PRO - pomlad 2024

Ko bomo odšli, ne bomo
ničesar vzeli s seboj.
Ostala bodo le naša
dobra dela.
Obisk Pedra Opeke
Foto: Rok Mihevc | Uredila: Mirjam Judež
Med zadnjim obiskom misijonarja z Madagaskarja Pedra Opeke v Sloveniji so ga imeli nekateri čast srečati
nekajkrat. Obiskal je naš radio, srečal se je z otroki in mladimi v Zavodu sv. Stanislava, kjer smo bili prisotni tudi
mi. Mnogi ste poslušali njegovo pričevanje v Medvodah. Tam se je z njim pogovarjal Jure Sešek, ki je pred leti
velikega, a skromnega misijonarja obiskal na njegovem terenu, na Madagaskarju. Jure ga takole doživlja: »Če
obstaja človek, ki bo zaradi svojih del postal svetnik, potem sem imel milost srečati se z njim. Zagotovo pa vem, da
obstaja skromen misijonar, ki kljub neizmerni veličini in delom, ki spreminjajo svet, želi ostati le Njegov duhovnik.
V polnosti predan ljudem. Bil sem z njim in hvaležen sem za to. Vsaka njegova beseda je pričevanje, vsaka misel del
duhovnih vaj. Vznemiri vest, utrdi vero, prinaša upanje, budi slovenstvo in daje ljubezen. V meni pušča vprašanje:
’Kaj pa bom jaz, ubožec, pustil za seboj in nesel pred Boga?’«
Zapisali smo misli in besede, ki jih je misijonar izrekel v Medvodah, in naj bodo tudi vam v navdih in premislek.
Ko vidimo, kaj se zgodi, ko stopite med ljudi v mesto, na
letališče, telovadnico, polno otrok in mladine, ko vidimo,
kako vas ljudje oblegajo, človek pomisli: Čakaj, tole mora
biti pa zvezdnik. Štirinajst knjig je spisanih o vas …
»Nimam časa, da bi mislil, da sem zvezdnik. Je toliko dela,
toliko lačnih otrok, toliko družin, ki nimajo stanovanja,
hiše, nimajo dela. Sem v službi ljudi na Madagaskarju, ki
so me sprejeli kot prijatelja in brata. Odločil sem se, da
bom temu narodu vrnil prijateljstvo in bratstvo tako, da
pomagam njegovim otrokom in mladini.«
Nisem na zemlji, sem nekje nad oblaki,
vesel, da sem v Sloveniji. Imam več
domovin, a moje korenine so tukaj, v Sloveniji.
Toliko se govori o otopelosti človeških src, o brezbrižnosti
sodobnega sveta, češ da človeku ni več mar za sočloveka,
pa vseeno tolikšno zanimanje zaradi vašega dela.
»Brezbrižnost je nova bolezen, ki je zaplavala po vsem
svetu. Vsak se briga samo zase. Toda ko pričujete o boju za
dostojanstvo otroka, matere, ljudje znajo presoditi, kdaj je
ta beseda resnična, kdaj to ni pripovedovanje ali predavanje.
Jaz govorim s srcem, dušo in telesom, da prepričam brate in
sestre, ki me poslušajo, da moramo pomagati, da moramo
biti občutljivi do tistih, ki nimajo iste sreče kot mi.«
Vrniva se v čase, ko sta bila starša primorana zapustiti
Slovenijo, ko sta odšla v Argentino.
»Moja starša sta bila ranjena, kot vsi, ki so morali bežati iz
Slovenije. Tu so pustili družine, starše. Pustili so zemljo,
gozdove, dobro ime in odšli v Argentino. Tam so se zbirali
po domovih, da bi ohranili slovenski jezik in slovenske
navade. Nekateri duhovniki so maševali slovensko. Bili so
korajžni. Kakšno moč so imeli, da so prišli v Argentino!
Niso znali špansko, niso imeli kam iti. Tam jih je sprejel
hotel za emigrante, kjer so lahko bivali samo dva tedna,
potem so si morali poiskati delo. Podjetja so iskala delavce
in moj oče, zidar, je dobil delo takoj. Ne vem, kako so
se sporazumevali, ker niso znali jezika. Kakšno moč in
kakšno vero so imeli naši starši tam!«
Slišali smo zgodbo o čudežni rešitvi vašega očeta iz Brezna
pri Hrastniku leta 1945, kjer je bilo ubitih več tisoč
domobrancev. Je oče veliko govoril o tem?
»O tem, kako je zbežal, kako se je čudežno rešil smrti, ko se
je priporočil Sveti družini, je večkrat pripovedoval, ko smo
38