot celote. 

Ta splošna načela, se lahko uporabijo za organizacijo 

in oblikovanje elementov urbanega prostora - tlakovane 

površine, elemente urbanega pohištva in vegetacije 

- na tak način, da bodo intuitivno smiselno 

postavljeni opazovalcu in bo le ta lahko hitro in zanesljivo 

„določil“ svoj položaj v prostoru. Ta vizualna 

jasnost je podlaga za pregledne prostore v katerih 

lahko uporabniki krmarijo - navigirajo brez težav. To 

so argumenti avtorja Lynch-a po analogiji prostorov, 

v katerih se bomo počutili sproščeno in domače (glej 

Dodatek 2). 

Zaradi takih podob, bi lahko trdili tudi, da so prostori, 

ki so jasno in koherentno organizirani, laže in hitreje 

razumljivi tudi za tiste, ki so vizualno ovirani in lahko 

ravno zaradi tega lažje najdejo svojo pot. 

2.3.3 Vzpostavitev čutnega kraja 

Ta funkcija se nanaša na način na katerega obiskovalci, 

ki niso dobro seznanjeni s prostorom dojemajo urbano 

strukturo, vključno s posameznimi odprtimi prostori. Občutek 

kraja ali genius loci, je torej potrebno razumeti kot 

ozračje, ki se ga lahko občuti ob obisku takega kraja. 

Strmimo k odzivu na mesta na podlagi naših „težko povezljivih“ 

instinktov. To bi bilo mogoče obravnavati kot 

del evolucijske dediščine, ki jo ima naša celotna vrsta. Le 

to se nanaša na prednost, identifikacije okolja, ki spodbuja 

preživetje in sposobnost za prepoznavanje in izogibanje 

nevarnostim. 

v klasičnem obdobju je vprašanje „genius loci“ poosebljalo 

živega varuha duha mesta. Tudi kitajski geomanti 

potrjujejo tezo, da imajo lahko prostori svojo pozitivno 

ali negativno identiteto v smislu tokov nevidnih energij. 

Te ideje so bile vključene v krajinsko arhitekturo v angleški 

krajinski šoli z nasveti Alexander-a Pope-a, kateri je 

težil k „upoštevanju duha celotnega prostora“. Tudi prihodnji 

napredek v 18. stoletju govori o krajinski estetiki 

in njegovemu sklicevanju na pokrajinske slikovitosti, ki 

se posredno nanašajo tudi na naše prirojene zaznavalne 

sposobnosti. v zadnjem času so tudi drugi pisci začeli 

ponovno interpretirati nekatere od teh idej v okviru sodobne 

evolucijske psihologije. 

Obseg, v katerem so te ideje neposredno prilagodljive 

posebnim situacijam mestnih odprtih prostorov je 

eno od področij, ki jih raziskujejo v disciplini okoljske 

psihologije 

2.3.4 Nosilci identitet, pomenov in vrednot 

Posamezni odprti prostori, kot tudi območja mestne 

krajine kot celote, so pomembni nosilci pomenov in 

vrednot ter pomagajo pri ustvarjanju in krepitvi posameznikove 

in identitete skupnosti. Pomembno pa je 

vedeti, da lahko različne skupine cenijo isti prostor na 

različne načine. Pri tolikšnih plasteh pomenov pa je z 

oblikovalskega vidika zelo zahtevno reagirati na vse 

funkcije odprtega prostora. 

Na to funkcijo lahko do neke mere vpliva sama zasnova 

prostorov. Obenem pa je potrebnih še veliko prizadevanj, 

da se izogne klišejem pri procesu oblikovanja za 

različne uporabniške skupine, kar je v tem kontekstu 

zelo pomembno. 

Potencial odprtega prostora je v smislu izražanja pomenov 

mogoče razumeti kot, stopnjo funkcij vgrajenih v 

njegov kontekst. več okvirnih vidikov kot se upošteva 

pri načrtovanju vgradnje v prostor, večji bo njegov potencialni 

pomen. Potrebno je upoštevati tudi geografske 

in topološke okvire prostora; njegove ekološke, hidrološke 

in podnebne okvire; njegov socialni in družbeni 

kontekst; kulturno ozadje ter ekonomski smisel. 

vrednosti, ki jih ima urejen odprti prostor nastanejo kot 

posledica interakcije med ljudmi in prostorom ter predstavljajo 

funkcijo s katero si lahko posameznik, skupina 

ali družba razlaga oz. razbere pomen prostora. Bodisi 

na podlagi svojih osebnih izkušenj ali izkušenj skupine 

ter vrednostnih sistemov. vzpostavitev pomena in koncepta 

je torej bistveni pogoj za ustvarjanje vrednosti 

prostora. 

Simboli so pomemben način opozarjanja na pomen in 

pomagajo ustvariti projekt z občutkom identitete, vendar 

obstajajo različni načini s katerimi jih lahko uskladimo 

z značilnostmi mesta. Tudi brez zavestne uporabe 

simbolov pri načrtovanju je mogoče najti simbolizem v 

vseh krajinah, in ljudje nenehno pregledujemo okolje ter 

v njem iščemo smisel in pomen. 


19

Kulturne, strukturne 

in estetske funkcije 

Delitev in povezovanje 

območij v 

urbano strukturo 

Dostopnost 

Izboljšanje orientacije 

po mestu 

Lokacija funkcij 

mestnega prostora 

Nosilec identitete 

Pomeni in 

vrednote 

Kulturna 

dediščina 

Tabela 3: vpletenost strukturnih in simbolnih funkcij 

Kakovost urbanega prostora: Funkcije in ravni 

uporabe 

Seznam nalog in tabel odprtega prostora, ki so predstavljene 

v tem poglavju predstavlja pomembno vodilo tako za 

ocenjevanje kakovosti obstoječih mestnih odprtih prostorov, 

kot tudi za vrednotenje in načrtovanja novih. Končno 

lahko trdimo, da je stopnja uporabe odprtega prostora 

ključni kazalec njegove uspešnosti. vendar pa bo obseg 


kraje, kjer bi lahko 

bil prisoten kriminal, 

bi morale »nadzirati 

stavbe«, ki so ves čas v 

uporabi 

življenje znotraj 300 

m razdalje od javnega 

prostora (skupni 

evropski kazalci, STATUS, 

TISSUE) biotopi območni 

faktor 

prostori in vhod, ki 

zagotavljajo udobno 

gibanje 

severna in južna stran, 

sonce in vzorci senčenja 

vzpostaviti občutek 

kraja z upoštevanjem 

zgodovine in geografije 

kraja ter njenega 

pomena ljudem ki ga 

uporabljajo 

stopnja uporabe – 

zasnovano za vsakdanje 

življenje 

občutek lastništva 

povečanje znosnosti 

javnih površin 

(vzdrževanje, 

nadzor, zaščita pred 

vandalizmom) 

ustvarjanje povezanih 

omrežij s pravilno 

porazdelitvijo po 

prostorih in z določitvijo 

ustreznih prostorskih 

zanimivosti za prebivalce 

parki: okoliškega 

pomena: 1,2 km do 

mesta kjer živimo / 

mestnega pomena: 3,2 

km do mesta kjer živimo 

/ regionalnega pomena: 

8 km do mesta kjer 

živimo (LPAC, 1992) 

dobro opredeljene poti, 

enostavno razumljive, 

majhno število glavnih 

poti 

organizacija prostora 

z ustvarjanjem polov 

npr. mestno / 

podeželsko, mokro / 

suho, glasno / tiho 

javni prostor mora biti 

zasnovan za vsakdanje 

življenje, uporaben v 

različnih vremenskih 

pogojih in različnih 

letnih časih 

uporabno za vse = brez 

načrtovanja izključno 

za „moške, ki so 

mladi, bogati, zdravi, 

delavce z podobnimi 

odgovornosti“ 

oblikovanje „mesta 

za vse“ 

Parametri za določanje kvalitete 

jasno razlikovati med 

javnimi, pol-zasebnimi 

in zasebne prostori skozi 

vizualnih prepustnih 

fizičnih ovir 

dober manevrski okvir 

ima neposredne proge, 

ki vodijo tja kjer ljudje 

želijo ne glede na način 

- „linija minimalnega 

upora“ 

izogibanje podhodom, 

nadhodom in območjem 

pod viadukti - če je to 

neizogibno: čim širše in 

čim krajše, z naravno 

svetlobo 

spreminjanje potreb in 

želj lastnikov, politikov 

in javnosti v formalno 

obliko bi bilo najbolje 

prepustiti načrtovalcu 

vključuje različne 

skupine v procesu 

načrtovanja od samega 

začetka ustvarja daje 


prostora 

vključuje različne 

skupine v procesu 

načrtovanja od samega 

začetka ustvarja daje 


prostora 

varnostni ukrepi bi 

lahko vplivali nasprotno 

in poveča strah pred 

kriminalom, z domnevo 

da je območje nevarno 

večerno gospodarstvo: 

potreba po dobri 

prometni povezavi, ki 

omogoča uporabnikom, 

da gredo od doma, 

takoj ko so pripravljeni 

poti za pešce, kolesarje 

in vozla, bi morala 

teči vzdolžno druga 

drugi, vendar jih ločiti 

med seboj že v fazi 

načrtovanja (npr. različni 

materiali) 

ustvariti dobro 

in uravnoteženo 

kombinacijo „sosesk“, 

„robov“, „poti“, 

„vozlišč“, „mejnikov“ da 

se ustvari dobra podoba 

mesta 

vključuje prebivalce 

in uporabnike na 

področju upravljanja 

in načrtovanja ustvarja 

občutka lastništva 

Izogibanje „klišejem“ v 

zagotavljanju posebnih 

zmogljivosti objekta 

namenjenega specifični 

skupini uporabnikov 

estetski prostori bodo 

verjetneje sprejeti s 

strani vseh 

strogo razdeljen, 

strukturiran in 

uporabniško določen 

prostor zmanjšuje nabor 

možnosti za druge 

skupine 

pešpoti morajo biti 

čim bolj ravne in 

široke, da se izognemo 

potencialnim krajem 

skrivanja, poti se morajo 

prepletat z drugimi 

Samostojno orientiranje 

za vse uporabnike 

- jasne informacije in 

razširjanje usklajenosti 

in funkcionalnosti 

prostorov 

Območja, ki omogočajo 

sedenje in ponujajo 

zaščito ali ponovno 

vzpostavitev dobrega 

osebnega počutja, ter 

omogočajo srečevanje in 

komunikacijo 

občutek lastništva in 

odgovornosti v soseščini 

- okoliška straža 

- prisotnost varnostnega 

osebja - visoko raven 

čiščenja in vzdrževanja 

oblikovanje sprememb 

- hierarhija fiksnih in 

spremenljivih elementov 

v katerem se bo izpolnjevalo veliko število zgoraj navedenih 

funkcij, tudi ključni dejavnik pri stopnji uporabe. 

Poleg tega pa stopnja uporabe ni odvisna le od privlačnosti 

prostora, ampak nanjo vplivala tudi število ljudi, ki 

živijo v neposredni bližini prostora, ter tudi število drugih 

podobnih prostorov med katerimi lahko lokalni prebivalci 

izbirajo. Zaradi teh razlogov, sama stopnja uporabe ne 

glede na to kako pomemben kazalec je, ni dovolj zanesljiv 

vodič do kvalitete.

Povzetek 

Urbani prostori so namenjeni ljudem, ampak katere 

posamezne skupine, je treba dejansko upoštevati pri 

načrtovanju in kdo vse bi moral biti vključen v proces 

načrtovanja? To poglavje najprej opredeli temeljne 

dejavnike, ki vplivajo na možnosti uporabe mestnih 

prostorov, še preden se lotimo skupin uporabnikov 

ter njihovih potreb po odprtem prostoru. Nazadnje pa 

tudi določi glavne partnerje v procesu načrtovanja. 

Dostopnost mestnega prostora je osrednji dejavnik pri 

njegovi uporabi s strani različnih skupin prebivalstva. 

Trije temeljni dejavniki, ki se med različnimi skupinami 

v družbi razlikujejo ter vplivajo na dostopnost so: 

mobilnost, telesna aktivnost in prosti čas. Predšolski 

otroci na primer, niso zelo mobilni, prav tako so manj 

telesno aktivni kot starejši otroci in najstniki, po drugi 

strani pa imajo več časa za uporabo odprtih površin, 

v primerjavi s šoloobveznimi otroci. 

S kombiniranjem teh dejavnikov je mogoče razviti hierarhični 

model zagotavljanja odprtega prostora za te 

različne skupine. Ta pa zahteva veliko število majhnih 

okoliških odprtih površin z omejeno »ponudbo« v bližini 

doma, manj a večje prostore, ki se nahajajo na 

ravni okrožja in vsebujejo širši izbor možnosti in na 

Poglavje 3 

Načrtovanje z vsemi in za vse 

zainteresirane strani 

koncu majhno število velikih mestnih parkov, ki lahko 

oskrbijo širok krog ljudi in ter nudijo prostor za izvajanje 

številnih dejavnosti. 

Pri načrtovanju postavitve ali razširitve mestnih odprtih 

prostorov, je koristno razlikovati med potrebami 

ter načrtovanjem za potrebe naslednjih skupin uporabnikov, 

saj ima vsa od teh skupin specifične potrebe 

po odprtem prostoru: 

– Predšolski otroci 

– Šolarji 

– Najstniki in mladostniki 

– Delavci 

– Moški in ženske 

– Družine, starši ali skrbniki majhnih otrok 

– Nezaposleni 

– Lokalno prebivalstvo 

– Dnevni migranti (delavci) 

– Delodajalci 

– Upokojenci in starejši ljudje 

– Telesno prizadeti in njihovi skrbniki 

– Priseljenci in manjše etične skupine 

– Turisti in obiskovalci 


21

Opomba: Posebno pozornost je treba nameniti enakosti 

spolov in „oblikovanju za vse“, - ter upoštevati 

pogosto prezrte potrebe žensk in ostalih manjšin, kot 

npr. invalidov. 

Neposredno sodelovanje ustreznih zainteresiranih 

skupin v procesu načrtovanja je eden najboljših na- 


činov, da bodo izpolnjene potrebe po uporabnosti 

prostora. glavni akterji v procesu načrtovanja bi morali 

biti: uporabniki, organi financiranja, predstavniki 

lokalne skupnosti, interesne skupine in nevladne organizacije, 

občinski organi, drugi pristojni organi, načrtovalci 

/ oblikovalci, ter drugi zunanji strokovnjaki.

3.1 Uvod 

Kot je razvidno iz prejšnjega poglavja, je kakovost urbanih 

prostorov odvisna od obsega, v katerem lahko 

izpolni čim več svojih funkcij in to za čim več uporabnikov. 

To poglavje je tako namenjeno potrebam 

uporabnikov odprtih prostorov ter načinu, kako lahko 

in kako bi morali te skupine vključiti v proces načrtovanja. 

Poudarek je torej na družbenih in socialnih 

funkcijah mestnih odprtih prostorov, četudi vse ostale 

v dokumentu omenjene funkcije, pomembno vplivajo 

na doživljanje prostora. 

Obstaja veliko načinov, na katere se lahko prebivalstvo 

razdeli na demografske značilnosti. glede na vidik zagotavljanja 

mestnega odprtega prostora, pa obstajajo trije 

pomembni dejavniki za določanje kdo vse uporablja odprti 

prostor in sicer glede na različne faze življenjskega 

cikla. Ti dejavniki so: 

• Mobilnost 

• Telesna dejavnost 

• Prosti čas 

Najenostavneje je soglašati, da se mora mestne odprte 

prostore načrtovati v korist celotne družbe, vendar 

je pomembno ugotoviti ter določiti, katere skupine 

uporabljajo te površine, saj je to zlasti pomembno 

za zagotovitev upoštevanja njihovih izrecnih potreb. 

Zgodovinsko gledano, so bile nekatere skupine glasnejše 

in sposobnejše pri uveljavljanju svojih potreb. 

Medtem, ko to poglavje poskuša obravnavati potrebe 

vseh zainteresiranih strani, pa bo še posebna pozornost 

namenjena tistim skupinam, katerih potrebe so 

bile v preteklosti največkrat prezrte. 

3.2 Dejavniki, ki vplivajo na uporabo odprtega prostora 

Slika 1: Različne prostorske zahteve glede na starost / telesno 

zmogljivost, mobilnost in prosti čas 

3.2.1 Mobilnost 

Mobilnost določene skupine uporabnikov je pomembna, 

ker lahko na podlagi le te ocenimo kako 

daleč so se uporabniki sposobni premikati, da bi dosegli 

urbani prostor za rekreacijo. Mobilnost se na 

splošno poveča glede na starost, čeprav je stanje v 

resnici bolj zapleteno. Preden majhni otroci shodijo 

so odvisni predvsem od mobilnosti njihovih staršev. 

Najverjetneje pa je njihova mobilnost omejena z uporabo 

otroških vozičkov. Ko otroci zrastejo postanejo, 

tako starši kot tudi otroci bolj mobilni, otrokom pa je 

tudi „dovoljeno“ da obiskujejo bolj oddaljene rekreacijske 

površine. Starejši otroci in najstniki imajo zelo 

malo mobilnostih omejitev in njihov domet se lahko 

še podaljša, na primer z uporabo kolesa oz. javnega 

prevoza. Delavci pa so morda najbolj mobilna skupina, 

pri čemer obstaja možnost zmanjšanja mobilnosti 

v času brezposelnosti zaradi finančnih razlogov. S staranjem, 

in ko se ljudje upokojijo praviloma postanejo 

manj mobilni, čeprav je kliše upokojenca s sprehajalno 

palico zagotovo eden tistih, ki se mu je potrebno 

izogniti, saj so v nekaterih družbah še vedno najbolj 

mobilni in aktivni del prebivalstva. 

Telesno prizadete se bo v smislu mobilnosti obravnavalo 

kot posebno skupino. v tem poglavju bodo obravnavani 

ločeno. 

Joint Strategy

3.2.2 Telesna aktivnost 

Tudi telesna dejavnost se običajno z leti povečuje, do točke 

ko začne upadati. Logična posledica tega na načrtovanje 

in oblikovanje odprtega prostora je, da bi manj dejavne 

skupine prebivalstva, kot so npr. „malčki“ ki so praviloma 

zadovoljni sedenjem in igranjem v peskovniku, v teoriji 

lahko zadovoljili z manj prostora, medtem ko pa je za 

bolj aktivne skupine, ki se npr. rade ukvarjajo z tekom ter 

igrami z žogo, potrebno nameniti več prostora. Ponovno 

je pomembno paziti, da se izognemo klišejem, kot je npr. 

ta, da upokojenci sedijo, igrajo šah ali občudujejo cvetje. 

Splošno gledano je sicer res, da starejši potrebujejo manj 

prostora, ko postanejo manj telesno aktivni, čeprav obstajajo, 

kot je že zgoraj omenjeno, tudi zelo aktivni starejši 

ljudje, katerih potreb se ne sme zanemariti. 

3.2.3 Prosti čas 

Na drugi strani pa je pri načrtovanju kakovostnih odprtih 

prostorov potrebno upoštevati tudi čas, ki ga 

imamo uporabniki na razpolago in ga namenimo za 

uporabljanje omenjenih prostorov. Na splošno velja 

pravilo, da bolj mobilni kot smo, manj časa namenimo 

uporabi odprtih površin. Tako najbolj mobilna in aktivna 

skupina mladih odraslih porabi veliko časa bodisi 

za redno šolanje ali za službo, kar jim otežuje oz krajša 

Predšolski otroci Šolarji 

Turisti in obiskovalci 

Migranti in druge manjše 

etične skupine 

telesno prizadeti in 

njihovi skrbniki 

Upokojenci in starejši 

ljudje 

Slika 2: Stranke sedijo okrog „mize“ odprtega prostora 


Najstniki in 

mladi odrasli 

Urbani odprti prostor 

čas, ki ga imajo za uporabo odprtih površin ter sam 

dostop do njih, čeprav ni nobene druge omejitve. Nasprotno 

pa manj mobilne skupine, kot so majhni otroci 

in njihovi starši ali skrbniki, pa tudi starejši lahko namenijo 

veliko več časa za obisk odprtih površin. 

3.2.4 Zajezitev in hierarhija odprtega 

prostora 

Upoštevanje povezav med različnimi ravnmi mobilnosti, 

telesne aktivnosti in prostega časa različnih 

skupin prebivalstva, vodi k konceptu zajezitve različnih 

vrst odprtih prostorov. Tako obstaja potreba po 

majhnih odprtih površinah, v bližini doma za zadovoljitev 

potreb majhnih otrok, ki ne morejo iti daleč in ne 

potrebujejo velikih območjih, kot tudi potreb odraslega 

prebivalstva, ki sicer lahko potujejo dlje, ampak so 

navadno omejeni s časom. 

v mnogih državah so bila izdana priporočila v zvezi 

z dostopom do mestnih odprtih prostorov različnih 

tipov in velikosti. Primeri standardov takih odprtih 

prostorov so vključeni v Dodatku 2. 

Populacija je lahko razdeljena v različne skupine na 

različne načine. Tu so glavne skupine, ki jih je treba 

upoštevati: 

Moški Ženske 

Družine 

Starši ali skrbniki 

z otroci 

Delavci 

Delodajalci Dnevni migranti (delavci) Lokalni prebivalci Brezposelni

Kot je razvidno iz tega diagrama, je mogoče, da je 

kdorkoli lahko član več kot ene skupine naenkrat, 

obenem pa se tekom življenja vsi premikajo po številnih 

različnih skupinah. 

3.3 Uporabniki v odprtem prostoru 

Predšolski otroci 

Predšolski otroci ne bodo uporabljali odprtih prostorov 

brez nadzora njihovih staršev, starejših sorodnikov ali 

drugih skrbnikov. Tudi na splošno ne bodo uporabljali 

prostorov, ki so zelo oddaljeni od doma. Običajno je 

pri načrtovanju prostorov za te skupine priporočeno, 

da obstaja nekaj neposrednega vizualnega stika med 

igriščem in domom. Na splošno je pri mlajših otrocih 

potrebno prav tako kot za njihove potrebe skrbeti tudi 

za potrebe njihovih skrbnikov, oboji bodo tako imeli 

več koristi z ograjenimi prostori, ki nudijo več možnosti 

za igranje v zunanjem okolju. 

Šolarji 

Otroci, ki obiskujejo osnovno šolo so že vajeni prevažanja 

po mestu in je zato obisk mestnih odprtih prostorov, 

kot rekreacijskih površin mogoč v podobni oddaljenosti. 

Za to starostno skupino je pomembno, da prostori zadovoljijo 

njihovo potrebo po spodbujanju domišljije. 

Najstniki in mlajši odrasli - dekleta in fantje 

Pri tej ciljni skupini so omejitve mobilnosti razmeroma 

majhne in rekreacijske odprte površine se lahko nahajajo 

na precejšnji oddaljenosti od doma. Tukaj dejansko 

veljajo nasprotna pravila kot pri predšolskih otrocih, kjer 

je vizualni stik in nadzor bistvenega pomena. v primeru 

najstnikov in mlajših odraslih, bo lokacija daleč od 

vidnega stika drugih skupin družbe verjetneje postala 

prostor kjer se bodo srečevali in preživljali svoj čas. 

Ta skupina je na splošno zelo telesno aktivna, vendar 

je zagotavljanje neformalnih športnih objektov, kot 

so npr. nogometne površine običajno dajalo prednost 

fantom, medtem ko so raziskave pokazale, da dekleta 

pogosto uporabljajo odprte prostore na bolj pasiven 

način. Na splošno je bilo pri tej družbeni skupini veliko 

premalo pozornosti namenjene definiranju potrebe po 

odprtem prostoru glede na spol. 

Na tem mestu je pomembno omeniti tudi odprte javne 

prostore v okolici srednjih šol, pri načrtovanju katerih, 

je zelo pomembno upoštevati zgoraj navedene vidike 

ter nameniti več pozornosti možnosti uporabe izven 

šolskih ur. 

Pripadniki različnih skupin, imajo različne potrebe in 

zahteve v zvezi z uporabo odprtih prostorov, zato je 

pomembno, da se v fazi načrtovanja in oblikovanja temeljito 

prepričamo ali smo se jim pravilno prilagodili. 

Zaposleni 

Delovno aktivni člani družbe imajo le malo teoretičnih 

omejitev glede na njihovo sposobnost za uporabo odprtih 

prostorov vendar (glej razpravo o „oblikovanju 

za vse“), pa se mnogi soočajo s pomembnimi omejitvami, 

ki jih predstavlja čas. To pomeni, da so poleg 

prostih koncev tedna in časa, ki ga imajo na razpolago 

med prazniki, odprti prostori v bližini doma enako pomembni 

tudi za to skupino. 

To pomeni, da je pomembno razmisliti tudi o zagotavljanju 

kakovostnih rekreacijskih prostorov v bližini 

delovnih mest, zlasti ob upoštevanju dokazov, da krajše 

časovno obdobje, ki ga preživimo v zelenem okolju 

občutno izboljša koncentracijo in produktivnost. 

Moški in ženske 

Na tem mestu je potrebno upoštevati razlike med 

spoloma, in zlasti vprašanje dostopnosti do odprtih 

prostorov ter varnosti, oboje namreč močno vpliva na 

zaznavo, kaj prostor dejansko ponuja ženskim uporabnicam. 

vprašanja enakosti med spoloma bo podrobneje 

predstavljeno v nadaljevanju. 

Družine, starši ali skrbniki z majhnimi otroci 

Odrasli, ki skrbijo za majhne otroke so v tem primeru 

omejeni na uporabo tistih vrst odprtih prostorov, ki 

so privlačni za otroke. Zato je pomembno, da odprti 

prostor povezuje ter zadovolji tako potrebe majhnih 

otrok, kot tudi potrebe njihovih staršev oziroma skrbnikov. 

Slednji pogosto potrebujejo le sedežne kapacitete, 

ter postavitev prostora v primeren kontekst. 

Nezaposleni 

Potrebe brezposelnih po odprtem prostoru se glede na 

potrebe drugih ciljnih skupin razlikujejo v dvojem. To 

ciljno skupino determinirata in od drugih ciljnih skupin 

ločita omejena količina denarnih sredstev in pa večja 

količina časa. Količina denarnih sredstev za vožnjo v 

odprte prostore dlje od svojih domov je močno omejena, 

kar kaže na potrebo po zagotavljanju primernih 

prostorov v neposredni bližini bivalnega okolja, hkrati 

pa bodo predstavniki te ciljne skupine imeli na voljo 

več časa za obisk odprtih prostorov. 


5

Domačini 

To je glavna skupina za katero mora biti poskrbljeno z 

odprtimi prostori v stanovanjskih območjih. To vključuje 

prerez starostnih in družbenih skupin ter okolico odprtih 

površin, kjer bo potrebno zadovoljiti vse potrebe 

teh različnih družbenih skupin. 

Dnevni migranti (delavci) 

Ta skupina, v primerjavi z ostalimi skupinami, predstavlja 

ljudi, ki so zaposleni izven svojega bivalnega okolja. 

Prav tako pa imajo omejen prosti čas, ki jim omogoča 

uporabo odprtih površin le v času kosila in odmora za 

kavo. Tako je pomembno, da imajo predstavniki te ciljne 

skupine privlačen odprti prostor, kjer lahko preživijo 

svoj prosti čas. glede na rezultate študij o pozitivnih 

učinkih preživetega časa v zelenih odprtih prostorih, 

nimajo od kvalitetnega javnega prostora koristi le delavci, 

temveč tudi njihovi delodajalci. 

Delodajalci 

Tu so zajeti delodajalci zgoraj omenjenih delavcev. Le ti 

imajo korist od zagotavljanja visokokakovostnih urbanih 

prostorov za svoje delavce, saj s tem, ko jim omogočijo 

da tam preživijo svoje odmore, skrbijo, da je njihova 

delavna sila zdrava. Obstajajo pa seveda tudi pozitivni 

učinki, ki vplivajo na zunanjo podobo podjetja s tem, 

ko le to zagotavlja visokokakovostne odprte prostore, v 

katere je vizualno nastanjena tudi njihova zgradba. 

Upokojenci in »starejši ljudje« 

Upokojenci imajo na splošno več prostega časa in tako 

lahko obiščejo bolj oddaljene odprte prostore. Njihova 

mobilnost je lahko omejena v primerjavi z mladimi, 

vendar je pomembno, da tega življenjskega obdobja ne 

opredelimo s pregovornim izrazom »drugo otroštvo«. 

Kot je bilo že omenjeno, večina upokojencev ostane 

telesno dejavna, čeprav lahko porabijo veliko časa za 


varstvo otrok, so po drugi strani sposobni obiskovati 

odprte prostore, ki so sicer v precejšnji oddaljenosti od 

njihovega doma za razliko od zaposlenih, ki imajo zaradi 

dela omejen prosti čas. 

Telesno prizadeti in njihovi skrbniki 

Z vidika načrtovanja in oblikovanja mestnih odprtih 

prostorov, spadajo ljudje s telesnimi motnjami v dve 

glavni skupini: v tisto s posebnimi potrebami, ki vplivajo 

na njihovo mobilnost in tiste z okvarami vida (čeprav 

lahko to tudi resno vpliva na mobilnost). Pri načrtovanju 

kvalitetnega odprtega prostora,je potrebno upoštevati 

tudi uporabnike navedenih dveh skupin, za katere je 

kvaliteten prostor: prostor „brez ovir“, brez stopnic ali 

drugih strmih sprememb ravnin (npr. rampe ne smejo 

biti strmejše od 6%), kar bi lahko ogrozilo mobilnost 

invalidskih vozičkov. Za slabovidne pa je potrebno načrtovati 

odprte površine, po katerih se je enostavno ter 

varno gibati in ne vsebujejo nevarnih ovir. 

Priseljenci in manjše etične skupine 

Ljudje iz različnih kulturnih okolij različno uporabljajo 

odprte prostore, kar je potrebno upoštevati že v fazi 

načrtovanja. Medtem, ko se lahko tradicije in navade v 

uporabi prostora razlikujejo, imajo pripadniki obravnavane 

ciljne skupine za skupni imenovalec navadno omejene 

stanovanjske razmere, kar pomeni, da imajo zanje 

odprti prostori sorazmerno večji pomen, kot kraj kjer 

lahko nadoknadijo pomanjkanje življenjskega prostora. 

Turisti in obiskovalci 

Na koncu ne smemo pozabiti, da so kvalitetni mestni 

odprti prostori atraktivni tudi za turiste in obiskovalce. 

glede na dejstvo, da ima kakovost življenja na prostem 

velik vpliv na kakovost življenja v mestu, je potrebno 

upoštevati tudi potencial odprtih površin, na privabljanje 

turistov in obiskovalcev.

3.4 Vprašanje spola: načrtovanje za potrebe žensk in manjšinskih skupin 

vključevanje načela enakosti spolov v prostorsko 

mestno politiko lahko povzroči bolj vzdržno, enakopravno 

in dostopno okolje, ne samo za ženske, ampak 

za vse člane družbe. 

Enakopravnost spolov v urbanističnem načrtovanju se 

osredotoča na vključevanje načela enakosti med spoloma 

v vseh fazah postopka načrtovanja: od oblikovanja 

ciljev, načrtovanja ukrepov za njihovo izvajanje, 

ter vrednotenja prostora. gre za ponovni premislek 

celotnega načrtovalnega procesa in ne le modifikacije 

njegovih rezultatov. 

Uporaba stališča spola v urbanem okolju pomeni najprej 

razumeti, ali so mesta načrtovana za ženske in 

moške vseh starosti, plačilnih razredov in ras. v večini 

primerov načrtovanja do sedaj, ni bilo opaziti nevtralnih 

prostorov, ampak so se le ti praviloma načrtovali 

in gradili izključno za moške, ki so mladi, bogati, 

zdravi, zaposleni, z malo družinskimi obveznostmi. 

vključitev enakosti med spoloma v urbanistični načrtovalni 

proces, pomeni spodbujanje struktur, ki podpirajo 

enakost med ženskami in moškimi in sprejemajo 

njihove razlike za zagotavljanje enakih možnosti. 

Preden se javne prostore opredeli glede na vidik spola, 

se mora najprej odgovoriti na dve pomembni vprašanji, 

značilni za urbani proces: prvo je vezano na problem 

varnosti, ki vključuje ženske, otroke, invalide in 

starejše in drugo, ki obravnava področje dostopnosti 

vseh javnih prostorov. 

Strategija za doseganje tega cilja temelji na dvojnem 

pristopu: načelu enakosti spolov in posebnih ukrepov. 

Integracija načela enakosti spolov pomeni vključevanje 

vidika enakosti spolov v vse faze procesa - načrtovanje, 

izvajanje, spremljanje in vrednotenje - z namenom 

spodbujanja enakosti med ženskami in moškimi. 

Integracija načela enakosti spolov ni cilj sam po sebi, 

temveč sredstvo za doseganje enakosti. v bistvu se 

ne nanaša samo na ženske, temveč na razmerje med 

ženskami in moškimi v korist obeh. Integracija tega 

načela, pa lahko zahteva posebne ukrepe za odpravo 

ugotovljenih neenakosti med ženskami in moškimi. 

Da dosežemo vzdržno spremembo glede vprašanja 

enakosti med spoloma v prostorskem načrtovanju 

morajo biti te spremembe utemeljene z vizualizacijo na 

novo definiranih družbenih vrednot, ki ustvarjajo enakosti 

med moškimi in ženskami. Te vrednote in družbene 

norme predstavljajo temelj za vključevanje načela 

enakosti med spoloma, ter določajo posebna merila pri 

postopkih ter pri politiki mestnega načrtovanja. 

Z globljim pogledom v različne življenjske stile v 

mestih, neizogibno pridobimo vpogled v številne različne 

dejavnosti in potrebe. 

Podporo, ki jo ponujajo „mesta za vse“ se lahko zagotovi 

le, če so razlike med moškimi in ženskami priznane 

in upoštevane; njihova starost, življenjska situacija, 

etnična, kulturna in socialna okolja, kakor tudi strukturni, 

prostorski in socialno-ekonomski položaj. 

Zato mora prvi pristop k enakosti spolov vključevati: 

Statistiko glede na spol, analizo ter uporabo območij 

oz. lokacij 

Oceno uporabe krajev in območij 

Pravila za odločanje 

Pravila o sodelovanju 

Odgovornosti v procesu načrtovanja 

Pri varnostnem vidiku, je potrebno upoštevati obstoj 

posebnih vrst nasilja, katerim so podvržene ženske. 

Dojemanje posameznih krajev ter mesta samega tako 

postane osnovnega pomena. 

Sistematična analiza, ki je predlog konceptov za preoblikovanje, 

je z vidika enakosti zelo pomembna in 

predstavlja izhodišče za vključevanje pristopa enakosti 

med spoloma v politiko, programe, projekte in 

javne storitve. Na žalost pa se ta pogoj premalokrat 

zahteva pri študijah oz. pri projektiranju dejavnosti. 

Pristop, ki vključuje enakost med spoloma bi moral 

upoštevati ženske kot center za ukrepanje, ne glede 

na strategijo. 

Optimalno bi bilo, če bi pristop vključeval zlasti 

skupine žensk, ki se nahajajo v različnih kontekstih 

analize. Skupine programov in ukrepov pa bi morali 

obravnavati strateško, zato, da bi se izognili temu, 

da bi instrumenti, ki zagotavljajo varnost žensk bili 

razumljeni kot instrumenti za njihovo marginalizirajo. 

Obenem pa to predstavlja tudi problem sodelovanja 

javnosti. 


7

Aktivna udeležba žensk v načrtovanju mestnih projektov 

lahko spremeni razpršeni odnos, ki sicer omejuje 

ženske ter jih sili k prilagoditvi glede na kontekst v 

katerem živijo, kar pa po večini pomeni zmanjševanje 

njihove dejavnosti in uporabe javnih storitev. Z aktivno 

udeležbo žensk v načrtovanju mestnih projektov se 

spreminja tudi miselnosti žensk, katerim se dovoljuje 

razvijanje pričakovanj, da bo mesto poskrbelo in jim 

„Načrtovano za vse“ vključuje tudi pristop, ki teži k 

ustvarjanju okolja brez ovir. Ta pristop se ukvarja z oblikovanjem 

delovanja odprtih prostorov ter zagotavljanjem 

dostopa do slednjih. Okolje brez ovir je torej nujen 

predpogoj za neodvisno mobilnost in prevoz, kar pa 

predstavlja ključne dejavnike, ki ljudem s posebnimi potrebami 

omogočajo enakopravno sodelovanje v družbi. 

Še več, „načrtovano za vse“ predstavlja več kot samo 

sprejemanje odločb ter predpisov za majhen in zapostavljen 

segment prebivalstva. Čeprav to predstavlja 

bistveni del te filozofije, je to še vedno le majhen del 

le te, saj so mestne odprte površine brez ovir, enostavnejše 

za navigacijo in so namenjene vsem. Torej ne koristijo 

le invalidom, ampak so pomembno sredstvo, ki 

služi celotni družbi, tako lokalnemu prebivalstvu kot 

tudi turistom in obiskovalcem. 

Filozofija, ki stoji za pristopom »načrtovano za vse«, se 

je začela z obravnavo potreb invalidov. Podobno kot s 

potrebami družbe na splošno, se moramo tudi na tem 

področju zavedati, da tudi invalidi niso homogena skupina 

ter, da imajo različne potrebe in interese, kot tudi 

različne vrste invalidnosti, ki jih je treba obravnavati v 

procesu projektiranja. 

Na področju načrtovanja kvalitetnih odprtih površin po 

načelu »načrtovano za vse« obstajata dve glavni vrsti 

invalidnosti. v prvi vrsti invalidnost z okrnjeno mobilnostjo, 

v drugi pa tiste z okrnjenim vidom, kar posledično 

vpliva ter omejuje njihovo mobilnost. 

glede na ti dve vrsti omejitev kmalu postane jasno, da 

bo njihovo upoštevanje v procesu načrtovanja obrodilo 

sadove v obliki urbanega prostora primernega za celotno 

populacijo! 

Kliše, ki se nanaša na tiste z okvaro mobilnosti, najpogosteje 

govori o ujetih v invalidske vozičke. Načrtovalci 

zato odgovarjajo z načrtovanjem, ki namesto uporabe 

stopnic teži k uporabi ramp primernega naklona (naj- 


zagotovilo njihovo varnost ter omogočilo enostavno 

uporabo mestnega prostora. 

Ta novi pristop spodbuja preventivne ukrepe raje kot 

omejuje predloge, kar pomeni, da je mesto odgovorno 

za zagotavljanje varnosti žensk kot tudi vsem drugim 

skupnostim ter ranljivim subjektom. Obenem pa 

je večji občutek varnosti in zaščite v mestnih odprtih 

prostorih koristen za vse skupine uporabnikov. 

3.5 „Načrtovano za vse“: Načrtovanje za invalide ter vse ostale 

bolj priporočljive smernice govorijo o maksimalnem 6 

% naklonu). Čeprav so te oblikovalske ugotovitve seveda 

zelo pomembne, pa je obenem jasno tudi to, da 

te usmeritve ne koristijo samo invalidom v invalidskih 

vozičkih. 

v bistvu je število ljudi, ki na kakršenkoli način uporabljajo 

kolesa za povečanje njihove mobilnosti v urbanem 

okolju veliko večji kot se nam sprva zdi in te osebe niso 

samo starejše in invalidne osebe ampak je seznam le 

teh dolg in zajema: 

otroke, ki se jih prevaža v otroških vozičkih, vključno 

s tistimi ki potiskajo ta vozila 

otroke, ki uporabljajo skuterje, kotalke ali rolke 

odrasle, z uporabo nakupovalnih vozičkov 

turiste ter poslovneže na poslovnih potovanjih z 

kovčki na kolesih 

Odprti prostor brez ovir pa vse to podpira. Obenem 

pa najstarejše in najpogostejše ter okolju prijazno sredstvo 

za prevoz po mestu, ostaja kolo in slednje lahko 

učinkovito deluje le v okolju brez ovir. 

Iz tega pregleda lahko hitro opazimo, da so uporabniki 

invalidskih vozičkov zagotovo pomembna manjšina 

tistih, ki bo imela korist od »načrtovanja za vse« ter, da 

so ti stari klišeji že zastareli. Tako lahko torej trdimo, 

da imajo vsi koristi od „načrtovanja za vse“ na različne 

načine in na različnih stopnjah v življenju. 

»Načrtovano za vse«, lahko razumemo tudi kot pripravo 

naših mest in mestnih prostorov, za demografske 

spremembe, ki jih povzroča staranje prebivalstva v Evropi. 

v prihodnosti bo namreč prebivalstvo manj mobilno, 

ter tako še bolj dovzetno za ovire v okolju kot 

je danes.

3.6 Partnerji pri procesu načrtovanja in oblikovanja 

Odprti prostori v mestih so predvsem načrtovani za 

ljudi, kar pomeni, da je nujno zagotoviti sodelovanje 

vseh zainteresiranih strani. vse zainteresirane strani 

oz. skupine tako sodelujejo kot partnerji pri načrtovanju 

in oblikovanju novega mestnega prostora že 

Slika 3: Glavni akterji sedijo za zeleno mizo 

Stranka 

Stranko je mogoče obravnavati kot osebo ali organ, 

za katerega projekt poteka, vendar je opredelitev kdo 

je to, lahko tudi kompleksno vprašanje. Organizacija 

za financiranje je nazorna definicija ene izmed strank 

- s tem, ko ima „blagajnik“ določen vpliv na to kaj se 

bo z denarjem naredilo. Kaj pa v primeru, če je vključeno 

zemljišče v lasti nekoga drugega, so tudi lastniki 

zemljišč stranke? Kaj pa ljudje, ki bodo prihodnji uporabniki 

prostora, pravzaprav projekti nastajajo zaradi 

njih? Potem je tu še organizacija, ki bo v prihodnosti 

vzdrževala prostor, tudi to je lahko ponovno druga 

skupina. 

od samega začetka postopka. Njihovo sodelovanje pa 

omogoča, da se, kolikor je to le mogoče zagotovi prilagoditve 

za vse njihove zahteve. 

Kdo pravzaprav sploh so glavni akterji v procesu? 

Spodnja tabela predstavlja glavne akterje. 

Lokalna skupnost 

Lokalne skupnosti, je treba vedno obravnavati kot 

enega od ključnih akterjev v procesu, vendar se je potrebno 

zavedati, kot je bilo prikazano že zgoraj, da 

tukaj ne gre za eno samo telo, ampak gre v resnici za 

skupek različnih družbenih skupin in tako lahko lokalna 

skupnost pogosto zastopa pogosto nasprotujoče 

si interese. 

Obenem pa ima lokalna skupnost verjetno najbolj 

neposredno in sveže znanje o vprašanju konkretnega 

prostora v naravi, kar pa je najpomembneje predstavlja 

prihodnje uporabnike tega prostora. To je tudi 

razlog, zakaj mora biti vključena v projekt že od same- 


9

ga začetka, ko lahko prispeva k podrobni opredelitvi 

izvlečka projekta, kot tudi vpliva na kasnejša testiranja 

in primerjave oblikovalskih alternativ v procesu. 

Interesne skupine in nevladne organizacije 

Ko se ena izmed teh skupin začne ukvarjati s številnimi 

vprašanji v širšem kontekstu, se lokalno prebivalstvo 

le stežka posveti vsem temam in vsem vprašanjem, 

ki jih skrbijo. v takih primerih je udeležba posebnih 

interesnih skupin ali nevladnih organizacij zelo pomembna. 

Slednje lahko doprinesejo strokovno znanje 

ter potrebne izkušnje iz drugih podobnih projektov v 

proces načrtovanja. 

Občinski organi 

Ne glede na to ali je občinska uprava lastnik zemljišča 

na katerem se bo projekt izvajal ali ne, je pomembno, 

da so le ti vključeni v proces že od samega začetka. 

Kot v primeru lokalne skupnosti, tudi občina vključuje 

veliko različnih in včasih nasprotujočih si interesov. 

Pomembno je zagotoviti, da so vključeni vsi oddelki, 

ki lahko vplivajo na načrtovanje, oblikovanje, izvajanje, 

upravljanje in uporabo območja. To tako zajema 

tudi osebe odgovorne za čiščenje snega, pobiranje 

smeti do pristojnih za cestno razsvetljavo. 

Agencija za zbiranje sredstev 

Seveda je mogoče, da lokalna skupnost financira projekt 

v celoti, v tem primeru je agencija za zbiranje 

sredstev že vključena, velikokrat pa so v sodelovanje 

vključene tudi druge zunanje agencije za financiranje, 

npr. Sklad Evropske unije za regionalni razvoj. v 

tem primeru morajo biti tudi te agencije zastopane 

v procesu. 

v kolikor pa je vpleteno tudi lokalno sodelovanje, v 

obliki opravljenega dela, slednjega ravno tako štejemo 

kot del finančne pomoči projektu. 

Drugi pristojni organi 

Nacionalni in / ali regionalni organi lahko imajo interes 

ali vpliv na načrtovanje projekta. Na tej ravni, 

je mogoče, da se ukvarjajo z vprašanji o ohranjanju 

narave, urejanju cestnega prometa, ter upravljanjem 

meteornih vod. Tudi predstavniki teh organov se morajo 

vključiti v proces oblikovanja. Potrebno pa je tudi 

tesno sodelovanje s storitvami v sili, kot so policija, 

gasilci in reševalci. 


Projektant / načrtovalec 

v večini primerov bo to delo usposobljenih načrtovalcev 

ali oblikovalcev, katerih naloga bo zadovoljiti 

veliko želja, potreb in zahtev, ki se prepletajo med 

različnimi zainteresiranimi strani. Obenem pa bodo 

morali vzeti v račun potencial območja na katerem bo 

potekal projekt, ter doseči prostorsko zasnovo, kateri 

bo sledi razvoj v podrobnejši načrtovalski koncept, ki 

pa mora izpolnjevati čim širši obseg zgoraj navedenih 

želja ter potreb. 

Projektant / oblikovalec ima lahko tudi pomembno 

vlogo v procesu stimuliranja in razvijanja modela v 

bolj podroben povzetek načrta. v številnih primerih 

imajo namreč zainteresirane strani, le zelo splošno 

predstavo o tem, kaj pravzaprav želijo od projekta, 

ter nimajo dovolj izkušenj pri izražanju svojih želja. 

To je vloga projektanta / oblikovalca - idealno je če je 

to usposobljeni krajinski arhitekt, ki je sposoben čim 

večji obseg teh pričakovanj pretvori v fizično obliko. 

Drugi zunanji strokovnjaki 

v določenih situacijah, se lahko pojavi tudi potreba 

po vključitvi drugih strokovnjakov v proces načrtovanja. 

Tako lahko, v določenih situacijah potrebujemo 

okoljevarstvenike za svetovanje o posebnih vprašanjih 

ohranjanja okolja, gradbene inženirje, strokovnjake 

za meteorne vode, ter tudi sociologe kateri pomagajo 

pri iskanju lokalnih želja oz. blažijo trenja na srečanjih 

med vključenimi zainteresiranimi skupinami. 

Med zunanje strokovnjake, ki bi lahko bili vključeni v 

proces načrtovanja in oblikovanja se lahko vključi tudi 

strokovnjake za potrebe različnih skupin uporabnikov, 

kot so invalidi, ženske, ter organizacije s posebnim 

znanjem na področju oblikovanja za preprečevanje 

kriminala.

Povzetek 

Poglavje 4 

Načrtovanje načrtovalskega procesa 

Začetek projekta - primer spremembe 

Planiranje in načrtovanje lahko razumemo kot proces 

ali pa kot sam proizvod. To poglavje se tako osredotoča 

na „načrtovanje procesa načrtovanja“. Proces 

načrtovanja se začne preden se začne izdelava načrtov 

za preoblikovanje urbanega prostora in najbolje 

bi bilo, če bi se nadaljeval tudi ko je preoblikovanje že 

končano. vključevanje vseh ustreznih zainteresiranih 

strani, je ključni del tega procesa. Proces sestavljajo 

štiri glavne stopnje, ki jih lahno identificiramo: 

– Priprava - zbiranje podatkov o potencialu prostora 

in potrebe uporabnikov 

– Načrtovanje - vse, kar je povezano z ustvarjanjem 

nove vizije za prostor, upoštevajoč zgoraj 

navedena dejstva 

– Izvajanje - naloge izgradnje in sajenja novega 

urbanega prostora 

– vzdrževanje, upravljanje in spremljanje – reakcija 

na posledice, ki nastanejo z uporabo prostora 

Te faze so navedene v kronološkem vrstnem redu, pri 

čemer lahko v končni fazi upravljanje in nadzor razumemo 

kot vodilo pri načrtovanju priprav novega 

projekta. 

vsako od teh glavnih faz je mogoče razdeliti na več 

posameznih korakov, toda za procesom mora obstajati 

neka celotna vizija in nekdo, ki ima to vizijo ter moč, 

da žene projekt naprej in skrbi, da vse zainteresirane 

strani sodelujejo pri projektu, kot je bilo načrtovano. 

Prvi del pripravljalne faze, bi moral obsegati planiranje 

celotnega procesa načrtovanja. Temu morala slediti 

razjasnitev financiranja projekta; potrebno je identificirati 

ključna vprašanja in glavne interesne skupine; 

vzpostaviti kontakt z širokim prerezom predstavnikov 

lokalne skupnosti; ter povezati skupaj različne interesne 

skupine. To predstavlja predpogoje za podrobno 

izdelavo povzetka projekta, ter programa prostora 

in funkcij, ki jih je potrebno zagotoviti. 

Podroben povzetek oblikuje izhodišče v fazi načrtovanja 

in predstavlja jedro nalog za poklicne oblikovalce. 

Ti nadaljujejo proces razvoja z namenom, da razvijejo 

podrobne skice, ter alternative predloge glede 

na povzetek projekta; le te bo potrebno predstaviti v 

vizualni obliki, ki je razumljiva tudi lokalni skupnosti 

ter drugim laikom, ki so vpleteni v proces načrtovanja. 

Alternativne predloge bo potrebno oceniti na podlagi 

lokalnih potreb, izraženih v načrtovalskem povzetku. 


31

Uporaba seznama odprtih funkcij prostora iz poglavja 

2 je tukaj lahko koristna za vrednotenje alternativ. 

Rezultate tega procesa je potrebno posredovati nazaj 

k oblikovalcu, ki te predloge upošteva pri preoblikovanju 

načrtovalskega predloga, s katerim se na koncu 

morajo strinjati vsi vpleteni v proces. 

Ko je zasnova potrjena, se lahko začne faza izvajanja. 

Tu je potrebno dogovorjeno zasnovo razviti v detajle, 

ter jo pretvoriti v gradbene načrte in podrobna navodila 

za gradnjo projekta. Slednji pa predstavljajo tudi 

podlago za oceno stroškov. gradbena dela lahko izvajajo 

bodisi komercialna podjetja ali lokalna skupnost 

oziroma kombinacija obeh. Ne glede na izbiro izvajalca 

pa mora biti delo nadzorovano, da se zagotovi 

njegova pravilna izvedba. Po zaključku gradnje sledi 

uradna »predaja« odgovornim strankam. 

Faza vzdrževanja, urejanja in nadzora se lahko začnete 

z predajo prostorov lokalni skupnosti v obliki otvoritve. 

Sočasno z uporabo prostora se ustvari tudi 

potreba po rednih vzdrževalnih delih, ki se izvajajo 

Slika 4: Programiranje, oblikovanje in vzdrževanje urbanega odprtega prostora 

Ko govorimo o načrtovalskem in oblikovalskem procesu, 

se je potrebno zavedati, da obe besedi obstajajo 

kot glagol - načrtovati, oblikovati - in kot samostalniki 

- načrt, oblikovanje. To poglavje je o glagolu - ukre- 

z namenom zagotovitve čistoče prostora, razvoja vegetacije 

skladno z načrtom, ter ohranjanjem drugih 

vgrajenih elementov v dobrem stanju. Širše upravljanje 

z vzdrževalnimi opravil pa zagotavlja, da se bo 

novi prostor uveljavil kot center aktivnosti lokalne 

skupnosti. To lahko pomeni organizacijo dogodkov, 

kot so zabave in praznovanja, lahko pa pomeni tudi 

nekatere dejavnosti povezane z vzdrževanjem. Prostor 

je potrebno opazovati z širšega vidika prvotno 

zastavljenih ciljev preoblikovanja. Ali so izpolnjena 

vsa pričakovanja uporabnikov in lokalne oblasti? Ali 

je potrebno prilagoditi prostor, da bo ustrezal načinu 

uporabe? Tudi tu je lahko v pomoč kontrolni seznam 

funkcij odprtega prostora v poglavju 2. 

Nazadnje je potrebno poudariti, da je dobro načrtovanje 

procesa bistveni predpogoj za dobro zasnovan 

mestni prostor, vendar načrtovanje samo po sebi ne 

zadošča. Pri tem igra ključno vlogo tudi fizični model, 

ki je obravnavan v poglavju 5. 

4.1 Uvod: Načrtovanje kot samostalnik - Načrtovanje kot glagol 


pih, ki so potrebni za načrtovanje in oblikovanje – da 

se ustvarijo samostalniki - načrti in oblikovanje, ki naj 

bi se pojavilo na koncu procesa. Le ti bodo natančneje 

obravnavani v naslednjem poglavju.

4.2 Začetek projekta - vizija in vizionar 

Poleg obstoja kraja, ki potrebuje preobrazbo, obstaja 

vsaj še dve pomembni izhodiščni točki pri ustvarjanju 

novega urbanega prostora. Morda je najbolj očitna 

tista, ki se ukvarja s potrebami uporabnikov, vendar 

je pomembno, da se ne pozabi na drugo izhodiščno 

točko, ki predstavlja vizijo kaj bi bilo mogoče z prostorom 

narediti. To je še posebej pomembno, ko je 

vpleten širok spekter zainteresiranih strani, ki sodelujejo 

v procesu. Slednje pa je sicer vedno zaželeno, 

saj obstaja verjetnost, da imajo različne ravni znanja 

in izkušen, ter tudi različna pričakovanja v zvezi z urbanim 

prostorom. Brez jasne vizije ali vsaj nekakšne 

bolj konkretne ideje o končnem cilju, ki usmerja projektno 

skupino se lahko zgodi, da bodo pričakovanja 

nizka in možnosti tako ostanejo neodkrite, priložnost 

pa izgubljena. 

4.3 Pripravljalna faza 

To je faza, kjer se projekt oblikuje in razvije od začetne 

ideje do točke, kjer so bile zahteve za načrtovanje 

prostora detajlno določene. Ker se tukaj opredelijo 

vprašanja, ki jih morajo načrtovalci obravnavati in ker 

tukaj sodeluje večina vpletenih, je to morda najbolj 

kritični del procesa. 

4.3.1 Načrtovanje procesa 

To poglavje cilja predvsem na pregled ključnih faz, v 

procesu načrtovanja, v najverjetnejšem kronološkem zaporedju, 

kar pa seveda predstavlja le splošne smernice. 

Tukaj bi uporaba osnovnih predlogov morala biti omogočena 

odgovornim upravljavcem celotnega projekta, 

da oblikujejo načrtovalni proces, ter pripravijo plan dela, 

ki bo ustrezal potrebam zadevnega projekta in vsem 

njegovim udeležencem. vseeno pa bo ta proces najverjetneje 

potrebno prilagoditi na številne načine, da bodo 

izpolnjene potrebe določenega načrta projekta. 

Lahko se zgodi, da vse faze v določenem projektu ne 

bodo potrebne. Po drugi strani pa bo morda nekatere 

od teh faz potrebno ponoviti, v različnih delih bolj 

zapletenih projektov. Podobno se lahko tudi teža ali 

pomen faz v različnih situacijah razlikuje. v nekaterih 

primerih so različni vidiki tega procesa bolj ali manj pomembni, 

ravno tako, kot lahko variira potencial skupine 

uporabnikov. Proces odločanja o povečanju obsega 

najpomembnejših vidikov, ter skupin katere se še mora 

vključiti, je včasih znan tudi kot sprememba obsega. 

Z roko v roki z vizijo, je potrebna tudi zaupanja vredna 

oseba, ki bo vodila projekt naprej in ga usmerja skozi 

vse potrebne faze. vizija novega projekta lahko prevzame 

obliko posebnih primerov sodobnih projektov 

ali pa lahko vključuje generične „vzorce“, ki opisujejo 

vrsto kraja, ki bi ga ljudje radi videli. 

Bistveno je, da se nameni dovolj časa načrtovanju projekta, 

njegov uspeh pa bo v veliki meri odvisen kako 

dobro bo ta proces potekal. Proces lahko prepoznamo 

po štirih glavnih stopnjah, vsako od teh stopenj pa je 

mogoče še nadaljnjo deliti: 

• Priprava 

• Načrtovanje 

• Izvajanje 

• vzdrževanje, upravljanje in nadzorovanje 

Nazadnje je potrebno ustrezno porazdeliti potrebne 

faze v čas, ki je na voljo za izvedbo projekta. Razvoj 

dogovorjenega časovnega razporeda je za zagotovitev 

uspeha projekta ključnega pomena. Časovni razpored 

mora med drugim upoštevati tudi sezonske 

dejavnike. Tako se npr. projekt ne more izvajati med 

zimo, pri sajenju moramo biti pozorni na ustrezno 

sezono, vključevanje javnosti pa je najprimerneje 

usklajevati s časom med počitnicami, raziskave o 

uporabi prostora je potrebno izvajati v času, ko je 

raven uporabe visoka. Pomembno pa je tudi to, da 

se ne začne z izvajanjem projekta preden se zagotovi 

finančna sredstva. 

4.3.2 Pojasnitev finančnih razmer 

Čeprav je po eni strani pomembno, da se preuči dolgoročne 

možnosti za prostor in določi vizijo, kot tudi 

konkretne potrebe uporabnikov, je zelo pomembno, 

da ne pričakujemo nadrealno visokih ciljev ali obljubimo 

nekaj, kar ni mogoče izvesti znotraj predvidenega 

časovnega in finančnega okvira. Zaradi teh 

razlogov je dobro imeti natančne podatke o tem koliko 

finančnih sredstev imamo na razpolago, kot tudi 

to, kdaj bodo na razpolago. To je pomembno tudi 

pri preučevanju možnosti dodatnih vložkov, kot so 

npr. neposredno vključevanje lokalnega prebivalstva 

v nekatera izvajanja. 

Joint Strategy

4.3.3 Identifying the key issues and main 

stakeholders 

Na začetku projekta je ključnega pomena opredelitev 

glavnih akterjev v procesu. Kot je bilo že opisano v 

prejšnjem poglavju to vključuje lokalne občinske organe 

pristojne za načrtovanje ter tudi druge pristojne organe 

lokalne skupnosti in interesne skupine ali nevladne 

organizacije. Nujna sestavina tega seznama je tudi 

seznam lastnikov zemljišč ter njihovih upravljavcev. Pomembno 

je imeti v mislih, da uporabniki prostora niso 

samo domačini, ampak obstajajo tudi „uradni“ uporabniki 

teh prostorov, kot so npr. storitve v sili(reševalci, 

policija,…), razni lokalni in komercialni interesi. 

Del postopka ugotavljanja ključnih interesnih skupin je 

tudi odločanje o tem, kaj so ključna vprašanja dotičnega 

projekta. glede na ta vprašanja bo seznam zainteresiranih 

skupin verjetno variiral glede na stopnjo njihove 

vpletenosti v proces. Postopek določanja vprašanj in interesnih 

skupin je najbolje reševati na iterativen način. 

Razmeroma lahko je identificirati prvih nekaj ljudi na 

seznamu. Slednje pa se lahko nato prosi za mnenje o 

tem, kdo bi po njihovem mnenju še moral biti vpleten, 

ter kaj lahko doprinese projektu. Ko zberemo te podatke 

lahko seznam ustrezno razširimo. 

Koristno je razlikovati med „uradno“ zainteresiranimi 

stranmi in lokalno skupnostjo. Uradno stran je relativno 

lahko doseči že z pismom v odgovorno pisarno, medtem 

ko so potrebna posebna prizadevanja, da se doseže 

in vplete razpršeno skupino. 

4.3.4 Kontakt z lokalno skupnostjo 

Najverjetneje bo potrebna široka paleta različnih dejavnosti, 

da se doseže stik z ustreznim prerezom lokalne 

skupnosti, s katero se mora vzpostaviti stik v najzgod- 


nejši fazi procesa. Če obstajajo organizirane skupine to 

predstavlja pomembno izhodišče, vendar se je treba 

truditi, da se vzpostavi stik tudi s tistimi, ki niso »organizirani«. 

Kot je že bilo poudarjeno, je treba ponovno 

opozoriti, da „lokalna skupnost“ nikakor ni homogena 

skupina in pogosto vključuje veliko nasprotujočih si 

stališč in interesov. Prepoznavanje in reševanje le teh, 

je pomemben del tega procesa. 

Načini sporočanja lahko vključujejo tako tradicionalne 

medije, kot so lokalni časopisi in radijske postaje, kot 

tudi sporočanje preko lokalnih organizacij; šol, klubov 

ter drugih organizacij, z razdeljevanjem letakov, 

obvestili v lokalnih trgovinah in drugih javnih mestih. 

Te metode so primerne za obveščanje o načrtovanju 

projekta, vendar ima vsak projekt in skupnost razvite 

lastne načine za komunikacijo in dobra informacijska 

kampanja mora izvedeti zanje ter jih uporabiti za interese 

obveščanja. 

Čeprav so masivna komunikacijska sredstva ustrezna 

na začetku projekta, zaradi enosmernega sporočanja 

niso primerna v kasnejših fazah. Ko so definirane interesne 

skupine, je priporočljiva uporaba bolj interaktivnih 

pristopov, kot so vprašalniki, intervjuji, osebna 

vabila, informacijske točne na samem kraju projekta, 

načrtovanje sestankov in spletnih forumov. vsi ti načini 

komuniciranja so potrebni, da se izve pričakovanja 

ljudi, ter njihovo mnenje o različnih vprašanjih in predlogih. 

4.3.5 Združevanje različnih interesnih 

skupin v projektnem procesu 

Ko je vzpostavljen stik z lokalno skupnostjo ima vključitev 

le te v projektna srečanja pomembno vlogo 

pri razvoju projekta. Najverjetneje bodo ta srečanja 

dveh različnih vrst - relativno redna srečanja jedra

projektne skupine, ki bo verjetno vključevala predstavnike 

družbenih skupin, ter manj pogosta odprta 

srečanja, h katerim bo povabljena celotna lokalna 

skupnost kot tudi druge zainteresirane organizacije. 

Za odprta srečanja je morda najbolje, če so vodena 

ali omogočena s strani nekoga, ki ni tesno povezan 

s projektom. Pomembno pa je, da so ta srečanja organizirana 

tako, da sovpadajo s ključnimi mejniki v 

razvoju projekta. Predlagana so najmanj štiri javna 

srečanja, čeprav je mogoče to predlagano strukturo 

prilagoditi potrebam vsakega posameznega projekta. 

v primeru preprostih projektov, se npr. lahko prvi 

dve srečanji združi, obenem pa se za bolj zapletene 

projektne omogoči dodatno srečanje, z namenom, 

da se zagotovi čas za diskusijo in poišče odgovoren 

na vsa morebitna vprašanja: 

1. Začetni sestanek kjer se predstavi cilje projekta ter 

se razpravlja o viziji prostora, predstavi in sprejme 

časovni načrt za izvedbo projekta 

2. Drugo srečanje je namenjeno predstavi rezultatov 

analiz in razpravi ter vrednotenju zaznanih prednosti 

oziroma slabosti sedanjega stanja prostora, 

razvoja ter potrditvi programa 

3. Na tretjem srečanju se predstavi in zbire povratne 

informacije o prvih načrtovalskih idejah in njihovih 

alternativah, ter njihovem vrednotenju z vidika različnih 

skupin uporabnikov 

4. Na zadnjem srečanju se predstavi ter razloži končne 

načrtovalske predloge ter se razpravlja o časovnem 

in proračunskem okviru izvajanja projekta 

jasno je, da je potrebno zagotoviti dovolj časa med 

temi sestanki, da se lahko razvije določene rezultate. 

Razvoj javnih srečanj ter rezultate teh srečanj pa spremljajo 

bolj redni sestanki jedrne projektne skupine. 

4.3.6 Načrtovanje in podroben razvoj 

predstavitve projekta 

v tem kontekstu je pojem »programiranje«, ki ga arhitekturna 

stroka v ZDA uporablja za poimenovanje strukturiranega 

procesa pojem, kateri vključuje ugotavljanje kaj 

natančno je potrebno narediti, da se zadovolji potrebe 

in pričakovanja vseh zainteresiranih strani, ter se oblikuje 

in zapiše sklep, z namenom zagotovitve trdne osnove za 

dejansko izvedbo zasnove projekta. 

Programiranje je analiza potreb vseh zainteresiranih strani. 

Tako se ta proces ukvarja z zbiranjem idej in konceptov 

o tem, kako bi se te ideje in koncepte lahko izpolnilo. 

Obenem vključuje tudi opredelitev ključnih funkcij, ki bi jih 

prostor lahko oz. bi jih moral izpolnjevati, ter ocenjevanje 

možnosti in omejitev, ki jih ima za izpolnitev le teh. 

vzporedno s tem procesom določanja in izražanja potreb 

oz. želja vseh sodelujočih v projektu, je potrebno 

raziskati, evidentirati in analizirati probleme ter potenciale 

prostora za izvedbo projekta, ter najti načine na 

katere ga je mogoče uporabiti. Pomemben del procesa 

analize prostora, je tudi upoštevanje položaja prostora 

glede na širši načrtovalski kontekst in predvsem glede na 

strukturo odprtih prostorov mesta (glej točko 1.3). To je 

še posebej pomembno v okolici, v katero se mora novo 

zasnovani prostor integrirati. 

Ideje, ki izhajajo iz programskih sestankov in rezultati analiz 

prostora so nato organizirani in še podrobneje opisani 

ter sčasoma postanejo jasen in natančen opis projekta, 

kateri mora, kolikor je to le mogoče, reševati konflikte in 

nasprotja med različnimi stališči in pričakovanji. Natančen 

opis projekta je skupaj z informacijami o proračunski okvirih 

in predvideno obliko izvajanja podlaga za izdelavo projekta 

in za nadaljnji zagon projektnega načrtovanja v ožjem smislu 

ter predstavlja zadnji del „pripravljalne“ stopnje. 


5

Finančna sredstva vezana na fazo načrtovanja 

Politično ozadje ki se upošteva 

Okoljski vidik 

Sodelovanje z javnostjo 

vidik glede na spol 

varnostni in socialni vidik 

vidik dostopnosti 

Urbanistični načrtovalski vidik 

Tabela 1: Vprašanja o Programiranju 


Parameter Specifikacija 

Količina odprtega prostora / državljan 

Kakovostne komponente (odstotek 

vegetacije/pokrite površine/pokritost z 

olesenelimi rastlinami) 

Dostopnost – povezava z omrežjem 

Pravilno obveščanje javnosti z zgodnji fazi 

projekta 

Aktivno sodelovanje javnosti (javni prispevki 

o potrebah, posvetovanje z ključnimi 

načrtovalci itd) 

Uporaba statistike razlik med spoloma 

Potrebe posebnih skupin, kot so ženske, 

otroci, moški (mladi in stari), samski in 

družine 

jasna pravila odločanja, ki vključujejo ženske 

Opredelitev varnostnih problemov in 

dejavnikov, ki jih lahko povzročijo 

Natančna opredelitev ciljev, ki potekajo v 

okviru projekta 

Odločitev o ukrepih lokalnih oblasti o 

strategijah in financiranju 

Zbiranje informacij o povezavi z javnim 

prevozom, različnimi znamenitostmi 

Program za notranji razvoj – naklon površin, 

širina prostorov, oprema ob upoštevanju 

predloga »uporabno za vse« 

Načrtovanje in opredelitev potrebe 

orientacijskega sistema – ob upoštevanju 

vseh možnih uporabniških skupin 

Načrtovalski predlog za dodatno opremo 

(pohištvo, točke srečanj, sanitarije) 

Stanje prostora 

Potrebe uporabnikov zbrane z udeležbo 

javnosti 

Protislovna in ustrezna pričakovanja strank v 

primerjavi z zahtevami družbe in okolja

4.4 Faza načrtovanja 

4.4.1 Zagon načrtovanega modela 

Proces oblikovanja bo podrobneje predstavljen v 

poglavju 5 in bo tukaj predstavljen zgolj na kratko, 

z vidika vpletenih procesov. 

Oblikovalec je lahko posredno ali pa neposredno vključen 

v pripravljalno fazo projekta. To ima tako prednosti 

kot tudi slabosti, vendar je v vsakem primeru 

mogoče. Prav tako je teoretično mogoče v tej fazi 

izpeljati načrtovalski natečaj, potrebna dokumentacija 

pa se pripravi kot rezultat pripravljalne faze. To je 

eden izmed načinov za ustvarjanje alternativnih predlogov 

načrtovanja; drugi pa je, da se izrecno pripravi 

alternative kot del predstavitve projekta. 

4.4.2 Načrtovalska skica in alternativni koncepti 

Ne glede na obstoj konkurence, ki se odraža v alternativnih 

predlogih na načrtovalske probleme oz. ali je 

za pripravo alternativnih predlogov pooblaščen drugi 

načrtovalec, je pomembno, da imamo izbiro med različnimi 

alternativami že v prvi fazi. 

Skice predstavljajo načrtovalski koncept ter splošne 

smernice načrtovalskim predlogom, vendar se ne poglabljajo 

v detajle. Zagotavljajo izjemno pomemben 

del procesa načrtovanja, saj predstavljajo prvi odziv 

načrtovalca na predstavitev in prostor, kar omogoča 

širši javnosti, da se odzove na te ideje dokler so le te 

še vedno v razvoju. Poleg tega je navadno laični javnosti 

lažje izraziti svoje ideje kot odziv na konkretne 

predloge, kot pa na predloge v abstraktni obliki. 

4.4.3 Vizualizacija alternativnih konceptov in 

javno mnenje 

Za alternativne predloge je dobro, da so tudi vizualizirani 

na tak način, da so razumljivi nepoznavalcem. To zahtevala 

uporabo 3-dimenzionalne predstavitve z kolaži, računalniške 

predstavitve ali bolj tradicionalno - metodo 

perspektivnih skic. Alternativne možnosti oblikovanja se 

lahko bodisi nanašajo na prostor kot celoto oz. na le dele 

tega. Te alternativne možnost je potrebno predstaviti 

javnosti na tretjem sestanku od zgoraj omenjenih štirih 

predvidenih. Optimalno pa je če se o njih razpravlja na 

srečanju notranjih projektnih skupin, z namenom, da se 

zagotovi njihovo dejansko tehnično izvedljivost. 

v idealnih razmerah bi bilo treba vzpostaviti nekakšen 

dolgoročen mehanizem, ki bi dopuščal zbiranje povratnih 

informacij iz čim širšega prereza javnosti, še 

posebej dobrodošle pa so informacije s strani tistih, 

ki se ne morejo udeležiti srečanj. Tudi tu se uporablja 

iste komunikacijske poti kot so navedene zgoraj, z 

namenom, da se javnosti predstavi alternativne predloge, 

ter se s širšim pristopom izzove več povratnih 

informacij. Proces pridobivanja povratnih informacij 

s strani javnosti, ne sme imeti za cilj le zbiranja informacij 

o eni rešitvi, ampak mora težiti k temu, da 

zajame tako pozitivne kot tudi negativne predloge o 

vseh alternativnih predlogih. 

4.4.4 Vrednotenje načrtovanja v okviru 

funkcionalnih zmožnosti odprtega prostora 

Ravno tako kot pri iskanju mnenja širše skupnosti, je 

tudi tukaj priporočljivo uporabljati kontrolni seznam 

potencialnih nalog odprtega prostora določenih v poglavju 

2. Z njegovo pomočjo lahko ocenimo relativne 

prednosti različnih zasnovanih predlogov. To je nekaj, 

kar se lahko izvede kot ločeno pod-fazo, vendar je 

idealno optimizirati načrtovanje v skladu s temi funkcionalnimi 

merili in jih integrirati kot del načrtovalskega 

postopka, ki ga bo izvedel načrtovalec sam. 

4.4.5 Ocena alternativnih predlogov z vidika 

posameznih skupin uporabnikov 

Nadaljnjo oceno in optimizacijo oblikovanja alternativ, 

je potrebno izvajati iz številnih strokovnih perspektiv. 

Te vključujejo potrebno integracijo načela enakosti 

spolov, zasnovo namenjeno vsem ciljem in zahtevam 

po varnosti in zaščiti. Ustrezna merila so vključena v 

Dodatku 5. 

4.4.6 Povratne informacije za oblikovalca in 

integracija pripomb v pregleden in usklajen 

predlog načrta 

Po zgoraj navedenih stopnjah, je treba povratne informacije 

upoštevati pri reviziji in konsolidaciji izbrane možnosti 

v končni dogovor načrta projekta, ki se ga potem 

dodela v podrobnosti in vizualizira. To bo predmet končne 

predstavitve, ki bo potekala v okviru štirih srečanj 

načrtovalcev, kot je navedeno zgoraj. Ko je načrt potrjen 

z vseh strani, se lahko začnejo dela v naslednji fazi. 


7

4.4.7 Končni dogovor o načrtovalskih predlogih 

s strani občinskih in drugih organov 

Po sprejetju končnih načrtovalskih predlogov s strani 

4.5 Faza izvajanja 

4.5.1 Priprava podrobnega načrta in skice 

gradnje kot osnove za oceno stroškov in 

postopek javnega razpisa 

Ta leži med konstrukcijo in fazo izvajanja, vendar pa 

ne more potekati šele po odobritvi načrta. Podrobni 

načrti namreč zagotavljajo osnovo za zanesljivo oceno 

stroškov, ter pomagajo razjasniti razdeljevanje nalog 

med tiste, ki jih je najlaže doseči s komercialno 

pogodbo, ter tiste naloge, katere lahko opravijo sami 

člani lokalne skupnosti. 

Izvajanje gradnje 

preko 

prihodnji 

uporabniki 

»srednja« pot 

strokovnjaki 

Tabela 4: Različni scenariji izvajanja 

4.5.3 Primopredaja 

Po zaključku del in odpravi morebitni ugotovljenih 

pomanjkljivosti sledi uradna „predaja“ zaključenega 

projekta, ki pa lahko poteka v ločenih fazah. Po uradni 

predaji, se lahko prostor uradno odpre za javnost. 


širše skupnosti, bo le te moral uradno priznati tudi 

pristojni organ, čeprav se pričakuje, da je slednji s 

temi predlogi dobro obveščeni že v okviru jedra ekipe, 

ki spremlja srečanja celotnega procesa. 

4.5.2 Izgradnja projekta in nadzor na 

gradbišču 

Po razpisnem postopku in podpisani najemni pogodbi, 

se lahko gradbena dela začnejo. Slednja je 

potrebno nadzorovati v imenu strank, ne glede ali 

ta dela izvajajo komercialni izvajalci ali člani lokalne 

skupnosti. 

Predpogoji Prednosti Pomanjkljivosti Primeri 

javnost je bila vpletena v načrtovanje 

in deluje zelo dobro kot 

skupnost 

pri manjših projektih strokovno 

podjetje namesti svoje izdelke s 

pomočjo prostovoljcev v skupnosti 

postopek zbiranja ponudb je 

obvezen za javne projekte v EU 

ki presegajo določene vsote 

denarja, načrtovalec ima običajno 

dolžnost, da pripravi potrebna 

dejstva in številke za ta ponudbeni 

postopek ter ga izvede 

krepi občutek lastništva 

med bodočimi uporabniki; 

cenejše, ker dela ni 

potrebno plačati 

strokovne smernice izvajalca 

in vključuje skupnost 

ter lahko pomaga prihraniti 

denar 

končna odločitev katero 

podjetje dobi izgradnjo 

projekta v vsakem primeru 

ostane v skupnosti; 

stavbe ki jih zgradijo 

strokovnjaki pomenijo 

vgrajeno garancijo 

vključuje nevarnost 

osiromašenega izgleda 

od začetka, kar lahko 

povzroči vandalizem 

in zlorabe 

vsako podjetje ne bo 

odprto za tak pristop 

zaradi vprašanj zavarovanj 

in odgovornosti 

najdražji način, 

v primeru izvajanja 

po sistemu 

korak-po-koraku 

še dražje 

sajenje, slikanje ob koncu 

gradnje, pa tudi izkopavanje 

ali celo gradnja manjših 

zgradb, kot so lesene konstrukcije 

za igrišča ali pergole 

gradbenik opravi vse 

korake izvajanja

4.6 Faze vzdrževanja, upravljanja in nadzora 

4.6.1 Uradna otvoritev dogodka 

Začetek te faze se lahko najbolje označi z uradnim odprtjem. 

Medtem, ko mnogi vidijo to kot konec projekta, 

je to v resnici začetek 4. faze na katero pa se nikakor 

ne sme pozabiti. 

4.6.2 Redno vzdrževanje prostora 

Ko se projekt zaključi, je prostor potrebno redno 

vzdrževati. To vključuje izvajanje rednih nalog, kot 

Metoda Sodelujoče skupine Prednosti 

Post vrednotenje 

zasedenosti 

Nadzor in 

vzdrževanje 

sodelovanje javnosti, 

uporabnikov 

javna uprava 

Tabela 5: Nadziranje in vzdrževanje 

4.6.3 Upravljanje novega urbanega prostora 

Poleg ohranjanja prostora v dobrem stanju z rednim 

vzdrževanjem, je prav tako pomembna vzpostavitev 

novega prostora v center za socialno dejavnost. Zaradi 

tega je koristno organizirati redne dogodke v tem 

prostoru. To so lahko bodisi lokalni festivali, vrsta zabav 

in praznovanj, kot tudi skupne aktivnosti na področju 

vzdrževanja. 

4.6.4 Nadzor uporabe in formalno 

vrednotenje uspešnosti načrtovanja 

Nazadnje je smiselno, da se oceni kako uspešno je bilo 

načrtovanje v smislu svoje prvotne namere v smislu 

vrste in stopnje uporabe. vzpostavitev formalne študije 

„vrednotenje zasedenosti“ je eden od načinov in 

vključuje spremljanje stopnje uporabe in dejavnost 

je npr. ohranjanje vegetacije, čiščenje smeti in 

opravljanje manjših popravil. Te naloge morajo vsi 

vpleteni jemati resno, ter si jih predstavljati, kot 

dodatno dolgoročno naložbo, brez katere je lahko 

ves trud, ki je šel v načrtovanje prostora ogrožen. Tudi 

tu obstaja možnost vključevanja lokalne skupnosti v 

izvajanje vsaj nekaterih nalog, predvsem pri izvajanju 

trenutnega neformalnega družbenega reda prostora, 

ter obveščanja odgovornih oseb o vseh nastalih 

težavah. 

strokovnjaki spremljajo uporabo pridobivanja informacij o funkcionalnosti in 

sprejemanju odprtega prostora, zasebno / uporabniško upravljanje ali srečanja za 

razpravljanje o prihodnjih prilagoditvah prostora ter pasivno skozi opazovanje ali 

strukturirane intervjuje 

če je stranka javna uprava, postanejo njene vloge upravljanje, vzdrževanje in nadziranje. 

Če je stranka razvijalec ali neprofitna organizacija navadno preda odprt prostor javni 

upravi 

Upravljanje javna uprava je odgovorna za vzdrževanje mestnega odprtega prostora 

Upravljanje uporabniki 

upravljanje se lahko delno preda uporabnikom, kar pomeni, bi lahko prevzeli 

odgovornost za vzdrževanje do določene meje ali vsaj možnost, da so vključeni pri 

odločanju, zahteva zelo močen občutek lastništva med njimi in ne pomeni, da lahko 

uprava popolnoma preloži svojo odgovornost za ohranitev mestnega odprtega prostora 

- tudi če vključuje le spremljanje zasebnega upravljanja 

novega prostora na skoraj enak način, kot je bilo to 

storjeno v okviru predhodne analize prostora. Dejanska 

primerjava teh dveh podatkov, je lahko pomemben 

del tega procesa. Tudi tu se lahko intervjuje, ter 

spletne forume uporabi kot kontrolni seznam nalog 

odprtega prostora, kot je predvideno v poglavju 2. 

Poleg takega formalnega postopka, bo neformalni 

postopek le tega dopolnil. 

Posledica takih študij, je ta, da pogosto postanejo 

izhodišča za naslednjo fazo prenove prostora. To lahko 

vključuje majhne prilagoditve pri premagovanju 

posebnih lokalnih problemov, ki temeljijo na izkušnjah 

vsakdanje uporabe, vendar s časom lahko vodi do 

novega cikla – prenove, kjer se srečamo z novimi izzivi 

in zahtevami glede prostora. 


9

4.7 Sklepi - priložnosti in omejitve „dobrega procesa“ 

Dober proces pomaga pri opredelitvi parametrov oz. 

zahtev za nov urbani prostor in kot tak predstavlja 

bistveni pogoj za dobro načrtovalsko rešitev. Sam postopek 

pa ni zagotovilo za dober izid, če načrtovalski 


predlogi sami ne zagotavljajo potrebne kakovosti in 

ne odražajo pomenov ter vrednot lokalne skupnosti, 

na način, da se bo le ta lahko identificirala z novim 

prostorom, ter ga obravnavala kot svojo lastnino.

Povzetek 

Poglavje 5 

Vzorci in projekti: Povezava v celoto 

To poglavje obravnava različne načine vključevanja in povezovanja 

vseh vidikov, obravnavanih v prejšnjih poglavjih, 

da bi ustvarili uspešno načrtovanje za urbane odprte 

prostore. gre torej za „načrtovanje“ v ožjem pomenu besede 

- proces organiziranja in strukturiranja vseh vidikov 

prostora, ustvarjanja prostorov in dodeljevanja funkcij, 

izbiro materiala - vključno z vegetacijo, tlakovanjem in objekti 

v prostoru, kakor tudi pripravo podrobnega predloga 

za razsvetljavo in opremo prostora. To poglavje govori o 

projektu kot celoti, kar je več kot vsota sestavnih delov. 

Za zagotovitev načrtovanja dobrih mestnih prostorov 

so pomembne tri surovine: 

– Najprej je potrebno razumevanje potenciala prostora, 

kot tudi njegove vloge v širšem mestnem in 

krajinskem kontekstu, tako v smislu njegovih fizičnih 

značilnosti, kot tudi širših pomenov in vrednot, 

ki izhajajo iz njegovega zgodovinskega in družbenega 

konteksta. 

– Drugi prispevek k oblikovanju procesa je zagotovljen 

z izdelavo kratke predstavitve projekta, ki 

določa potrebe ter želje uporabnikov in lokalnega 

prebivalstva. 

– Tretji dejavnik vključuje spajanje teh dveh dejavnikov 

za oblikovanje integrirane vezave zgodovine in 

geografije skupaj na prostor s svojimi funkcionalnimi 

zahtevami, ki so podlaga za identifikacijo uporabnikov 

z novim prostorom. 

Tretji dejavnik je najtežje opredeliti in običajno zahteva 

znanje in izkušnje profesionalnega načrtovalca, da 

ustvari skladno kombinacijo med potenciali območja, 

ter zahtevami in pričakovanji lokalnega prebivalstva. 

Koristen most med strukturo, funkcijami in pomeni znotraj 

zasnove projekta je mogoče zagotoviti z uporabo 

arhetipski „vzorcev“, v smislu, ki ga uvaja Christopher 

Alexander. Taki vzorci zagotavljajo enostaven način vključevanja 

posameznih funkcij s prostorskimi sestavinami 

zasnove projekta na prepoznaven način, kot tudi 

nakažejo nekaj atmosfere, s katero bi se lahko povezali. 

Primeri možnih vzorcev so na voljo kot pokazatelji, kako 

bi se jih lahko uporabilo kot enega izmed korakov v razvoju 

oblikovanja novega urbanega prostora. Ti vključujejo: 

„miren kraj, kjer se lahko sedi in bere“; „arena 

- oder za predstave“;“promenada - videti in biti viden“, 

„travnik“. Te je potrebno razumeti kot serijo možnih 

„pod-komponent“, za katere je primerno ali pa tudi ne, 

da se jih izbere ter kombinira med seboj na specifičnem 

prostoru, da se ustvari celotni načrtovalski koncept zasnove 

novega prostora. 


41

5.1 Uvod: programiranje in načrtovanje 

Prejšnje poglavje se osredotoča na proces oblikovanja 

v širšem pomenu besede - vendar postopek nima smisla, 

če ne pripelje do zadovoljivega izdelka. „Programski 

pristop“ vključuje delitev procesa oblikovanja na dva 

glavna dela: programiranje ter na načrtovanje procesa 

kot takega. 

Prvi del se ukvarja z upoštevanjem vseh potrebnih 

ukrepov za zagotovitev, da je načrtovalski „problem“ 

opredeljen v vseh vidikih, ter da so zahteve, ki jih mora 

izpolnjevati končni koncept jedrnato zapisane. Sama 

faza „načrtovanja“ je pravzaprav ustvarjanje „rešitve“. 

Slednja zajema uradni postopek organiziranja in strukturiranja 

vseh vidikov, oblikovanja in opredelitve prostora, 

ter dodelitev široke palete funkcij, izbiro materialov, 

vključno z vegetacijo in gradbenimi materiali, kot 

tudi pripravo podrobnega predloga za razsvetljavo in 

opremo prostora. 

5.2 Prostor v kontekstu 

Fizično območje projekta zagotavlja prostorske možnosti 

za srečanje z izzivi načrta projekta, vendar pa 

mora načrtovanje mestnih odprtih površin vedno potekati 

v kontekstu širšega odprtega prostora in v okviru 

širše mestne krajine. 

Pri izkoriščanju potenciala, ki nam ga ponuja sam 

prostor, lahko naslednji dejavniki igrajo pomembno 

vlogo: 

• Topografija in relief - ali obstajajo spremembe 

ravni, ki jih je mogoče izkoristiti? 

• Obstoječe vegetacije - kaj je vredno ohraniti in kaj 

je mogoče odstraniti? 

• Razgled in razgledne točke - ali lahko ostanejo 

odprte, ali jih je mogoče celo poudariti? 

• Prevladujoča smer vetra in splošna mikroklima 

- kako to najbolje izkoristiti? 

• Orientacija v povezavi s soncem - katera področja 

so privlačna za sedenje? 

• Funkcije in uporabniki okoliških stavb - kjer so 

glavna središča dejavnosti? 

• Robovi in stik z okolico, zlasti z drugimi zelenimi 

prostori - kako se prostor sporazumeva z 

njegovimi sosedi? 


Ti dve „predaji“ specifikacij za načrtovanje morata potekati 

med osebami, ki upravljajo proces oblikovanja 

ter profesionalnimi načrtovalci, katerih naloga je, da 

projektne zahteve spremenijo v prostorsko obliko. 

Fazo načrtovanja se lahko pretežno vidi kot „analizo“ 

potreb uporabnikov in potencialnih problemov prostora, 

kot tudi primere, kako vključiti ideje za doseganje 

tega cilja. 

Načrt se v ožjem smislu osredotoča na proces „sinteze“ 

– spajanje vseh elementov za oblikovanje končnega 

koncepta. To poglavje se osredotoča na načrtovanje v 

ožjem smislu in na prvo mesto postavlja prostor. Preden 

se načrtovanje nadaljuje, pa je potrebno preuči, 

v kolikšni meri se lahko oblikovne značilnosti v obliki 

arhetipov ali bolje „vzorcev“, lahko uporabi kot gradnike 

za podporo in o tem obvesti načrtovalca procesa. 

• Prometne poti - od kje je večina uporabnikov 

prihaja in kako prečkajo prostor? 

• Pomeni in vrednote - na kaj uporabnike in 

prebivalce asociira prostor, kaj je pomembno 

v njegovem „preteklem življenju“? 

Pri odločanju o mestnih odprtih prostorih je pomembno, 

da se o njih razmišlja v smislu štirih različnih meril. 

Hierarhija parkov iz poglavja 1 se mora nanašati na vse 

te stopnje, čeprav so odprti prostori na prvi stopnji - 

bivalno okolje - pogosto zasebnega ali občinskega značaja, 

jih zato ni nujno obravnavano pod temo javnih 

mestnih odprtih prostorov. 

• Neposredno bivalno okolje 

• Okolica (lokalni ali okoliški parki) 

• Okrožje (okrožni parki) 

• Mestna četrt ali mesto kot celota (mestni ali 

metropolitanski parki)

5.3 Izdelan povzetek projekta 

Po procesu analize potreb lokalnega prebivalstva, 

obstajata dva pristopa, ki se jih lahko uporabi za 

pomoč integracije rezultatov v načrtovanje koncepta. 

Prvi pristop obravnava te potrebe, kot preprosto 

zbirko večinoma nepovezanih značilnosti, ki opredeljujejo 

želene funkcije in ozračje za nov prostor, raje 

5.4 Opredelitev elementov – vzorcev 

Modernistični pristopi k oblikovanju, so nas naučil, da 

ko specifičen povzetek načrta sreča edinstveni prostor, 

je rezultat lahko samo „unikatna“ projektna rešitev, 

ustvarjena izključno za dani položaj in primerna samo 

za dane zahteve. Medtem, ko je to do določene meje 

res, je res tudi to, da so se z istimi ali vsaj podobnimi 

problemi že srečali projekti na drugih lokacijah, ki 

5.5 Vzorec jezika za urbane prostore 

Naslednji vzorci predstavljajo primere preprostih besedičnih 

arhetipskih elementov odprtega prostora, ki se 

jih lahko kombinira v različne permutacije, da se ustvari 

različne tipe urbanih odprtih prostorov. Sicer sami 

vzorci ne predstavljajo vrste odprtih prostorov, ampak 

le delne vidike, ki se jih lahko ali pa tudi ne kombinira 

z novimi ali obstoječimi odprtimi prostori. Seveda pa 

niso vsi pomembni za vse vrste mestnih odprtih prostorov. 

vzorci so bili oblikovani z namenom združevanja 

vidika strukture ter njenih funkcij. 

Mirno mesto za sedenje, razmišljanje ter 

branje 

Skupine malih v zavete postavljenih senčnih otokov 

namenjenih za sedenje, odmaknjenih od glavnih poti 

ter virov hrupa. Če je mogoče se omogoči pogled iz 

prostora, vendar to ni prevladujoča funkcija tega prostora. 

Dnevna soba na prostem, udoben prostor za 

srečanja, pogovor in sprostitev 

Izrazit osrednji prostor tlakovan in posajen z rastlinami, 

blizu, vendar ne v neposredni bližini glavnih 

krožnih poti, z veliko sedežnimi kapacitetami postavl- 

kot upoštevajo specifične strukturne zahteve. Drugi 

pristop, ki temelji na opredelitvi „vzorcev“ je tukaj 

prikazan kot možnost, ki lahko pomaga tako procesu 

načrtovanja kot takemu, kakor tudi vključevanju idej 

bodočih uporabnikov, saj jim ti vzorci omogočajo, da 

izrazijo svoje želje in upe na bolj konkreten način. 

so si pogosto tudi podobni. Kot rezultat te določene 

tipologije je zrasel in se razvil neke vrste nabor 

oblikovalskih rešitev, ki so bile preizkušene in rafinirane 

v daljšem časovnem obdobju. Slednje pa je omogočilo 

posploševanje določenih vrst generičnih projektov, 

ter vključevanje njihovih besedil ter celo njihovih podsestavin. 

4 

Upati je, da so lahko ti vzorci koristni pri spodbujanju 

razprave o načrtovalskih konceptih, katero lahko 

štejemo med del procesa ustvarjanja novega oz. preoblikovanja 

obstoječega urbanega odprtega prostora 

na način, na katerega se lahko te vzorce uporabi. Pomembno 

pa je vedeti, da se jih lahko kvečjemu vidi kot 

surovino, iz katere se tako sproži razprava s prihodnjimi 

uporabniki prostora in od katerih se lahko pričakuje 

načrtovalsko rešitev oblikovano na prožen način, ki 

ustreza posebnim potrebam prostora. 

5.6 Nekaj primerov možnih vzorcev mestnega odprtega prostora 

jenimi tako, da omogoča različnim skupinam, da se 

med seboj stikajo oz. ločijo. Prostor mora nuditi kombinacijo 

odprtosti in ograjenosti - preglednost in zaprtosti 

- ter lahko vsebuje nekatere osrednje arhitekturni 

elemente, kot je na primer pergola ali paviljon. 

Hoja v parku 

Sorazmerno neformalna krožna pot, ki zagotavlja pot 

po malih mestnih zelenih površin in povezuje njena 

glavna področja in značilnosti. Ta vzorec omogoča 

uporabnikom, da „gredo na sprehod“, ne da bi zapustili 

park. To se lahko povezuje s fitnes tečaji, kot 

tudi nudenjem območij z sedežnimi kapacitetami. 


43

Razgledna ploščad za nadzor dogajanja 

v najboljšem primeru gre za dvignjen tlakovan prostor, 

ki se nahaja v bližini roba mesta, morda z eno 

stranjo meji na ograjo ali rampo, na katero se je 

mogoče nasloniti, da imamo boljši pregled nad dogajanjem 

v sosednjem prostoru/prostorih. Platformo 

se lahko uvrsti tudi tako, da pogled sega izven meja 

samega odprtega prostora. 

Arena, oder za predstave 

Relativno velik utrjen prostor v centru, ki ga je moče 

videti iz ene ali več strani, kateri lahko deluje kot kraj, 

kjer se izvajajo neformalni športi, kot npr. rolkanje, po 

možnosti pred enako neformalnim občinstvom. Taka 

območja so lahko v zimskem času poplavljena z vodo 

in se jih uporablja kot drsalne površine. 

Promenada - videti in biti viden 

Široka tlakovana in dobro osvetljena pot, po možnosti 

obdana z drevoredom in klopmi, ki omogoča, da več 

ljudi sočasno hodi drug ob drugem, ter se med seboj 

srečujejo. Hoja gor in dol, je glavna funkcija promenade 

in ni nujno glavna povezovalna pot med vhodnimi 

in izhodnimi točkami, potrebno pa jo je strateško 

umestiti glede na preostali prostor kjer se nahaja. 

Senčni gaj 

Mreža ali formirana skupina dreves, ki tvori zaprto zaveso 

krošenj in introvertiran ter miren tridimenzionalni 

prostor pod njimi, katerega se lahko opazuje bodisi 

od zunaj ali pa izkusi znotraj, kar lahko postane tudi 

osrednja značilnost prostora. Obenem pa zagotavlja 

senčni prostor v katerega se lahko izstopi iz širšega 

prostora. 

Travnik 

veliko osrednje območje poraščeno s travo, ki je fleksibilno 

ter se ga lahko uporablja tako za neformalne 

igre z žogo, kot tudi za sprejem v velikem šotoru postavljenim 

za posebne prireditve v poletnih mesecih. 

Idealno je, da se travnate površine ne razdeli, ter da 

preko nje ne potekajo poti, saj se tako zagotovi širok 

spekter uporabnosti. Prostor je lahko tudi rahlo vbočen 

tako za krepitev občutka zaprtega prostora, kot 

tudi za namen zadrževanje meteorne vode v primeru 

močnega deževja. 

Pogled na cvetje 

Preproge cvetja koncentrirane okoli robov in vhodov v 

prostor ali pa kot osrednja funkcija na drugih točkah 

– optimalno v povezavi z kraji z sedežnimi kapacitetami, 

lahko zagotovijo prostoru barve in toplino. To 


lahko pritegne ljudi v ta prostor, obenem pa se moramo 

zavedati, da bo to privabilo tudi metulje in druge 

žuželke. v prostor bolj urbanega značaja, lahko vnesemo 

tudi druge oblike vegetacije - drevesa ali grmičevje 

– kateri igrajo podobno vlogo, ter dajo prostoru 

poseben poudarek. 

Meja prostora 

Ta lahko poteka v obliki velikodušnega in dobro 

strukturiranega pasu zasaditve, ki tvori rob odprtega 

prostora in tako označuje mejo med odprtim 

prostorom in ostalim mestom. Prav tako je mogoče, 

da se meja vzpostavi z zidom, ograjo, zasajenimi 

grički ali kombinacijo le tega - slednje je namenjeno 

ustvarjanju jasno vidnega roba odprtega prostora. 

To ima lahko pomemben učinek blokiranja urbanega 

okolja in omogoča, da odprt prostor razvije svoj 

posebni karakter. 

Glavni vhod 

Tlakovan prostor s sedeži, ki tvori prag mestnega 

odprtega prostora in deluje kot prehod med odprtim 

prostorom in preostalim mestom. To je kraj, ki je 

umeščen med mestom in parkom in ima značilnosti 

obeh, idealno je, da se nahaja v bližini postaje javnega 

mestnega prometa. Ta je namenjen ljudem, ki čakajo 

eden drugega, medtem pa lahko spremljajo tako 

dogajanje na ulici, kot tudi dogajanje v parku. 

Prehranjevanje na prostem 

Kraj z napravami za kuhanje hrane, morda žari ter mizami, 

kjer lahko uporabniki prinesejo hrano s seboj, 

si jo pripravijo ter pojedo na prostem. Morda se bo 

pojavila potreba po več kot samo enem takem kraju, 

odvisno od tipa odprtega prostora ter kjer se le ta 

nahaja. 

Prostor za vzgajanje cvetja in zelenjave 

Mesto na katerem lahko izkusimo odprti prostor kot 

vrt, ki igra aktivno vlogo pri uporabi zelenih površin s 

sajenjem, negovanjem in spravilom pridelkov, ki jih lahko 

uživamo in prikazujemo. To lahko izvedemo v obliki 

serije zaprtih najemniških vrtov in / ali opremi stanovanja 

v pritličju stanovanjskih površin z majhnimi 

vrtnimi površinami. Alternativno se lahko to obravnava 

kot prikaz vrtov, ki so vključeni v skupno ureditev 

odprtega prostora in se jih vzdržuje komunalno. 

Ta del mesta lahko vsebuje vrsto funkcionalnosti, 

kot so lope za shrambo vrtnega orodja, komposta in 

opreme za zalivanje.

Košček narave 

„Divjo naravo“ in „urbano okolje“ se lahko obravnava 

kot par očitnih nasprotij, ki lahko zaradi svojih 

vizualnih kontrastov ustvarja napetost in razburjenje 

v formalnem smislu načrtovanja. Kot območje skoraj 

naravne vegetacije ter rastlin in živali, ki jih določa 

življenjsko okolje, nakazujejo povezavo z širšim okoljem, 

tudi če neposredna fizična povezava ni mogoča. 

„Košček narave“ lahko razumemo tudi kot travnik 

ali drugo površino z pol naravno travo, ribnikom ali 

pa območje mokrišč, živo mejo sestavljeno iz gozdne 

pokrajine avtohtone vegetacije. Takšna naravna 

območja lahko zagotovijo dinamiko narave, obdobje 

rasti in upadanja v letnih časih, prav tako pa predstavljajo 

prostor, kjer lahko mestna javnost opazuje 

divje živali, ki jih sicer v njihovem vsakodnevnem okolju 

ne more. 


45

5.7 „Ustvarjalni preskok“, da nekaj, kar je „več kot vsota posameznih 

delov“ 

Ponovno je potrebno poudariti, da zgornji vzorci 

ne bodo relevantni, oziroma uporabni, za vse vrste 

mestnih ali primestnih prostorov, obstaja pa možnost, 

da lahko pomagajo pri osredotočanju razprave o vrsti 

značilnosti, ki jih lahko novih odprti prostor vsebuje. 

Hkrati pa natančno opisuje, kako jih narediti razmeroma 

odprte in prožne, tako da se lahko ustrezno odzovejo 

na posebne potrebe in želje projekta ter potenciale 

prostora. Morda jih lahko razumemo, kot neke 

vrste »opaž«, ki se ga uporablja za prekrivanje betona 

v zgradbah, kar je nujno za poravnavo načrtovalskega 

procesa z okolico dokler je ta proces še vedno v teku, 

vendar jih je kasneje potrebno odstraniti takoj, ko so 

ideje postavljene v zadovoljivo končno obliko. 

Pomembno si je zapomniti, da pri oblikovanju novega 

odprtega prostora ali preoblikovanju obstoječega, 

ne gre samo za izbiro predmetov iz menija možnih 

vzorcev, ki se jih nato sestavi. Proces načrtovanja odprtega 

prostora vključuje veliko več kot le oblikovanje 

»vsote vzorcev«. 

glede na to, da bo treba organizirati in sestaviti različne 

prostorske in funkcionalne komponente v funkcionalno 

in prijetno konceptno celoto, obenem pa 

paziti, da so združljive funkcije blizu druga drugi, nasprotujoče 

pa ločiti kolikor daleč je le mogoče. 

Del procesa načrtovanja bo vključeval pregled različnih 

funkcionalnih potencialov odprtega prostora, kot 

je določeno v poglavju 2, ter si prizadeval, da se jih 

odkrije kar se da mnogo. Pri tem je pomembno, da 

se zavedamo, da medtem ko lahko nekatere funkcije, 

kot so ekološke in okoljske, ter v manjši meri socialne 

in družbene tiste, ki jih je razmeroma zlahka specificirati, 

pa to običajno ne velja za strukturne in simbolne 

funkcije, ki jih v večini primerov ni mogoče doseči neposredno. 

Na to vprašanje bo na kratko odgovorjeno 

v nadaljevanju. 


vzporedno s tem je za ocenjevanje in spreminjanje 

načrta bistvenega pomena vidik potreb vseh možnih 

skupin uporabnikov, s posebno pozornostjo na ženskah 

in manjših skupinah, kot tudi zahteve po „oblikovanju 

za vse“ ter potrebo po varnosti in po občutku 

varnosti za vse uporabnike prostora. 

Upoštevanje prostorskih vzorcev, funkcij odprtega 

prostora in potreb bodočih uporabnikov je iterativen 

proces, ki ga ni mogoče preprosto izvesti iz ene 

zahteve, ampak ga je bolje razviti tekom procesa preverjanja, 

preoblikovanja, spreminjanja in ponovnega 

preverjanja. 

Morda je najbolj pomemben vidik celotnega procesa 

načrtovanja popolna vključitev vseh teh vidikov v 

enoten prostorski koncept, ki naj bi predvsem ciljal 

na to, da se vključi pomen ter da se odrazijo vrednote 

uporabnikov kot del celovite vizije prostora. 

Kot je že bilo poudarjeno v poglavju 2, Evropska konvencija 

o krajini daje enak poudarek tako fizičnemu 

kot zaznavnemu vidik krajine. Zato je to eden od 

glavnih izzivov za načrtovalce, potem ko se izpolnijo 

glavne funkcionalne potrebe, da se prostor tako 

materialno kot duševno vključi v trenutno prepričljivo 

pripoved, ki mora biti zmožna pridobivanja pomena 

na čim širšem območju zainteresiranih skupin. 

vendar ali pa morda zato, ker je to najpomembnejša 

značilnost dobrega načrtovanja, ustvarjanje pomena 

ni nekaj, kar je lahko racionalno določeno in načrtovano. 

Pomeni, izhajajo iz dialoga med uporabniki 

in prostorom. Načrtovalec mora tako ustvariti možnosti 

za ta pomene, da se lahko pojavijo in morda 

najboljši za način dosego tega je zagotovitev, da je 

zasnova prostora globoko zakoreninjena v različnih 

kontekstih.

Zahvala 

Ta dokument je bil preveden iz šestih ločenih delovnih dokumentov, ki ga pripravil 

Regionalni center za okolje (Slovaška), Nadace Partnerství (Češka) in Nadácia Ekopolis (Slovaška), 

LAMORO (Italija), RiSSC (Italija), FH Erfurt (Nemčija) in TU Wien (Avstrija). 

Zahvaljujemo se vsem projektnim partnerjem in STC-članom UrbSpace projekta za zagotavljanje snovi 

in kritik za te načrtovane smernic. Te smernice temeljijo na delovnih dokumentih 3.2.1 do 3.2.6 za UrbSpace 

projekta. Izvlečki iz teh delovnih dokumentov, ne bodo označeni kot citati v naslednjih izjav, saj predstavljajo 

osnovni temelji za ta dokument in se jih razume kot združen produkt vseh šestih projektnih partnerjev. 

Ta smernica je del UrbSpace-Project (www.urbanspaces.eu) in je omogočil 

program Evropske Unije Srednja Evropa 2007-2013. 

Literatura, končne opombe in dodatki 

POgLAvjE 1 

1. Evropska konvencija o krajini: 

http://conventions.coe.int/Treaty/en/Treaties/Html/176.htm 

2. Tematska strategija za urbano okolje: 

http://ec.europa.eu/environment/urban/pdf/com_2005_0718_en.pdf 

3. Leipziške listine: 

http://www.eu2007.de/en/News/download_docs/Mai/0524-AN/075DokumentLeipzigCharta.pdf 

4. Aalborg listina 

http://ec.europa.eu/environment/urban/pdf/aalborg_charter.pdf 

POgLAvjE 2 

Appleton, j., 1986, The experience of landscape, john Wiley and Sons, Chichester 

gehl, j., 1986, Life between the buildings, Danish Architectural Press, Copenhagen 

Lynch, K., 1960, The Image of the City, MIT Press, Cambridge, Mass. 

Orians, g.H., 1986, Ecological and evolutionary approach to landscape aesthetics, in: Penning-Rowsell, E. & 

D. Lowenthal, ‚Landscape meanings and values‘, Allen and Unwin, London 

Thompson, I.H., 1999, Ecology, community and delight, E & FN Spon, London 

Eamus, D.et al., 2004,TURNER REvIEW No. 9 Ecosystem services: an ecophysiological examination, Australian 

journal of Botany 53(1) 1–19 

vitruvius: http://www.gutenberg.org/files/20239/20239-h/29239-h.htm 

Wilson, E.O., 1984, Biophilia, Harvard University Press, Cambridge, Mass. 

Wilson, E.O., 1986, Sehnsucht nach der Savannah) (Longing for the Sacann, garten + Landschaft, 96, 3: 19-24 


47

POgLAvjE 4 

Pena, W., 1987, Problem seeking, AIA Press, Washington DC 

POgLAvjE 5 

Alexander, C., 1979, The Timeless Way of Building, Oxford University Press - USA, 

Alexander, C., S. Ishikawa, S. & M. Silverstein, 1977, A pattern language, Oxford University Press, Oxford 

KONČNE OPOMBE 

1 www.urbanspaces.eu/index.php?id=objectives-activities.php 

Appleton 1975 (‘Prospect-Refuge’ theory), Orians, 1986 (aesthetics of acacia tree species) in Wilson, 1986 

(‘Longing for the Savannah’) so napisali o tem vidiku krajine v zadnjem času. 

Pristop k programiranju, ki ga predlaga Peňa, (Peňa, 1987) predvideva, da vse zainteresirane strani igrajo 

enakovredno vlogo z podanimi idejami, pri čemer se vse spodbuja, da le te zapišejo – vendar ne samo 

potreb ter želj ampak tudi konkretne ideje in koncepte o tem, kako bi jih bilo treba doseči. Slednje se 

zapiše na kartice, kar se v procesu podobnemu »SWOT analizi« v okviru odprtih srečanj zbira »prednosti«, 

»pomanjkljivosti«, »priložnosti, in »pretnje«. 

4 To dejstvo je priznal arhitekt in urbani načrtovalec Christopher Alexander in ga izdelal v svoji trilogiji 

knjig s temelji na „Pattern Language“ (Alexander et al., 1977). Te vzorce, ki jih je okarakteriziral in opisal 

Alexander, se lahko obravnava kot osnovno besedišče ljudskih oblikovnih elementov, ki se jih lahko črpa 

in uporabi pri vsakem projektu. Morda bi jih lahko opisali tudi kot „ljudske pravzore“. Te so Alexander in 

njegovi soavtorji videli kot osnovne elemente, ki jih je mogoče nenehno povezovati skupaj in interpretirati 

za ustvarjanje novih, vendar pa hkrati „brezčasnih“ načrtov, ki skupaj izražajo „vzorce jezika“ (Alexander, 

1979 ). vzorci, opisani v knjigah Alexandra, so vezani na celoten spekter grajenega okolja iz regije, 

s pomočjo posameznega objekta do gradbenih metod. To vključuje detajle in komponente, kot tudi 

dokončane predmete. v okviru te zelo široke palete različnih vzorcev, jih je le malo povezanih z urbanim 

odprtim prostorom. vprašanje pa je, v kakšni meri lahko ta nabor razširimo, da bomo zadovoljili potrebe 

po oblikovanju novih urbanih prostorov? 


48

Contact: REC Slovakia, vysoká 18, 811 06 Bratislava, Slovak Republic, Tel.: +4212 5263 2942; Email: rec@changenet.sk; www.rec.sk. 

The project „UrbSpace“ is implemented through the CENTRAL EUROPE Programme co-financed by the ERDF. 

www.urbanspaces.eu

SMeRNICe Za URejaNje PRoSToRa - Urban spaces

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?