PRO - pomlad 2024

Seveda ne moreva mimo vezi s poslušalci. Prek
radijskih počitnic in romanj se marsikdaj spletejo trdna
prijateljstva. Vas preseneča, kako je mogoče, da se
ohranjajo že toliko let?
Na misel mi prihaja dobro znana misel: prva ljubezen ne
mine nikoli. Prepričan sem, da so nas poslušalci vzeli za
svoje, so nas »posinovili«, zato pa je ta vez tako močna in
globoka. Srčno si želim, da nas bodo tako sprejemale tudi
nove generacije. Sicer si ne delam utvar, da bo to mlajša
generacija. A ko človek sreča Abrahama, se začnejo goditi
mnoge spremembe v življenju, z njimi pa se pojavi tudi
interes po poslušanju našega programa.
Ko človek sreča Abrahama,
se začnejo goditi mnoge
spremembe v življenju,
z njimi pa se pojavi tudi interes
po poslušanju našega programa.
Radio prinaša zelo raznolik program. Kaj je osnovno
vodilo in kam potuje v prihodnje?
Pred 30 leti sem začrtal programsko shemo, čeprav nisem
vedel, ali je prav ali ne in kako bo sprejeta ... A da smo
ji zvesti vsa leta in da je zelo dobro sprejeta, potrjuje, da
zamisel ni bila zgolj človeška, ampak je bil zelo na delu
Sveti Duh. Na začetku sem postavil dva temelja: evangelij
in domovino. Prepričan sem, da smo jima zvesti in tako
poslušalce nagovarjamo in spodbujamo v tej smeri. V
prihodnosti se od te zamisli ne smemo oddaljiti. Če se
bomo, bomo pristali na tankem ledu.
Radijska družina se je precej povečala, a rast je bila
konstantna in zmerna. Na začetku ste bazen polnili
z zvestimi župnijskimi sodelavci, ministranti, bralci
beril, kako pa je z zaposlovanjem danes, kako bi opisali
današnji bazen?
Ne morem skriti želje po pomladitvi kolektiva. Jedro
sodelavcev se stara in hitro bodo prišla leta, ko se bodo
začele vrstiti upokojitve. Zato je zdaj najbrž že skoraj
zadnji čas, da se nam pridružijo mladi in se ob nas starejših
izoblikujejo v dobre ustvarjalce našega programa. Kako
priti do novih moči, pa ni tako enostavno, ker preprosto
ne moreš vreči v javnost novico, da iščemo nove sodelavce.
Po tej poti bi lahko na avdicijo prišel marsikdo, vemo pa,
da vsak ravno ne more biti član našega kolektiva.
Skupni imenovalec,
da smo sodelavci katoličani,
je izrednega pomena.
Včasih kdo vpraša, če je treba biti veren, da si lahko
sodelavec Radia Ognjišče. Meni se zdi to zanimivo
vprašanje … skoraj retorično.
V teh letih je že marsikdo potrkal na vrata in izrazil željo,
da bi delal pri nas. Ko sem mu postavil preprosto vprašanje,
če je aktiven v župniji, so bili odgovori, milo rečeno,
čudni. In poti so se takoj razšle, ker bi bil nezadovoljen
on in nezadovoljni bi bili mi. Skupni imenovalec, da smo
sodelavci verni oz. smo katoličani, je izrednega pomena.
Na začetku radia je deloval še koprski studio, potem smo
odprli studio v Martjancih, a sta oba ugasnila. Kaj je bilo
v ozadju teh odločitev?
Ko gledam nazaj, mislim in sem tudi prepričan, da je bila
težava v izbiri oseb, ki bi dobro in zavzeto vodile studia. Iz
Ljubljane pa je bilo nemogoče usmerjati delo sodelavcev v
obeh studijih. Po telefenu in e-pošti se da do neke mere,
a je najbolj pomemben osebni kontakt. Odgovorna oseba
mora biti s sodelavci in jih usmerjati. Če takšne osebe ni,
se hitro vse opusti in ni pravega učinka. Pomemben razlog
pa so tudi stroški.
Radio bije zahtevne bitke tudi pri oddajniški mreži. Bi
lahko rekli, da smo včasih komu trn v peti?
Ne samo včasih, kar ves čas smo trn v peti. Žal. Čeprav so
vseh polna usta demokracije in novih časov, odkar smo
se osamosvojili, je še vedno zelo navzoč duh polpreteklih
časov, ki se je hranil s sovraštvom do Cerkve in kristjanov.
In ker je tudi Radio Ognjišče del Cerkve in krščanstva,
smo moteči. Tudi zato, ker povemo stvari, ki jih v drugih
medijih ni mogoče slišati.
Kako bi ocenili medijsko krajino? Veliko sprememb je
bilo v minulih desetletjih, radijske postaje se spreminjajo,
menjajo lastnike, časopisi ugašajo …
Gotovo medijskim hišam ni lahko. Morda je nekaj redkih,
ki se jim kar dobro godi. Morda zato, ker so iz »pravega
testa«. Če pa ocenjujem zgolj radijski medij, potem se
mi zdi velika škoda, da so zelo popularni programi, ki
stremijo samo k zabavi in tračem, manj pa smo »gor
vzeti« programi, ki prinašamo resne vsebine, za katere je
potrebnega veliko dela in tudi veliko resnih in odgovornih
sodelavcev.
Včasih še vedno kdo misli, da je radio v lasti Cerkve
na Slovenskem, pa to ne drži. Čigav pa je potem, kako
odgovarjate na taka vprašanja?
Foto: Silvo Salčnik
Direktor msgr. Franci Trstenjak z ustanoviteljem radia in Založbe Ognjišče
msgr. Francem Boletom in nadškofom Stanislavom Zoretom na Brezjah,
ob 20. obletnici Radia Ognjišče
Radio Ognjišče je ustanovilo Tiskovno društvo Ognjišče,
ki je tudi njegov lastnik. Nedvomno pa je osnovna resnica,
če ne bi bilo msgr. Boleta, tudi radia ne bi bilo.
7