PRO - pomlad 2024

tehnično obvladaš svoj inštrument, lažje ti bo. Potem
neklasični nastopi niso bili več toliko odvisni od dobrega
dneva, počutja, sreče, ampak tudi tehnično veš, kam iskati,
če karkoli potrebuješ.«
Je kar trajalo, preden sem začutila, da bi
lahko na odru korektno izvedla opero,
ne le kakšnih delčkov. Potrebna je kondicija,
priprava, leta študija. To se ne zgodi kar takoj.
Če bi se morala odločiti med klasiko ali popom, kako bi
se odločila?
»Težko bi se odločila. Oboje mi nudi svobodo izražanja,
interpretacije. Trudim se, da bi vsak žanr izvajala, kot
mu pripada: slovenske popevke ne bom pela z opernim
nastavkom in obratno. To me zelo bogati. Rada imam
oboje. Vsak v svoji maniri ponuja kreativo, svobodo,
drugačen stik s publiko. Opera je izjemen izziv, treba je
igrati, se vživeti v lik. Ko pa si na neklasičnem odru, ko
pridejo ljudske pesmi, šansoni, popevke, tam je treba najti
sebe, pomisliti, kaj bi rada sporočila publiki. Določene
pesmi sem pred desetimi leti pela, jih dojemala čisto
drugače. Lastovke, Poletna noč, Nad mestom se dani
… Vsakič si lahko izbereš drugo besedo, ki bo peljala
rdečo nit interpretacije skozi vso skladbo. Zanimivo je
opazovati publiko. Na opernem odru je četrta stena, ki jo
redko kdo prebije. Na neklasičnih odrih si na nek način
veliko bolj razgaljen, ker ponudiš sebe. Ena lepših stvari je
opazovati publiko, ko nekdo zapre oči, ko čutiš, da dihajo
s tabo. Taka tišina, da ne vdihne, če ti ne vdihneš … To
je velika odgovornost, nekaj tako posebnega, ko vidiš, da
pridejo, ker hočejo, da jih odpelješ, hočejo slišati tvojo
interpretacijo, tvojo barvo. Dobro mi je, ko se povežemo,
ko grem s publiko nekam drugam in me to spremeni
tekom koncerta. Ko vidiš, da se odzivajo … To so res lepe
stvari, veš.«
Težko bi se odločila med klasiko in
popom. Rada imam oboje. Opera je
izjemen izziv, treba je igrati, se vživeti v lik. Ko
pa si na neklasičnem odru, je treba najti sebe.
Še vedno si mlada ustvarjalka na področju opere. Kaj
meniš, kako gre operi kot glasbenemu slogu?
»Mislim, da si ljudje včasih ne upajo priti iz raznoraznih
razlogov, češ, to ni zame. Poskusite! Pridite poslušat.
Fascinantno je, da so bila dela napisana pred sto in več
leti, pa je zgodba še vedno aktualna. To so čudovito
spisane mojstrovine, ki človeka prevzamejo. Morda se
kdo med predstavo nauči kaj novega o sebi. Naša naloga
je, da človeku nekaj damo, v njem nekaj »prestavimo«. Ko
prideš na predstavo v opero, je dobro, da se malo pripraviš,
si prebereš o vsebini, da veš, kam te bo zgodba peljala,
potem pa se samo prepustiš in zaupaš. Seveda opera ni
za vsakogar, ampak mislim, da se počasi razbijajo miti, da
moraš biti za obisk operne predstave zelo izobražen. Na
koncu koncev je to samo glasba, ki je tam zato, da ti nekaj
da, da te premakne. Imamo krasne predstave, orkestre, ki
so izjemni. Če greš na tako predstavo ali koncert, ničesar
ne izgubiš, samo pridobiš.«
Kakšni so občutki, ko se kot solistka prikloniš in slišiš
huronsko navdušenje ljudi?
»To je najlepša nagrada. Med predstavo včasih pride
trenutek, ko pogledaš po publiki in jih vidiš z odprtimi
očmi, da dihajo s tabo. Na koncu pa aplavz, nagrada, to
je, kot bi te zalil val topline, srčnosti, to je res poklon in
nagrada za ves trud, za vse delo. Ko so v operi prvič vstali
po Carmen, je bilo res nekaj posebnega. To je olajšanje,
ker je prej napetost, adrenalin, trema. Čutim zelo veliko
odgovornost do tega, kar delam, do publike, do sebe,
vedno želim biti boljša. To je pritisk, a tako pač je. Vse je
nagrajeno, ko vidiš navdušenje ljudi … Včasih pride po
predstavi kdo do mene, nič ne reče, vidiš samo solzice …
Težko, da je kakšna stvar še lepša.«
Kako iskreni pa so objemi glasbenih kolegov?
»Mislim, da so. Absolutno rada grem v službo. Nobenega
problema nimam zjutraj vstati, pa če sem še tako utrujena.
To me zelo veseli. Ko skupaj ustvarjaš neko vlogo, jo
gneteš, ko greš skozi proces, ko se pogovarjaš o odnosu
likov, je to tista glavna začimba, ki me privlači. Moj poklic
ni samo poklic, je poklicanost.«
Si zaradi svojih opernih del na odrih Eme, Slovenske
popevke manj prisotna? To pogrešaš?
»Bili sta dve leti, ko je bilo napeto. 2017 sem šla na Emo
in Popevko, pripravljala sem se na glavno vlogo v Pepelki.
Podobno je bilo na Emi 2018. Moram pohvaliti Opero, da
ima posluh in razumevanje za te stvari. Ema me ne zanima
več, Evrosong bi si pa želela doživeti. Na oder Popevke bi
morda še kdaj stopila ... Zelo delam po navdihu.«
Kje polniš baterije?
»Na kavču. Potrebujem mir in tišino, samo počitek. To mi
največ da. Zadnja leta opažam, da pogrešam branje, ko
se s knjigo usedeš in ji pustiš, da steče skozi tebe. Netflix,
dober film ali pa samo, da sedim na sončku ali grem na
sprehod v naravi. Pa druženja s prijatelji, kolegi, to mi zelo
veliko da.«
Leta nazaj si skrbno gojila trdno vez s staršema,
Zasavjem, rodno grudo. Še vedno?
»V Radečah bo vedno moj dom, vedno je lepo priti domov.
To je vez, ki je za vedno, od vedno in vedno bo. Dober
je občutek, da si brezpogojno ljubljen, da se na nekoga
vedno lahko nasloniš.«
Za konec še pogled naprej …
»Ne želim prehitro v pretežke vloge, zelo se poslušam in
želim čim dlje ohranjati mladostnost v glasu. So vloge, ki
me zanimajo tudi z igralskega stališča. Včasih se počutim
kot otrok v trgovini s sladkarijami, ki bi vse pojedel, in to
takoj zdaj. Želim si, da mi glas in zdravje služita kot doslej,
da mi te stopničke hkrati prihajajo naproti in da se hkrati
usmerjam k njim.«
27