PRO - pomlad 2024

nobenega časa. Po letu in pol sem se odločil za televizijo,
začutil sem, da je to moj poklic.«
Uspelo ti je postati najboljša televizijska osebnost v
razvedrilnem programu, kar ostajaš že vrsto let.
»Veliko energije sem vložil v to, kar sem delal na televiziji.
Ni mi bilo vseeno, kaj delam, kako uspešne so moje oddaje.
Zelo sem se angažiral, na televiziji sem bil cele dneve,
dokler sem delal nedeljske večerne oddaje. Mogoče sem
imel kako soboto prosto. To je bilo moje življenje deset,
petnajst let, ko sem se popolnoma predal karieri, ker me
je to dovolj veselilo. Ustvarili smo 40 oddaj na leto. Bila so
zelo intenzivna leta mojega življenja, ki jih gotovo ne bi več
zmogel in tudi ne bi več hotel na tak način živeti.«
V Bitki talentov so zasloveli 16,
17 let stari otroci. Postaviti jih
na oder in pustiti, da zmagajo, potem
pa jih »zavreči«, ker imamo nove
kandidate, se nam ni zdelo pošteno.
Ko sem gledal tvoje oddaje, mi je bilo všeč, da si v svoje
misli ali pa ob kakšnih praznikih vključil mamo prav
osebno, dal vedeti, koliko ti pomeni.
»Zagotovo ima mama posebno mesto v življenju vsakega,
če je to le mogoče. In tudi v mojem je tako. Že zato, ker
sta se z očetom kmalu ločila. Imel sem štiri ali pet let, bili
smo močno povezani in morala je biti močna figura. Bila je
vseprisotna, odločna, aktivna, kar sem zmeraj občudoval.
Zdaj je stara šestinsedemdeset let. Ta navezanost seveda
ostane, tako kot je bila navezanost na staro mamo. Ne
jaz ne sestra ne živiva doma, mama živi sama. Še vedno
smo povezana celica, ves čas se kličemo, sprašujemo,
poizvedujemo, kako je komu. Z leti človek spozna, kako
zelo pomembna je tvoja prva družina. Včasih se ti zdi, da
ni tako zelo, a ko pride do kritičnih trenutkov v življenju, je
tvoja prva družina praviloma tvoje edino upanje oz. tista,
ki se je res lahko oprimeš, ne glede na to, kaj se ti je zgodilo.
Vem, da karkoli se mi bo zgodilo, če bom potreboval oporo,
je mama pravi pristan, kamor se lahko zatečem.«
Mario, je bila že od nekdaj v tebi ljubezen do medijev in
nastopanja?
»Nikoli nisem bil povsem ravnodušen do nastopanja. V
osnovni in srednji šoli sem bil ves čas v gledaliških krožkih,
nisem si pa predstavljal, mogoče zato, ker sem bil preveč
sramežljiv ali skromen, da bi bil to lahko moj poklic, da
bi si upal nastopati pred vso državo, povedati kaj o sebi,
pokazati svoja čustva … To je prišlo počasi vame. Veliko
sem gledal televizijo, različne oddaje … To so bili še časi,
ko so oddaje vodila velika imena. Malo je bilo programov,
bil je prvi program televizije Ljubljana in Zagreba, potem
pa se je kmalu končalo.«
Ko si v šoli rekel, da si gledal film, so vsi vedeli, katerega.
»Ja, to so bili tisti časi. Malo sreče je bilo v moji karieri. V
televizijski svet sem stopil leta 1992, nekako ’pravočasno’,
na začetku razcveta zasebnih komercialnih televizij.
Takrat, ko sem jaz začel, smo bili v nedeljo zvečer sami na
televiziji. Tako sem si lahko ustvaril trdno bazo gledalcev
in ugled. Enostavno sem izkoristil pravi trenutek. Ko je bila
na sporedu oddaja Zoom, ljudje niso imeli veliko izbire,
kaj gledati na slovenskih kanalih. Bili smo zelo močni,
komercialne televizije še niso posegale v ta segment. Nujno
pa je bilo, da smo delali dobro. Če bi delali slabe oddaje, nas
ljudje ne bi gledali iz usmiljenja. Ko danes gledam mlajše
kolege na televiziji, imajo veliko težjo nalogo. Za pozornost
gledalcev se je treba bistveno bolj truditi in na drugačen
način, kot smo se mi, ko sem začenjal z Zoomom. Danes
pridejo mladi, vidijo, da ni hipnega uspeha, ki bi ga radi,
odnehajo. Zagotovo bodo morali poskusiti še kaj drugega
na različnih platformah, televizija ni več edina opcija.«
V čem je največja razlika v vodenju kviza Joker v
primerjavi s tistim, kar si počel pred desetletjem, dvema?
»Joker je drug žanr. To je moj prvi pravi kviz, ki ga delam
na televiziji, prej tega nisem počel, ker se mi ni zdelo dovolj
vznemirljivo. Pri Jokerju se ne morem zelo pripraviti na
oddajo, lahko se pripravim na gosta, da nekaj vem o njem.
Potem pa je že skoraj konec. Pridem v studio in se moram
zanesti na svoj dober dan, na svoje hitre možgane, da se
bom ob vprašanjih, ki jih tudi jaz ne vem vnaprej, spomnil
kaj zanimivega, iskrivega in vprašal to svojega sogovornika.
Všeč mi je, da smo ohranili v studiu publiko, to mi veliko
pomeni, da takoj dobim neko povratno informacijo. Ni
pa to tisti žanr oddaje, ki je bil moj zaščitni znak: hrupna
zabava, veliko nastopajočih, znane osebnosti, humor,
glasba, vse to prepleteno.«
Z mamo in sestro smo povezani, ves
čas se kličemo, poizvedujemo, kako je
komu. Ko pride do kritičnih trenutkov, je tvoja
prva družina praviloma tista, ki se je lahko
oprimeš, ne glede na to, kaj se ti je zgodilo.
Kako gledaš na vse peripetije, povezane z nacionalko?
»Na nacionalni televiziji sem 30 let, čutim s to hišo in mi
ni vseeno, kaj se z njo dogaja. Najlepše bi bilo priti v službo
v hišo, kjer razmere cvetijo, kjer je dovolj denarja za dobre
projekte, kjer napredujejo najbolj sposobni, kjer smo vsi
usmerjeni v isti cilj. Tega ni, to že moram reči. Televizija je
en organizem, ne da se ga deliti, zato me žalostijo notranji
pretresi, ko so ljudje med seboj skregani, se ne pozdravljajo,
živijo v strupenih in slabih odnosih. Predstavljaj si, da
hodiš v službo, kjer gredo mimo tebe ljudje, s katerimi ne
govoriš, ljudje so razdeljeni na tabore, se prezirajo ... To ne
vpliva dobro na nikogar in da je do tega prišlo, je meni zelo
žal. Na srečo se nas, v razvedrilnem programu, turbulentne
zadeve niso tako zelo dotaknile kot npr. v informativnem,
kjer je bilo to najbolj očitno.«
Zase praviš, da si optimist, pa tudi perfekcionist.
»Upam, da se to dvoje ne izključuje. Čeprav sem vse
naredil, da bi bilo najboljše, vidim še vedno neke rezerve.
Do sebe sem zelo kritičen, tudi do drugih, ampak v moji
karieri se to ni pokazalo za nekaj slabega. Kadarkoli dobim
neko nalogo, oddajo, morajo tisti, ki bodo z mano delali,
vedeti, da ne bo lahko, ampak na koncu bomo zadovoljni s
45