Vetrnica 03/11 - Marec 2011 (pdf, 30 Mb - Slovensko meteorološko ...

46
odklonilen (kot smo bili vajeni Venezuele pred tem),
ampak spravljiv, optimističen, izražajoč pripravljenost
na sodelovanje in zagotavljajoč vso podporo predsedujoči
Mehiki. Ta preobrat je bil še bolj pomemben,
ker predstavnica Venezuele ni govorila v imenu svoje
države, ampak v imenu cele regije – Latinske Amerike
in Karibov. Tudi govori drugih držav, z izjemo Bolivije,
so bili pozitivni, spravljivi, zagotavljali so pripravljenost
na kompromise. To seveda ne pomeni, da so bila od
tega trenutka dalje pogajanja lahka, le upanje, da bo
doseženo soglasje, je postalo bolj realno.
Zelo pomembno je bilo to, da so mnoge države v
Cancún prišle z namenom doseči pozitiven rezultat na
podlagi Københavnskega dogovora, vsaj deloma tudi
na podlagi izboljšanega razumevanja gospodarskega
pomena zelenih investicij. Mogoče so nekateri tudi
resno vzeli opozorilo bivšega izvršnega sekretarja
konvencije, Yva de Boera, ki je pred enim letom dejal,
da je København mogoče odložil sprejem globalnega
sporazuma vsaj za eno leto, ni pa odložil učinkov
podnebnih sprememb. Tudi Bolivija, ki je skušala
preprečiti končni konsenz, ni nasprotovala nujnosti
ukrepanja proti podnebnim spremembam, pač pa si
je prizadevala za bolj ambiciozno vsebino Cancúnskih
sporazumov. Sicer pa je poziv k večji ambicioznosti
glede ciljev zmanjšanja emisij zapisan tudi v sklepih
zasedanja in upajmo, da bo do tega pred sklenitvijo
končnega sporazuma tudi prišlo.
K uspehu konference je odločilno pripomogla tudi pripravljenost
EU, da sprejme, sicer pod določenimi pogoji,
drugo ciljno obdobje Kyotskega protokola. Hkrati
pa se je na primeru Rusije in Japonske pokazalo, da bi
morali bistveno več naporov vložiti v razumevanje stališč
in sodelovanje z drugimi državami. Pogajanja so
postala resnično multipolarna in naučiti se bo treba,
kako graditi konsenz z vsemi udeleženimi stranmi.
Skoraj vsi govorniki na zaključnem plenarnem zasedanju
so poudarili, da smo dobili uravnotežen nabor
sklepov, s katerim so vsi približno enako zadovoljni
in enako nezadovoljni, kar je pač normalna usoda
kompromisov. Zgodilo se je to, kar smo prej na pogajanjih
pogrešali vsaj dve leti: države so se odrekle
nekaterim svojim ozkim nacionalnim interesom in
sprejele sklepe, ki so v interesu vseh skupaj. Mnogi so
poudarjali potrebo po ohranitvi sedanjega konstruktivnega
vzdušja, da bi lahko na zasedanju decembra
letos v Durbanu naredili nove korake naprej in postopoma
usmerili svet na pot nizkoemisijske, trajnostne
prihodnosti.
Poleg pripravljenosti in želje večine držav, da dosežejo
pozitiven rezultat, je izjemno pomembno vlogo
odigralo mehiško predsedstvo konference z vključujočo
diplomacijo, ki je na vsakem koraku poskrbela
za transparentnost in legitimnost procesa. Pri tem je
bila seveda najbolj opazna predsednica COP16/CMP6
Patricia Espinosa, ki je z neverjetno energijo, znanjem
in spretnostjo polna dva tedna, skoraj noč in dan,
vodila množico sestankov, od plenarnih in neformalnih
zasedanj do bilateralni sestankov s pogajalci, ministri
in predsedniki držav in vlad, ter sestankov Biroja COP.
Svoj doprinos je brez dvoma dal tudi mehiški predsednik
Felipe Calderón, ki se je osebno angažiral pri tem
delu.
Ministrica Patricia Espinosa je bila za svoje uspešno
delo v nabito polni dvorani na zaključnem zasedanju
nagrajena z večkratnimi stoječimi ovacijami. Te so
bile seveda tudi izraz zadovoljstva z rezultati zasedanja,
saj sprejeti sklepi predstavljajo tisti uravnotežen
sveženj, ki so ga države pred začetkom zasedanja
zahtevale oziroma želele.
Izvršna sekretarka UNFCCC (Okvirna konvencija ZN o spremembi podnebja) Christiana Figueres in predsednica COP
Patricia Espinosa tik pred koncem zasedanja.