04.03.2024 Views

PRO - pomlad 2024

Nova številka revije PRO.

Nova številka revije PRO.

SHOW MORE
SHOW LESS

You also want an ePaper? Increase the reach of your titles

YUMPU automatically turns print PDFs into web optimized ePapers that Google loves.

Mir se začne

v mojem srcu

Slovenijo je sredi januarja obiskal urugvajski fokolarin

Carlos Palma, ki ima prav posebno zgodbo. Živel

je namreč v mnogih nemirnih delih sveta in začel

revolucijo miru. Povabili smo ga pred radijski mikrofon.

Piše in fotografira: Marjana Debevec

Carlos Palma, kako se je začela vaša zgodba prizadevanj

za mir?

»Ko sem kot mlad fant prišel v Jeruzalem, se je že začela

palestinska revolucija in zelo me je pretresla prva izkušnja

z otroki v mojem razredu – sem namreč učitelj. Prvi dan

pouka se mi je približal eden od učencev in me malo

sramežljivo vprašal: »Kaj je mir? Kaj bomo lahko delali

nekoč, ko bo nastopil mir?« Takrat sem se zavedel, da se

ti otroci nikoli niso igrali zunaj ali se vozili s kolesom,

ker je tam vedno divjala vojna. To mi je odprlo številna

vprašanja. Predvsem sem se spraševal, kaj lahko sam

naredim za mir. Ko sem se nekega dne odpravljal k maši

v cerkev Jezusovega groba, so me nenadoma obkrožili

palestinski fantje. Začeli so me kamnati, ker so mislili, da

sem Jud. Videti je bilo, da zame ni rešitve, ko sem od daleč

zagledal skupino izraelskih vojakov, ki mi je prihajala na

pomoč. V tistem trenutku sem pomislil, kako bi pomagal

fantom, ki so me kamnali, da ne bi pristali v zaporu. Rekel

sem jim, naj hitro pobegnejo. Eden od njih se je spotaknil

in se udaril v koleno. Spontano sem se sklonil k njemu in

mu ponudil robec, da bi si obrisal kri. Nato sem mu rekel,

naj hitro teče, da ga vojaki ne bodo ujeli. Tri dni zatem

je nekdo ponoči pozvonil na vrata naše skupnosti in na

moje presenečenje sem pred vrati zagledal tega fanta, ki

mi je prinesel moj očiščen robec in kruh, ki ga je zame

spekla njegova mati. To je bil eden tistih trenutkov, v

katerih sem tudi s srcem in dušo razumel, da če hočem

delati za kulturo miru, moram začeti s kulturo ljubezni.

Kar sem prej vedel samo z razumom, sem takrat začutil

tudi s srcem. V Jeruzalemu sem ostal dvanajst let. Potem

sem šel v Libanon, v Turčijo in za dve zelo težki leti v Irak.

Takrat se je namreč tam začenjala vojna.«

Bi nam zaupali kakšno izkušnjo iz Iraka?

»Tudi v Iraku sem delal v šoli. Ko so se oglašali alarmi,

so posebni spremljevalci otroke pospremili na njihove

domove. To so bili posebej težki trenutki, saj so učenci

jokali, klicali mame in očete, tudi učitelji so bili prestrašeni

in napeti, ker so si želeli oditi na varno.

Nekega dne, ko se je znova oglasil alarm, sem začutil, da

so moji učenci kot moji otroci. Ko so jih spremljevalci

hoteli pospremiti domov, sem rekel, da bom šel z njimi.

Sodelavci so popustili, čeprav so me opozarjali, da zame ni

varno. Enega za drugim sem pospremil domov in se vrnil

v šolo po svoje stvari, da bi se nato odpravil na varno. Ko

sem prišel do kraja, kjer naj bi stala šola, šole ni bilo več.

Medtem ko sem hodil naokrog s svojimi učenci, je na šolo

padla bomba in jo popolnoma uničila. Pomislil sem na

svoje kolege, ki so izgubili življenje, kar bi se zgodilo tudi

meni, če bi ostal v šoli in ne bi naredil majhnega dejanja

ljubezni, da sem pospremil svoje učence. Zavedel sem

se, da sem pogosto lahko tudi jaz nosilec vojne v sebi, v

svoji družini, na delovnem mestu ali v mestni četrti. Tako

sem razumel, da je treba najti nekaj, kar gre v bistvo, v

korenino miru.«

Medtem ko sem svoje učence

pospremil domov, je na šolo padla

bomba in jo popolnoma uničila. Pomislil

sem na svoje kolege, ki so izgubili življenje,

kar bi se zgodilo tudi meni, če bi ostal v šoli

in ne bi naredil majhnega dejanja ljubezni.

Kako pa se je rodila pobuda Living peace?

»To se je zgodilo v Kairu v Egiptu, kjer sem delal v neki

ameriški šoli. Tudi tam sem hotel nekaj storiti za svoje

učence, saj je zaradi arabske pomladi divjalo nasilje.

Spomnil sem se na kocko ljubezni, ki je zelo znana

predvsem med najmlajšimi v Gibanju fokolarov. Na tej

kocki so namesto številk zapisane misli, ki naj bi otrokom

pomagale, da bi se naučili ljubiti. Tako mi je prišlo na misel:

‚Zakaj ne bi zamenjal teh stavkov in ustvaril kocko miru?’

Na kocki je pisalo: ljubi vse, ljubi prvi, ljubite se med seboj,

poslušaj drugega, ljubi bližnjega ... Gre za preproste stavke,

ki so jih sprejeli tudi moji učenci muslimani. Zjutraj smo

v razredu najprej vrgli kocko in stavek, ki se je pokazal,

smo poskušali udejanjiti preko dneva. Tako smo v razredu

živeli za mir. Deset minut pred koncem pouka smo si

pripovedovali o naših dejanjih miru, kako nam je šlo.«

Kako so ta predlog sprejeli vaši učenci?

»Bil sem začuden, ker nikakor nisem pričakoval takšnega

odziva. Pomislite, kako je, če ste v puščavi in vam nekdo

62

Hooray! Your file is uploaded and ready to be published.

Saved successfully!

Ooh no, something went wrong!