PRO - pomlad 2024

skupaj delali. Ata je delal kot zidar, vsake počitnice od 10.
leta naprej sem delal z njim. Spodaj v Brnici so jih slekli, še
čevlje so jim vzeli in jih peljali v hrib. Tam je slišal strele.
Molil je k Sveti družini. Takrat je bil zvezan s prijateljem
in oče mu je rekel: ‚Jože, skoči, zbeži!’ A on je bil že podrt,
ni imel več volje, da bi zbežal, na mestu so ga ustrelili. Na
ata se je vrgel partizan, da ga zbije po tleh, in ko se ga je
oče znebil, se mu je drugi vrgel pred kolena. Tudi tistega je
vrgel po tleh. Stekel je še nekaj deset metrov in padel, sledili
so streli, ko je prišel ravno na vrh hriba. Takrat se je skotalil
v dolino in se tipal, če je ranjen. Bogu hvala, ni bil. Potem se
je skrival v gozdu. Iz Hrastnika je prišel domov v Begunje,
v Topol, in tam ponoči klical svojo teto. Teta vpraša: 'Kdo
je?' Oče odgovori: ‚Lojze.’ Teta: ‚Ni Lojze, Lojze ne živi več,
so ga ubili.’ Oče: ‚Niso, jaz sem!’ Teta je dejala, da je bil oče
videti kot smrt, saj je mesec in pol živel v gozdu in se samo
ponoči premikal, orientiral pa se je s pomočjo zvezd. Ata
mi je nekoč dejal: ‚Veš kaj, obljubil sem kapelo na čast Sveti
družini. A bi jo lahko ti naredil na Madagaskarju?’ Dal mi
je denar, da smo naredili kapelico Svete družine. Ob njej
smo posadili gozd in to je postal kraj molitve. Vse župnije v
glavnem mestu prihajajo pred božičem, pred veliko nočjo,
pred binkoštmi na enodnevne duhovne vaje. Kapelica je na
vrhu hriba, kjer je čist zrak, lep razgled in zaradi te kapelice
je hrib postal hrib molitve. Ko je prišel sveti oče na obisk,
jo je blagoslovil.«
Ko bomo odšli s tega sveta, ne
bomo ničesar vzeli s seboj. Le
dobra dela, ki smo jih naredili, bodo
šla z nami. Bog nanje ne bo pozabil.
Gospod Opeka, ta bolečina ob razkolu, ob vseh tisočih,
deset tisočih smrti še danes povzroča velike nezaceljene
rane slovenskemu narodu. Kaj bi nam položili na srce?
»Kako bomo 78 let kasneje živeli v sovraštvu? Moramo
odpustiti napake enim in drugim ter se opravičiti.
Antananarivo, glavno mesto Madagaskarja, ima tri
milijone ljudi, vsa Slovenija pa jih ima komaj dobra dva
milijona. Zelo prijazno me je te dni sprejela predsednica
Republike Slovenije. Rekla mi je: ‚Ne bova se rokovala, se
bova kar objela.’ Ob sklepu razgovora sem ji dal pismo,
prošnjo in pobudo za spravo, da se vsem našim rojakom,
ki so bili ubiti po drugi svetovni vojni, vrne dobro ime in
da prosimo, da bi imeli kraj, kjer bi lahko pokopali vse
ubite brate in sestre in bi tam lahko skupaj molili ter se jih
spominjali. Predsednica mi je obljubila, da se bo to zgodilo.
Slovenci se moramo spraviti, biti enotni. Različni smo.
Nekateri verujejo, drugi ne. Vera je dar. Imamo različne
talente, ampak Slovenci moramo držati skupaj.«
Ko govorite o svojih začetkih na Madagaskarju, starše
radi omenite kot zgled. V čem se trudite, da bi jima bili
podobni?
»Po delu, veri, poštenosti. Ata mi je vedno rekel: ‚Peter,
bodi pošten, drži besedo.’ Včasih v Argentini niso držali
besede, očeta so večkrat ogoljufali. Ata je rekel: ‚V Sloveniji
smo si dali roko in je držalo. Tukaj pa je treba podpisati
Misijonar si rad vzame trenutek ali dva za fotografiranje z oboževalci.
veliko papirjev.’ Mama je veliko molila in včasih smo malo
’barantali’, da ne bi zmolili ravno celega rožnega venca in
vseh litanij. Ampak smo molili. Mama nam je rekla: ‚Če
kakšen revež trka na naša vrata, moramo vedno pomagati.
Živimo skromno, ampak nekateri so še bolj revni kot mi in
jim moramo pomagati.’ Mislim, da so moji starši svetniki.
Pa ne samo moji.«
Zdaj bi se rad malo ustavil pri nogometu. Bili ste izvrsten
nogometaš. Se je bilo težko odločiti med talarjem in žogo?
»Ja, to je res. V Argentini je nogomet nacionalni šport.
Povsod se igra: na cestah, na pločnikih, kjer je vsaj malo
prostora. Ko sem se odločil, da bom duhovnik, sem želel
biti tudi nogometaš. A se moj predstojnik s tem ni strinjal.
Vprašal sem ga: ‚Gospod, pa kje so ljudje vsako nedeljo v
Buenos Airesu? Na štadionih. Pojdimo jih iskat tja, kjer so.
Ko bom zabijal gole, bom vse te brate in sestre pripeljal k
Bogu.’ Odločil sem se, da bom duhovnik, ampak vedno
sem igral nogomet. Leta 1968 sem nameraval igrati
nogomet v Slovanu, pa so od mene zahtevali potrdilo, da
nisem bil profesionalni igralec v Argentini. To potrdilo
je bil izgovor, saj takrat niso pustili, da bi bili v ekipi tudi
bogoslovci. Nogomet mi je odprl marsikatera vrata. V
Franciji sem zaradi nogometa postal prijatelj predsednika
Françoisa Mitterranda. Nekoč me je povabil na obisk in v
kuhinji sem spoznal njegovo mamo. Veste, v kuhinji je vse
bolj preprosto. Predsednik reče: ‚Mama, ta moj prijatelj je
misijonar na Madagaskarju, pomagaj mu, v njihovi bolnici
nimajo ničesar.’ Mama pa: ‚Veš kaj, jaz moram čez nekaj
mesecev na Madagaskar, osebno ga bom obiskala in mu
prinesla stvari za njegovo župnijo, ker če jih bom pustila
v glavnem mestu, se bo vse izgubilo.’ To je skoraj sprožilo
diplomatski problem. Res je prišla - z vojaškim letalom in
nam opremila celo bolnico. Trikrat me je obiskala, trikrat!«
Pedro, na vas smo neizmerno ponosni. Ali tak ponos
začutite tudi, ko pridete v Argentino?
»Veliko ljudi me sprejme kot brata, ker vedo, kaj delamo.
Tudi v Sloveniji se čudim, zakaj bi se vsi želeli slikati z
menoj. Ustvarjeni smo po Božji podobi, dve Božji podobi
se slikata, zakaj pa ne! Ljudje čutijo, da so moji nameni
iskreni, da ne iščem slave, da je to služenje. Ljudi moramo
ozaveščati o problemu lakote, krivice na svetu, zakaj
nimamo dovolj riža za otroke. Hrane je dovolj po vsem
svetu, zakaj je ne bi delili? Ko ljudje vedo, da darovani
39