PRO - pomlad 2024

Taizejski utrip tudi v domovih radijcev
Evropsko srečanje mladih v Ljubljani, ki je bilo konec decembra in prvi dan leta, se je dotaknilo mnogih
slovenskih src. Posrečena kombinacija stavka »Here you have neki za pojest« (Tukaj imate nekaj jesti) nekega
očeta gostiteljske družine v Borovnici se mi je zdel zelo poveden. Zdi se mi, da zgovorno priča o naši želji po
gostoljubnosti kljub kakšnim zadregam pri komunikaciji in jeziku. Tudi radijci Mirjam, Urša, Jure, Boštjan,
Lidija, Damijana in Blaž so na široko odprli vrata svojih domov.
Družina Lesnik
Piše: Rok Mihevc
Pričakovanje taizejskih gostov je prineslo kar nekaj
vznemirjenja v naši družini: Kdo bo prišel, kaj bo počel
v naši hiši in kako bo okrnjena običajna družinska
dinamika, so se spraševali trije najstniki. Vsak s svojimi
predstavami in še brez taizejskih izkušenj, seveda. V
četrtek zvečer smo pozdravili mladi romarki Angelo in
Anno iz Južne Tirolske. Govorili bi lahko italijansko,
nemško (v tirolskem narečju), pa smo bili zadovoljni
kar z angleščino. :) No, v resnici sta v zahvalnem pismu
ob darilcu izbrali še jezik, ki ga ne govori nihče od nas,
a s pomočjo Google prevajalnika se človek prebije tudi
skozi nekaj slovaških stavkov. Dnevi so minevali hitro,
dekleti sta bili skromni in hvaležni za vse - od hrane
(kontinentalni zajtrki in slovensko kosilo na novega leta
dan: pražen krompir, zelje in krvavice, za popotnico
sta dobili potico) do ogleda radijskih prostorov, skoka
mimo cerkve sv. Mihaela na Barju do sv. Ane in mimo
Podpeškega jezera nazaj.
Družina Judež
Lepi spomini, ko sem pred leti sama vandrala naokrog
in bila vesela toplega prenočišča pri prijazni družini, so
mojemu srcu narekovali, da je prav, da tudi naša družina
sprejme nekaj romarjev. Z namenom, da bi »taizejci« imeli
lepo sobico, smo spraznili »rumpel kamro«, pobrusili
parket, pobelili in pripravili štiri ležišča. Na vratih so se
pojavili štirje nasmejani Poljaki, od tega eno dekle. Zelo
prijetna skupina, nezahtevna, mirna in hvaležna. Fantje
so bili malo bolj zadržani, dekle pa zgovorno, za hece in
za akcijo. Zadovoljni so bili z vsem, kar smo skuhali, jim
ponudili, hvaležni za vsak prevoz. Na Šmarno goro smo šli
pa kar peš. Sicer smo upali, da ujamemo sončni vzhod,
pa vreme ni sodelovalo. Odigrali smo tudi nogometno
tekmo Poljska : Slovenija. Na žalost so velike noge in
izkušnje premagale (po večini) male nogice. Za zmago
smo bili Slovenci »za tri gole prekratki«. :) Zelo hvaležni
so bili tudi za izlet na Bled, ki je bil nekaj posebnega.
Na »našo« tradicionalno novoletno sveto mašo na
Blejskem otoku smo povabili tudi mlade romarje.
Večer prej je lilo kot iz škafa, novoletno jutro pa je bilo
sončno ter oprano in nastale so čudovite fotografije. Ta
čas sem doma kuhala praznično kosilo. :) Lepo je bilo
slišati, ko je eden od fantov ob slovesu dejal, da se je pri
nas počutil kot doma. Poslovili smo se z željo, da se v
Sloveniji srečamo še kdaj, v toplejših mesecih. :)
Družina Sešek
V družini Sešek smo gostili štiri mlade Belgijce. Eli in
Demaris sta brat in sestra. Oče je protestant in uči v
protestantski šoli. Mama je katoliške vere in uči v katoliški
šoli. Otroci so kristjani, pravijo. Ob nedeljah gredo enkrat
k protestantskim obredom, drugič h katoliški maši. Nekaj
dogodivščin in njihovih sporočil:
Eli, 19-letni študent: »Je kakšna možnost, da nas posvojita?
Mi bi ostali tu!«
Philipe, 25-letni vojak belgijske mornarice, ob sprehodu po
29