PRO - pomlad 2024

90 let
Rafka Irgoliča
V oddajo Naš gost smo povabili legendarnega pevca,
ki je sodeloval pri samem rojstvu Slovenske popevke
in nas desetletja razveseljeval z žametno mehkobo
glasu, srčno interpretacijo, optimizmom in skromno
življenjsko držo. Z nami je bil Rafko Irgolič, ki je v
dneh snemanja praznoval 90. rojstni dan. »Pri teh letih
sem vesel vsakega dne, ko sonce vzide,« pravi gost,
s katerim se je pogovarjal Marjan Bunič.
Uredila: Mirjam Judež
Foto: Franci Kek
Bili ste eden od porodničarjev Slovenske popevke v 50. in
60. letih. Z glasbenimi kolegi ste stopali v neznano. To je
bil najbrž vznemirljiv čas.
»Mladi smo bili, drugi časi in takrat smo se mladi
spoznavali drugače: na plesih. Tako se je zgodilo, da sem
začel peti. Nikoli nisem gradil na petju, da bi s petjem
delal kariero. Sem samo rad pel.«
Ste Štajerec, rojen na Koroškem, odraščali ste v Sevnici in
več kot pol stoletja ste že Ljubljančan. Kam vas bolj nosi?
»Spomin mi najbolj sega v Sevnico, kjer sem preživel
mladost, obiskoval osnovno šolo. Moja mama je bila tam
domačinka in v Sevnico smo se preselili leta 1941, pred
okupacijo. Po osnovni šoli v Sevnici sem šel v Ljubljano na
zobotehnično šolo. Čim prej je bilo treba priti do poklica.
Bilo je prijetno, ker smo živeli v internatu, ampak ko si šel
v Ljubljano, je bilo to tako daleč, kot bi šel v Ameriko. Ni
bilo telefonov. Le vlak in pisma.«
Vojna je prinesla veliko negotovosti. So spomini iz tistih
časov še živi?
»Še. To so težki spomini. V šoli si z ravnilom dobil po
prstih, če si govoril slovensko. Mama je rekla: Slovensko
te bom že jaz naučila, ti se kar nemško nauči. Kolikor se je
dalo, smo brali slovensko.«
Mama je bila dobra pevka, oče zborovski pevec …
»Pri nas je bilo vedno veselo. Na vseh praznovanjih smo
prepevali, še danes znam vse narodne pesmi, to je bila
osnova. Meni se zdijo ljudske pesmi nekaj svetega. To je
pravi odraz naroda. Tudi narodnozabavna glasba, ki se je
razvijala naprej in se še razvija, hvala Bogu, je res prava
identiteta naroda in pravo narodno izročilo, ki je najbolj
dragoceno.«
Vaš prvi nastop je bil zelo zgodaj, pri treh letih, ki pa ni
bil pevski.
»Pripovedovali so, da sem moral v Radljah ob Dravi nekaj
deklamirati. Baje mi je mama ponujala čokolado in tisto
čokolado sem še enkrat doživel ravno tako v Radljah, ko
so me ob moji 70-letnici povabili na kulturni dan. Tisto
takrat ni bil le pogovor, ampak mi je dama iz ozadja
prinesla veliko čokolado. To je bil lep spomin na prvo
plačilo, ko sem za prvi nastop dobil čokolado.«
Na odrih ste najprej nastopali kot deklamator in tudi kot
igralec.
»Vedno me je veselilo nekaj početi poleg poklica. Ko sem
bil v četrtem letniku zobotehnične šole, sem sodeloval
pri skupini Ivana Mraka v Ljubljani. Na tisto obdobje me
vežejo res lepi spomini. Veliko sem se naučil in veliko smo
se pogovarjali o umetnosti. Ko sem naredil zobotehnično
šolo, sem bil z dekretom dodeljen v Novo mesto. Tam
sem se tudi gledališko udejstvoval. Vojsko sem služil v teh
prostorih, kjer snemava ta intervju, v Škofovih zavodih.
Tu je bila šola rezervnih oficirjev. Režim je bil kar strog,
samo enkrat sem šel lahko domov. Precej smo se naučili.
Sodeloval sem z mladino v Šentvidu pri recitacijah, da
sem se zaposlil in da je bilo lažje nositi vojaško suknjo. V
tistem obdobju mi petje ni bilo tako zanimivo, bolj me je
vleklo v igralstvo.«
Pri vsaki odločitvi je potrebno samo
poslušati vest in ne boš nikoli zgrešil …
Po služenju vojaškega roka ste nadaljevali študij
stomatologije ob delu. Poklicu ste se zelo posvetili …
»Petje je bilo za mojo dušo. Če ne bi delal zob, si samo z
glasbo ne bi mogel ustvariti družine. Ni bilo menedžerjev.
Sodeloval sem z mnogimi ljudmi. Petje sem se učil pri
Jelki Strgar, da mi je malo pojasnila tehniko, ampak z
mano ni veliko delala. Ni mi širila glasu. Dejala mi je,
naj mi pišejo pesmi v mojem obsegu glasu. Če ne bi bilo
moje žene Nade, ne bi bil pevec. V Narodnem domu so
se ob sobotah odvijali plesi, na katerih sem začel tu in
tam prepevati. Na teh plesih se je zbirala moja generacija.
Na vseh gimnazijah so bili orkestri. Takrat sem spoznal
določene ljudi, brez katerih ne bi bilo ne petja, ne uspehov.
Aca Müllerja, Matija Barla, kitarista Marinka Jankoviča …
On je prinesel s svinčnikom napisane melodije ameriških
59