PRO - pomlad 2024

pravičnost na konec sveta. Ko sem prvič stopil na smetišče,
sem se dotaknil najvišjih ljudi na Madagaskarju, najvišjih
v cerkvi in v svetu. Nekdo mi je rekel, da ne zato, ker sem
stopil nanj, temveč zato, ker sem ostal z njimi. 34 let skupaj
delamo, da bi smetišče izginilo. Ljudje ne smejo brskati po
smeteh. Na smetišču je umrlo že toliko ljudi, otrok. Ljudje
se privadijo na revščino. Prepričati jih moramo, da obstaja
tudi drugo delo, s katerim se lahko preživljajo.«
Zaradi srečanja z misijonarjem ni bilo gneče le
v dvorani, ampak tudi na cestah do nje
denar, pomoč res prihaja do najbolj revnih, pomagajo.
Nikoli se ne vrnem na Madagaskar praznih rok. Nikoli.
Posebej, če pridem v Slovenijo.«
Za svoje delo ste prejeli pomembne nagrade. Slovenci
še vedno upamo na Nobelovo nagrado za mir. Kaj vam
pomenijo nagrade ali nominacije?
»Nagrade smo sprejeli, če so nam odprle okno, vrata za
nove pomoči. Če je bila nagrada samo neka medalja, sem
rekel: ‚Naši otroci na Madagaskarju ne jejo medalj, jejo riž
in če ob medalji ni tudi konkretne pomoči, je ne potrebujemo.’
Priznanje dobivamo vsako leto od ljudi, ki nam pomagajo
z denarjem, od dobrih ljudi, kot ste vi. Leta 2000 so me
predlagali za nagrado Kiwanis, prejel bi zlato medaljo za
delo z otroki, in rekli so mi, naj grem ponjo v Honolulu, na
Havaje. Vprašal sem: ‚Pa mi boste dali samo medaljo ali bo
zraven še kakšna kuverta?’ Na konvenciji na Havajih je bilo
pet tisoč ljudi z vsega sveta, lepo so me sprejeli in mi dali
kuverto z 20.000 dolarji. Tako sem se vrnil domov ne le z
medaljo, ampak tudi z nekaj riža.«
Začeli smo brez velikih sredstev,
ampak z vero in zaupanjem, da
nam bo Bog pomagal, da Bog ne zapusti
najbolj revnih ljudi, sploh pa ne otrok.
Pomagajo nam dobri ljudje.
Dejali ste, da je bilo hudo na Madagaskarju pred
desetletji, da je bilo potem vmes huje, ampak da je zdaj
še slabše. Kako je mogoče, da se z vsemi prizadevanji in
razvojem stvari ne premaknejo na bolje?
»Ko sem leta 1970 prišel na Madagaskar, je bilo šest milijonov
prebivalcev. Danes jih je približno trideset milijonov.
Riževih polj, šol, bolnic in porodnišnic ni petkrat več. Zato
prihaja do te skrajne revščine. Vsak človek, ki dela, ima
pravico, da živi dostojno. Vsak otrok ima pravico, da je sit,
zdrav, da hodi v šolo, pije čisto vodo, ima streho nad glavo.
Včasih se otroci igrajo na mojem dvorišču, pa me prosijo za
vodo. Kako ne boste dali otroku vode? Mi vodo kupujemo,
ker je tam okužena. Ko grem po vasi v Akamasu, me
vedno prosijo za delo, nikoli me ne prosijo za denar. Oče
me je naučil, da kamorkoli pogledam, vidim delo, in ljudje
hočejo delati. Pri nas imamo dva kamnoloma. Ko vidim
ljudi, kako delajo in nosijo težko kamenje iz kamnoloma na
svojih glavah že 34 let za dva evra na dan, grem zanje iskat
Zgradili ste več kot štiri tisoč hiš, v vašem mestu upanja
živi petindvajset tisoč ljudi. Tu so šole, dispanzerji,
gimnazije, zdaj že univerze. 11.500 otrok v vaših šolah
vsak dan dobi obrok riža. Človeku te številke vzamejo
sapo. Ali vidite luč na koncu tunela, svetlo prihodnost?
»Brez dvoma. Tam, kjer se otroci učijo, tam je prihodnost.
Tam, kjer so otroci spoštovani, se tudi oni učijo spoštovanja
do staršev in drugih. Šola je začetek življenja v družbi.
Preden sem šel na to potovanje, sem vprašal sodelavce,
koliko imamo študentov, učencev v naših šolah. Našteli
smo 19.589 otrok. Vsak otrok je eno sonce, vsak otrok je
roža. Te rože smo našli na smetišču, te rože bodo in so
prihodnost Madagaskarja, v to verjamemo. Ko smo zgradili
osnovno šolo, so otroci prišli do konca, pa smo rekli, da jih
ne bomo zapustili, zato smo postavili gimnazijo. Enako je
bilo, ko so otroci končali gimnazijo. Poleg smetišča smo
ustanovili univerzo. Nikoli si nisem mislil, da nam bo kaj
takega uspelo. Danes imamo 1.050 študentov, ki študirajo
pedagogiko, francoščino, angleščino, informatiko in se
učijo za bolničarke, medicinske sestre, babice. Vse to
Madagaskar potrebuje. Tej mladini dajemo možnost, da
služi svojemu narodu. Začeli smo brez velikih sredstev,
ampak z vero in zaupanjem, da nam bo Bog pomagal,
da Bog ne zapusti najbolj revnih ljudi, sploh pa ne otrok.
Pomagajo nam dobri ljudje.«
Kako vi ohranjate ravno pravšnje razmerje med
duhovnostjo in materialno pomočjo, med oznanjevanjem
Evangelija in humanitarnostjo?
»Novinarji so me že spraševali: ‚Misijonar, ti delaš hiše,
porodnišnice, bolnice, ceste, vodovode, univerze, štadione.
Kdaj si pa duhovnik?’ Ko zjutraj vstanem ob petih zjutraj,
Boga prosim za blagoslov dela in pomoč mojim bratom in
sestram. Ves dan sem duhovnik. Bog mi je dal talente, da
lahko delam za najbolj revne, da smo začeli graditi mesto
upanja, kot je rekel papež Frančišek, mesto prijateljstva.
Papež je rekel: ‚Tukaj sem videl Luč, naj ta Luč zaplava po
vsem otoku in onkraj meja.’ Tudi ko spim, sem duhovnik.«
Nekoč ste dejali, da živimo z namenom, da delamo dobro,
ne pa, da kopičimo denar le zase. Kako odgovarjate
skeptikom, ki rečejo: »Saj dajemo, pa se nič ne spremeni.«?
»Reveži, ki so bili tolikokrat ogoljufani, so utrujeni čakanja,
kdaj se bodo izpolnile obljube. Slovenski pregovor pravi:
Kdor pomaga hitro, dvakrat pomaga. Mi pomagamo
ljudem, ki so bili izvrženi iz družbe, pomagamo tistim, ki
se ne znajdejo, ki so izgubljeni na podeželju, kjer ni cest, ni
ničesar. Če država pozabi na svoje državljane, Bog nanje ne
pozabi. Zato ne iščimo izgovorov, da ne bi pomagali. Ko
bomo šli s tega sveta, ne bomo ničesar vzeli s seboj, samo
40