PRO - pomlad 2024

je bila kmalu na začetku moje kariere moja sodelavka in
pomemben lik oddaje. Še zdaj sva prijatelja, še zdaj se
vidiva, slišiva. Pogosto rečem, da je moj poklic privilegij,
lahko sem spoznal kogarkoli. Ko sem npr. navdušen bral
poezijo Neže Maurer, sem jo lahko povabil v oddajo in
sva se nekako zbližala. Podobno je bilo z Manco Košir ali
drugimi ’pomembnimi’ ljudmi, še zdaj imam v telefonu
njihove številke. To je privilegij.«
In ti znanci vedo, da če bi radi ulovili Maria, to ne sme
biti po koncu kakšne sezone, ker možak takrat že pakira
kovčke …
»Strast do potovanj je bila v meni že od nekdaj, še preden
sem začel delati na televiziji, je pa res, da se včasih ni dalo
potovati tako daleč in zlahka kot danes. Vsaj zdelo se mi
je. Nisem imel denarja, tudi drugače se je potovalo. Potem
pa se je začelo in zdaj se trudim biti čim več naokoli. Ko
so službene zadeve opravljene, se svet odpre in po koncu
sezone sem že na letalu. Videl sem veliko sveta, obiskal sem
70 držav, morda jih bom v življenju obiskal 100, vem pa ne,
kako dolgo mi bo dano potovati in živeti … Želim si videti
še veliko sveta.«
Pred šestimi leti sem kupil kužka in
od takrat naprej sem bolj ali manj
ves čas tam. Tam so pristni odnosi med
sosedi. In jaz tam neskončno uživam.
Kaj te najbolj navdušuje na potovanjih?
»Mogočna narava. Navdušen sem bil nad Islandijo, kjer
sem bil pred dvema letoma. Popolnoma me je prevzela.
Bil sem navdušen tudi nad slano puščavo Uyuni v Boliviji,
ki je vsa bela od soli in velika skoraj kot Slovenija. Včasih
je bilo tam morje. Res se je fascinantno voziti z džipi po
tej ogromni belini. Tam ni cest, je samo belina in vsake
toliko časa kakšen hribček, poln kaktusov. To je bilo
neverjetno. Ali pa recimo slapovi Iguazu v Braziliji na
meji z Argentino. Tam je tako mogočna narava, da jemlje
dih. Lani sem bil prvič v podsaharski Afriki, v Tanzaniji,
nekaj dni v nacionalnih parkih, v stiku z divjimi živalmi, o
katerih sem doslej samo bral. To je bila moja prva izkušnja
safarija. Močna, moram reči, ampak kljub temu ne tako,
kot sem pričakoval. Nenazadnje je to le množični turizem.
Tam so kolone avtov, nikjer nisi sam.«
Greš z nahrbtnikom ali z agencijo?
»Z nahrbtnikom ne, niti ne z agencijo, organiziram si pot
sam, sem že zelo spreten v tem in imam s tem tudi veselje.
Pol veselja je doma, med pripravo na potovanje. Zdaj na
internetu izveš in vidiš vse. Včasih skoraj preveč. Včasih
si šel na pot bolj nedolžen, naiven. Ko si prišel tja, si bil
popolnoma šokiran nad kakšno stvarjo. Zdaj je tega šoka
manj, ker je priprava bolj poglobljena in sem pripravljen
na vse dobro in slabo.«
Na nacionalni televiziji sem
30 let, čutim s to hišo in mi ni
vseeno, kaj se z njo dogaja.
Bereš veliko?
»Berem manj kot včasih, to priznam. Zmeraj kaj berem,
ampak za moj občutek premalo, tako da se veselim
potovanj tudi zato, ker imam na potovanjih čas za knjige.
Berem na letalih, v vlakih, v hotelih, berem ves čas, to mi je
pomembno. Včasih, ko sem študiral, sem bil vajen prebrati
v enem poletju tudi po 20 knjig, vsak dan nekaj ur. Zdaj se
je to malo upočasnilo, ker porabim čas za gledanje serij na
televiziji, pogosto dolgo v noč. Potem sem zaspan, naslednji
dan grem v službo in čas za branje si je treba prav načrtno
izboriti. Imam ritual, da moram na dan prebrati vsaj nekaj
strani, preden grem spat. Tako ostajam v bralni formi. Ni
ga čez knjigo, to moram povedati. Ni ga čez knjigo.«
Ob koncu najinega pogovora, Mario, še vprašanje, kje
najdeš svoj osebni dušni mir.
»Ni mi treba dolgo razmišljati, kje najdem svoj mir. Pred
desetimi leti sem si kupil vikend blizu Ljubljane v naravi,
blizu gozda, na vasi. To je kraj brez trgovine in brez
sleherne infrastrukture, ampak tam je ravno dovolj hišk in
sosedov. In tam so noči črne, ni javne razsvetljave, tam je
ponoči tiho. Poleti so črički tako glasni, da preglasijo klepet
na terasi. Slišiš naravo ves čas. Ko moraš ven, si čez dve
minuti v gozdu. Kakšno razkošje! Najprej sem mislil, da
bom imel to hiško samo za vikend, za kakšen dan v tednu.
Pred šestimi leti pa sem kupil kužka in od takrat naprej
sem bolj ali manj ves čas tam. Tam so pristni odnosi med
sosedi, se mi zdi. In jaz tam neskončno uživam.«
Celotni pogovor si lahko preberete
na naši spletni strani.
47