PRO - pomlad 2024

Matt Maher:
Vedno sem verjel v
Boga, nisem pa vedel,
da On verjame vame.
V začetku lanskega junija smo se odpravili v hrvaški Pulj, kjer je v tamkajšnji areni nastopila svetovno znana
krščanska glasbena skupina Hillsong UNITED. Slavilni dogodek z naslovom Ez Az A Nap - This Is The Day -
‘To je dan’ so s svojim nastopom na odru sooblikovali tudi različni domači in tuji krščanski glasbeniki. Kot
poseben gost je tako na oder stopil tudi Matt Maher, kanadski glasbenik, trenutno eden najbolj priznanih
in priljubljenih krščanskih glasbenikov. Je odličen avtor, katerega pesmi so obkrožile svet in jih pojemo tudi
pri nas v Sloveniji, in tudi zato smo z veseljem zagrabili priložnost ter vabilo Katoliške mladine, da z njim
opravimo daljši ekskluzivni intervju. Vabljeni, da si preberete del pogovora (celota je dveh delih objavljena
na našem spletu), v katerem je Matt z nami delil nekaj misli in spominov o svoji življenjski poti in klicu, o
mestu, ki jo glasba po njegovem mnenju ima v cerkvi, ter o pomembnosti prizadevanj za ekumenizem.
Piše: Andrej Jerman | Foto: Rok Mihevc
Bi se lahko za začetek vrnila v vašo mladost? Kako
je zorela vaša osebna vera in kako ste se razvijali kot
glasbenik? Začeli ste kot pianist, džez glasbenik …
»Rojen in vzgojen sem bil kot katolik, odraščal sem na Novi
Fundlandiji, v Kanadi. Vera je bila za nas zelo pomembna,
a to je bil čas, ko so prišle na dan zgodbe o zlorabah in so
mnogi, mnogi ljudje prenehali hoditi v cerkev. Moj oče je
bil eden izmed teh ljudi, jaz pa sem bil nekako na meji.
Zase pravim, da sem sicer vedno verjel v Boga. Nisem pa
vedel, da On verjame vame. In tako sem se pri 20 letih,
ko sta se moja starša razšla, z mamo, ki je Američanka,
preselil v Phoenix. Tam sem imel bratranca svojih let, ki je
bil zelo veren. Povabil me je, da grem z njim in njegovimi
prijatelji k maši. V tistem trenutku sem bil verjetno to,
čemur pri nas v šali pravimo CEO Christian (Christmas
and Easter Only) – ‘božični in velikonočni kristjan’. Šel sem
torej z njim, a nisem bil navdušen nad pridigo ali glasbo,
ampak nad tem, da so bili skupnost. Vsi so bili predani
temu, da so tam. In vsi so aktivno sodelovali, aktivno
poslušali, aktivno odgovarjali pri vseh delih maše. V
naslednjem letu sem preizkusil različne stvari. Šel sem v
nekaj krščanskih cerkva in obiskal sem tudi nekaj drugih
verskih skupnosti. Toda le pri sveti maši sem se resnično
počutil kot doma. Zase pravim, da sem vedno verjel v
Boga. Nisem pa vedel, da On verjame vame.«
Festival sodobne krščanske glabe, Ritem srca 2024, bo v
torek, 21. maja. Spodbudite in povabite mladino, naj pride.
Vaša poklicna glasbena pot se je izoblikovala postopoma.
Bi lahko rekli, da te poti niste iskali in našli, ampak je
pot našla vas?
»Ja, rekel bi, da me je našla. Jezus pravi v Pismu, da je žetev
je obilna, delavcev pa malo. In to ni samo metafora. To je
zelo, zelo res. Mislim da, če se kdo pojavi in želi darovati,
ne samo svojega bogastva, ampak tudi svoj čas in svoj
talent, se običajno ponudi priložnost za služenje. In jaz
sem bil glasbenik. Zato je bilo zame zelo naravno, da sem
lahko dajal nazaj tako, da sem nekaj svojega časa preživel
ob igranju glasbe v cerkvi. Tisto, česar nisem pričakoval,
je bil odziv ljudi, ki jih je Bog nagovoril. Jaz namreč
ljudem ne govorim. Ljudem govorim, da Bog nagovarja
ljudi preko moje glasbe, jaz pa pričujem o tem, kar počne.
Jaz nisem tisti, ki nagovarja ljudi. Nisem zdravnik, nisem
terapevt, nisem teolog. Igram glasbo, ampak glasba ima to
čudovito prirojeno sposobnost, da nosi namen umetnika s
seboj. Torej, kadar koli poslušate pesem, odlično pesem in
odlično izvedbo, vas resnično povabi v to, kar izvajalec ali
umetnik ali pesnik izraža. Glasba ima to skoraj mistično
sposobnost. In zavedel sem se, da če je moja želja, da bi bil
ljubljen od Boga, ali želja, da izkazujem hvaležnost Bogu,
del moje glasbe, ta na nek način postane skoraj odrska
scena ali ozadje, preko katerega ljudje lahko doživijo
lastno izkušnjo Boga. To je bil nekako začetek, ko še nisem
pisal svojih pesmi. Takrat sem igral na porokah, pogrebih,
krstih in mladinskih taborih.«
49