PRO - pomlad 2024

ponudi kozarec vode. Zgrabite ga z obema rokama in ga
ne izpustite več. To je zanje pomenila ta kocka. Vsak na
svoj način so jo preko dopoldneva živeli in potem se je
tistih deset minut, ko smo si pripovedovali, kako nam je
uspelo, raztegnilo na 15 minut, včasih na pol ure. Za moje
učence je bil najbolj svet trenutek dneva, ko so po kosilu
igrali nogomet. Nekega dne sem opazil, da je dvorišče
prazno. Ko sem se vrnil v učilnico, sem videl, da so fantje
pomagali tistim, ki niso znali rešiti naloge za angleščino.
Tistega dne smo živeli geslo: Ljubi vse. Njihove družine
so me začele spraševati, kaj se dogaja. Rekli so mi, da ne
prepoznajo več svojih otrok. Profesorji so se norčevali iz
mene in me klicali ’gospod Naivni’, ker sem želel s kocko
iz kartona spremeniti svet. Vendar so se kmalu tudi oni
pridružili. V arabskem svetu je nepredstavljivo, da bi nek
profesor prosil odpuščanja svojega učenca. Pretresljivo
je bilo videti učiteljico, ki je v solzah prosila učence
odpuščanja za vse trenutke, ko jih ni poslušala do konca
ali ko je delala razlike med njimi.«
Rad spomnim na kitajski rek, da
več hrupa naredi drevo, ki pade,
kot gozd, ki raste. Drevo, ki pade, so vojne,
naravne nesreče, lakota, mnoge oblike
nepravičnosti in to nam mediji prikazujejo od
jutra do večera. Nikoli pa nam ne pokažejo
gozda, ki raste. Mnoge organizacije po vsem
svetu si prizadevajo za mir.
Kako ste uspeli v kulturo miru pritegniti celotno šolo?
»Ravnateljica je želela izvedeti, kakšno skrivnost imam.
Pokazal sem ji kocko in ji povedal, kakšne učinke prinaša,
ko živimo gesla, napisana na njenih straneh. Takrat je
dejala: ‚To je za celo šolo!’ Izdelali smo 60 kock in učitelje
sem moral poučiti o tem, kako se jih uporablja. Rekel
sem jim, da jo morajo najprej začeti živeti sami, šele
potem povabiti učence; da morajo prvi začeti živeti za
mir. Tako so se s kulturo miru okužili vsi: od ravnateljice,
do tajnice in učiteljev. Doživljali smo nekaj čudovitega,
kljub temu, da je zunaj divjala revolucija. To je dobesedno
spremenilo našo šolo in kmalu pritegnilo tudi pozornost
drugih šol. V Egiptu se je naši pobudi pridružilo 25 šol.
Učitelji z vseh teh šol smo se srečevali enkrat mesečno in
si povedali izkušnje, kako kulturo miru živimo po naših
šolah. Čudovite stvari so se dogajale. Začutil sem, da je
zraven Božji prst. Ob tem sem doživel veliko veselje, pa
tudi velik strah, saj sem se zavedal, da v rokah držim nekaj,
kar prihaja od Boga.«
Living peace je kmalu postal opažen tudi v mednarodni
javnosti. Kako se je to zgodilo?
»Leta 2014 me je Angela Merkel povabila, da predstavim
projekt Living peace v evropskem parlamentu. Mislil
sem si: ‚Kaj pa naj jim povem? Da vsak dan vržemo
kocko in živimo enega od stavkov, ki so na njej napisani?
Ne bodo me vzeli resno.’ Ko sem govoril, so vsi vstali in
začeli ploskati. Zatem smo med gala večerjo prejeli prvo
od številnih mednarodnih nagrad, in sicer evropsko
nagrado za vzgojo za mir. Šol in univerz, ki so registrirane
v projekt, je približno dva tisoč. Ta kultura miru se je iz
osnovne šole razširila tudi na srednje šole in fakultete,
pa tudi na izobraževalna središča, v plesne in gledališke
šole, med skavte, v Rotary in Lions klube, v mnoge ženske
in moške zapore. Uporabljajo jo tudi mnogi drugi, ki so
jo prilagodili za različna področja. Med zadnjimi je bila
narejena kocka v Braillovi pisavi za slepe in slabovidne.«
V medijih pogosto slišimo negativne novice, govori se o
vojnah in konfliktih, zato bi se lahko zdelo, da je kultura
miru utopija. Kaj pravite vi?
»Vedno rad spomnim na kitajski rek, ki pravi, da več
hrupa naredi drevo, ki pade, kot gozd, ki raste. Res je tako,
kajne? To drevo, ki pade, so vojne, naravne nesreče, lakota,
mnoge oblike nepravičnosti in prav to drevo nam mediji
prikazujejo od jutra do večera. Nikoli pa nam ne pokažejo
tistega gozda, ki raste. Mnoge organizacije si namreč po
vsem svetu prizadevajo za mir. Danes se veliko govori o
Palestini in Izraelu. Nikoli pa ne slišimo o tistih izraelskih
družinah, ki so v težkih trenutkih sprejele muslimane, ali
pa o muslimanih, ki so ob vdoru Hamasa v svoje domove
sprejeli Jude, da so jih zaščitili. Verjamemo vsemu, kar nam
pravijo, in ne razmišljamo s svojo glavo. Vendar pa obstaja
gozd, ki raste v tišini in je veliko močnejši. Living peace
je marsikje priznan na nacionalni ravni in del šolskega
programa, npr. v Jordaniji, Paragvaju in nekaterih drugih
državah. Čuti se velika žeja po miru.«
Družine so me začele spraševati, kaj
se dogaja, češ, da ne prepoznajo
več svojih otrok. Profesorji so se norčevali
iz mene in me klicali »gospod Naivni«, ker
sem želel s kocko iz kartona spremeniti svet.
Vendar so se kmalu tudi oni pridružili.
Kaj lahko za mir storimo mi?
»Mislim, da moramo spremeniti našo miselnost in se
zavedati, da se mir začne pri meni, pri nas. Drugemu
lahko dam to, kar že imam ali kar živim. Vsi se moramo
čutiti nosilci miru v naših okoljih. Potrebujemo ljudi, ki
mir začnejo graditi sami, ki ne čakajo na druge, da bodo
storili prvi korak. Vsak naj stori svoj del. Mogoče se pri
meni vojna začne v družini, mogoče na delovnem mestu
ali v nas samih. Iti moram do izvora, ki je moje srce, srce
vsakega od nas. To pa je mogoče le, če začnem ljubiti in
misliti na druge.«
Celotnemu pričevanju Carlosa Palme boste lahko
prisluhnili v letošnjem radijskem misijonu.
63