PRO - pomlad 2024

polovico časa ne pojem pri maši, vzdržim uporabe tega
izraza. To je majhna stvar in ljudje me sprašujejo: ‚Zakaj
to počneš?’ In odgovorim: ‚Ker je post.’ Pa mi rečejo: ‚Tega
izraza torej sploh ne uporabljaš?’ In jaz jim odgovorim:
‚Poskušam se mu izogibati.’ Ne mislim, da bi me Bog udaril
z bliskom, če bi ga izgovoril. Gre preprosto za to, da živim
in ostajam v tem trenutku, v tem obdobju leta.
Zdi se, da smo danes vsi na prekinitveni ali kakšni drugi
dieti. Vsi se postimo, nekaj opuščamo in nekaj počnemo.
Izkaže se, da je to za nas res dobro. Celo pri adoraciji in
slavljenju. Hočem povedati, da sam vedno prepustim, da
obred določa glasbo. Če pojem pri maši, je obred gibanje.
Če je procesija in nekdo hodi, ne igraj hitre pesmi, saj bodo
ljudje čutili, da morajo teči. Kajti to je naravno gibanje.
Napisal sem veliko pesmi za cerkev, ki so med 72 in 76
utripov na minuto, ker je to povprečen srčni utrip. Če je
vaš bolj visok, bi morali verjetno jesti manj soli in piti več
vode … dihati, moliti, moliti rožni venec. (smeh)
Poskušam biti praktičen. Pogledam, kaj se dogaja okoli
mene in kako glasba služi temu, kar se dogaja, ker je
glasba v tem smislu, kot praviš, pastoralna. Glasba je
uporabna, ima funkcijo, služi nečemu drugemu, ne služi
sama sebi. Ne gre namreč za obisk simfonije ali koncerta
ali rock koncerta ali česa podobnega. Tudi ta glasba seveda
nečemu služi. Tako na primer Coldplay, ki nastopajo v
arenah, pišejo glasbo, ki služi takemu prostoru in se mu
prilagaja. Torej je naša naloga v nekem smislu enaka. In
menim, da veliko glasbenikov včasih, ko gre za pastoralno
glasbo, naredi napako, da pozabijo, kje so.«
Kako ekumenizem v glasbi, cerkvi … doživljate kot
katoliški glasbenik med glasbeniki, ki so večinoma
pripadniki drugih denominacij? Ali kdaj občutite kakšno
napetost? Je lahko mogoče prav sodobna krščanska
glasba nekakšen most in vez med različnimi krščanskimi
cerkvami?
»Še posebej, ko govorimo o odnosu med katoliki in
protestanti v Evropi, moramo razumeti, da stojimo na
tleh, kjer je veliko zgodovine, veliko ran. Za to so se bile
vojne, vmešala se je politika, razklale so se družine, veliko,
veliko težkih stvari se je zgodilo. Rad bi poudaril, da Jezus
po ustanovitvi evharistije in pred vstopom v pasijon moli
najdaljšo molitev, kar jih moli v vsem Svetem pismu. Jezus
je živel 33 let, tri leta je opravljal javno službo, govoril
je o marsičem ... In vendar je v Janezovem evangeliju
poudarjena prav ta molitev. Glavna vsebina molitve
pa je: Oče, želim si, da bi bili moji učenci med seboj tako
povezani, kot sem jaz s tabo. In to verjetno zato, ker je na
mistični ravni vedel, kaj ga čaka v vrtu Getsemani. To je
bilo zato, ker njegovi učenci med seboj niso bili povezani,
kot je bil On povezan s svojim Očetom. Jezus je umrl za
vse grehe, za vse čase. Umrl je za grehe, ki jih še nismo
zagrešili. To v meni vzbuja spoštovanje. Vojne, ki so se
zgodile v Evropi, ki so se zgodile in se dogajajo, ko se
ljudje med seboj ubijajo v Božjem imenu. Vse zlorabe,
družinske razklanosti, vse to. Ustavil se je in molil, da bi
bili med seboj tako povezani, kot je On s svojim Očetom.
To sem odkril leta 2005 med vodenjem biblične skupine in
odprle so se mi oči. Zdaj tega ne morem ne-videti in zato
je to postalo nekakšno geslo poslanstva mojega celotnega
življenja. Da se zgolj strinjam s to molitvijo. Kajti gre za
Boga, ki moli z Božjimi besedami. Jezus moli to molitev,
in to ne kot da se ne bo zgodilo. Zgodilo se bo! Zato
čutim, da bi se moral vsak Kristusov sledilec zazreti v to
molitev in se vprašati: ‚Ali svoje življenje živim v skladu s to
molitvijo ali se ji postavljam na pot?’ Kajti Božja beseda ni
izrečena v prazno.
Zato bi rekel vsakemu katoličanu: ‚Ali moliš to molitev
skupaj z Jezusom?’ In vsakemu krščanskemu verniku, ki ni
katoličan, bi rekel: ‚Ali moliš to molitev skupaj z Jezusom?’
Nisem teolog, vendar verjamem v moč odnosa in v moč
prijateljstva. In s to močjo se sprava v odnosih lahko zgodi.
Odnos za odnosom. Tako kot se zgodijo mnoge stvari ... «
Menim, da je sprava v Cerkvi
pomembna, saj brez nje sprava
sveta ni mogoča.
In kot pojete v eni svojih pesmi: One heart at a time - eno
srce naenkrat …
» ... Love moves at the speed of forgiveness, One heart at a
time - Ljubezen se premika s hitrostjo odpuščanja, eno srce
naenkrat (o. a. citat iz ene od pesmi z zadnjega Mattovega
albuma). Ljudje pogosto sprašujejo: ‚Kako naj to storim?’
Zame je vprašanje: ‚Kako naj to storim?’ Na svoj način
sem lahko pisal pesmi. Neverjetna stvar se zgodi, ko poješ
pesem skupaj z nekom - ne moreš namreč kričati nanj. Ko
prepevamo skupaj, ustvarjamo skupno točko.
Menim, da je sprava v Cerkvi pomembna, saj brez
nje sprava sveta ni mogoča. In nisem prepričan, da je
mogoče izpolniti veliko poslanstvo evangelizacije sveta
brez sprave v Cerkvi. Vse skupaj si delamo še dvakrat
težje. Danes je veliko ljudi vključenih v različna gibanja,
ki želijo oznanjati evangelij, in tudi sam se z vsem srcem
pridružujem tem prizadevanjem. Vendar menim, da bi
bila spravljena Cerkev najmočnejše oznanilo evangelija.
Morda ne teološko, vsaj v času našega življenju ne, saj
je veliko ovir. Ampak v odnosih. Bilo bi zares lepo, če bi
kristjani med seboj lahko vzpostavili pristno prijateljstvo,
da bi molili skupaj ter našli načine za sodelovanje tam,
kjer živimo. To bi bilo čudovito znamenje v svetu in za
svet, ki je razdeljen.«
Po slabi uri iskrivega pogovora je bil čas še za spominsko »fotko«.
Celotni pogovor
si lahko v dveh
delih preberete
tudi na naši
spletni strani.
51