PRO - pomlad 2024
Nova številka revije PRO.
Nova številka revije PRO.
You also want an ePaper? Increase the reach of your titles
YUMPU automatically turns print PDFs into web optimized ePapers that Google loves.
Mir se začne
v mojem srcu
Slovenijo je sredi januarja obiskal urugvajski fokolarin
Carlos Palma, ki ima prav posebno zgodbo. Živel
je namreč v mnogih nemirnih delih sveta in začel
revolucijo miru. Povabili smo ga pred radijski mikrofon.
Piše in fotografira: Marjana Debevec
Carlos Palma, kako se je začela vaša zgodba prizadevanj
za mir?
»Ko sem kot mlad fant prišel v Jeruzalem, se je že začela
palestinska revolucija in zelo me je pretresla prva izkušnja
z otroki v mojem razredu – sem namreč učitelj. Prvi dan
pouka se mi je približal eden od učencev in me malo
sramežljivo vprašal: »Kaj je mir? Kaj bomo lahko delali
nekoč, ko bo nastopil mir?« Takrat sem se zavedel, da se
ti otroci nikoli niso igrali zunaj ali se vozili s kolesom,
ker je tam vedno divjala vojna. To mi je odprlo številna
vprašanja. Predvsem sem se spraševal, kaj lahko sam
naredim za mir. Ko sem se nekega dne odpravljal k maši
v cerkev Jezusovega groba, so me nenadoma obkrožili
palestinski fantje. Začeli so me kamnati, ker so mislili, da
sem Jud. Videti je bilo, da zame ni rešitve, ko sem od daleč
zagledal skupino izraelskih vojakov, ki mi je prihajala na
pomoč. V tistem trenutku sem pomislil, kako bi pomagal
fantom, ki so me kamnali, da ne bi pristali v zaporu. Rekel
sem jim, naj hitro pobegnejo. Eden od njih se je spotaknil
in se udaril v koleno. Spontano sem se sklonil k njemu in
mu ponudil robec, da bi si obrisal kri. Nato sem mu rekel,
naj hitro teče, da ga vojaki ne bodo ujeli. Tri dni zatem
je nekdo ponoči pozvonil na vrata naše skupnosti in na
moje presenečenje sem pred vrati zagledal tega fanta, ki
mi je prinesel moj očiščen robec in kruh, ki ga je zame
spekla njegova mati. To je bil eden tistih trenutkov, v
katerih sem tudi s srcem in dušo razumel, da če hočem
delati za kulturo miru, moram začeti s kulturo ljubezni.
Kar sem prej vedel samo z razumom, sem takrat začutil
tudi s srcem. V Jeruzalemu sem ostal dvanajst let. Potem
sem šel v Libanon, v Turčijo in za dve zelo težki leti v Irak.
Takrat se je namreč tam začenjala vojna.«
Bi nam zaupali kakšno izkušnjo iz Iraka?
»Tudi v Iraku sem delal v šoli. Ko so se oglašali alarmi,
so posebni spremljevalci otroke pospremili na njihove
domove. To so bili posebej težki trenutki, saj so učenci
jokali, klicali mame in očete, tudi učitelji so bili prestrašeni
in napeti, ker so si želeli oditi na varno.
Nekega dne, ko se je znova oglasil alarm, sem začutil, da
so moji učenci kot moji otroci. Ko so jih spremljevalci
hoteli pospremiti domov, sem rekel, da bom šel z njimi.
Sodelavci so popustili, čeprav so me opozarjali, da zame ni
varno. Enega za drugim sem pospremil domov in se vrnil
v šolo po svoje stvari, da bi se nato odpravil na varno. Ko
sem prišel do kraja, kjer naj bi stala šola, šole ni bilo več.
Medtem ko sem hodil naokrog s svojimi učenci, je na šolo
padla bomba in jo popolnoma uničila. Pomislil sem na
svoje kolege, ki so izgubili življenje, kar bi se zgodilo tudi
meni, če bi ostal v šoli in ne bi naredil majhnega dejanja
ljubezni, da sem pospremil svoje učence. Zavedel sem
se, da sem pogosto lahko tudi jaz nosilec vojne v sebi, v
svoji družini, na delovnem mestu ali v mestni četrti. Tako
sem razumel, da je treba najti nekaj, kar gre v bistvo, v
korenino miru.«
Medtem ko sem svoje učence
pospremil domov, je na šolo padla
bomba in jo popolnoma uničila. Pomislil
sem na svoje kolege, ki so izgubili življenje,
kar bi se zgodilo tudi meni, če bi ostal v šoli
in ne bi naredil majhnega dejanja ljubezni.
Kako pa se je rodila pobuda Living peace?
»To se je zgodilo v Kairu v Egiptu, kjer sem delal v neki
ameriški šoli. Tudi tam sem hotel nekaj storiti za svoje
učence, saj je zaradi arabske pomladi divjalo nasilje.
Spomnil sem se na kocko ljubezni, ki je zelo znana
predvsem med najmlajšimi v Gibanju fokolarov. Na tej
kocki so namesto številk zapisane misli, ki naj bi otrokom
pomagale, da bi se naučili ljubiti. Tako mi je prišlo na misel:
‚Zakaj ne bi zamenjal teh stavkov in ustvaril kocko miru?’
Na kocki je pisalo: ljubi vse, ljubi prvi, ljubite se med seboj,
poslušaj drugega, ljubi bližnjega ... Gre za preproste stavke,
ki so jih sprejeli tudi moji učenci muslimani. Zjutraj smo
v razredu najprej vrgli kocko in stavek, ki se je pokazal,
smo poskušali udejanjiti preko dneva. Tako smo v razredu
živeli za mir. Deset minut pred koncem pouka smo si
pripovedovali o naših dejanjih miru, kako nam je šlo.«
Kako so ta predlog sprejeli vaši učenci?
»Bil sem začuden, ker nikakor nisem pričakoval takšnega
odziva. Pomislite, kako je, če ste v puščavi in vam nekdo
62