PRO - pomlad 2024

postajaš ljubezen. Potem vse gledaš z očmi ljubezni, to pa
je povsem drugačen pogled.«
pove kaj več o tem svetu. Nikoli me ni nič prepričeval.
Prinesel mi je knjigo Sončna pesem in pisma sv. Klare.
Ko sem to prebrala, sem začutila čezzemeljsko ljubezen.
Potem sem se odločila, da se bom krstila v ta lep krščanski
svet, ker sem začutila, da je to bolj moje, da te simbole
bolj razumem, da mi je Jezusova zgodba bolj domača, kot
mi je Krišna, ki ga tudi zelo cenim in spoštujem. In tako
me je krstil moj ljubi prijatelj nadškof Alojzij Šuštar, ki je
ogromno naredil za osamosvojitev Slovenije. Ko je držal
roko nad mojo glavo, je šla skozi mene taka elektrika, da
če je ne bi takoj umaknil, bi padla v nezavest. Od tistega
dne imam novo življenje. Moj boter je bil seveda Rafko
Vodeb.«
Takšnih sprememb bi si ljudje želeli … Včasih
potrebujemo, da nas nekdo podpre, da nam nekdo
pokaže pot …
»To ni samo stvar odločitve, Nataša, to je milost. Bolj
sem stara, bolj se zavedam, da milost deluje. Kar lahko
naredimo, je to, da tej milosti odpremo srce. V zaprto srce
milost ne more vstopiti. Milost ne pride skozi glavo ali z
odločitvijo. Milost pride samo skozi srce in prek ljubezni.
To je njena edina pot.«
Nam približate ljubezen, ki ste jo vi izkušali kot
prostovoljka ob umirajočih?
Foto: Uroš Hočevar
V času covida je Manca s hčerko Ladejo
napisala knjižico pesmic za otroke Skuštranke.
Vrsto let sem bila spremljevalka
umirajočih v Hospicu, kar ti odpre oči,
da smo na koncu vsi enaki. Maske odpadejo,
samo srce utripa z več ali manj ljubezni.
Lažje umremo, če je te ljubezni veliko.
»Ljubezen, tako kot vse, doživljamo v skladu s stopnjami
svojega življenja, eni bi rekli s stopnjami zavesti. Najprej
hrepenimo po moškem ali ženski, po nečem zunanjem,
ker nas bo osrečilo, ne da bi se zavedali, da je to objekt
naše ljubezni. Potem počasi, po stopnjah, pridemo do
najvišje ljubezni, ki je ljubezen do lepote, resnice, Boga,
do presežnega, absolutnega. In na tej poti se naše srce
vedno bolj odpira, dogaja se zame največji čudež, da
za ljubezen ne potrebuješ ničesar zunanjega, ker sam
Koliko takšnih obličij ljubezni ste imeli milost videti, ko
so ljudje odhajali?
»Zelo veliko. Nekaj smrti je zelo ostalo v mojem spominu.
Ena preprosta kmečka ženska je bila tako lepa, tako je
zaupala, sijala je, da smo jo vsi hodili gledat, ker je bila čisto
sonce. Ob njej so bili vedno vnuki, otroci, sovaščani …
Ko je bila sama, je veliko molila, jaz sem se pa z njo
pogovarjala. Povedala je, da rada poje, da je pela na koru.
Ko sem videla, da umira, sem bila v sobi in predlagala,
da ji zapojemo. Vsem je bilo tako narodno. Rekla sem:
Poslušajte, jaz ne znam nobene cerkvene pesmi. Kaj se poje
na koru? Naj nekdo začne peti, pa bom še jaz. Temu se v
Svetem pismu reče dar jezikov. Začeli smo peti in jaz sem
kar znala. Čisto po prstih sem šla ven, tako lepo je umrla …
Njeno srce je bila ena sama ljubezen. Sem pa videla tudi
težke smrti. Ko so v Hospic pripeljali nekega akademika,
znanstvenika, profesorja, doktorja iz druge države, je bil
jezen na ves svet, na bolezen, na vse nas, nihče ni bil dovolj
pameten. Nekaj kolegov z naše univerze sem prosila, da so
ga obiskali, da se je imel s kom pogovarjati. Njegov svet je
bila suhoparna znanost in tukaj se je vse končalo. Dobro
mu je bilo v Hospicu, ampak ni več mogel bivati tu, moral
je nazaj domov. Težava je bila, ker mu je medtem žena
prodala hišo. Tako je bil pretresen nad dejstvom, da je bil
za družino v mislih že mrtev, da je kmalu zatem dejansko
umrl. Če bi prišel domov med svoje knjige, v svoj svet,
ki ga je poznal, bi najverjetneje še nekaj časa živel. Kaj ti
pomeni vse znanje, doktorat, častni nazivi, če ni ljubezni!«
Vsi potrjujemo, da je rojstvo čudež, ampak zdaj, ko vas
poslušam, je čudež tudi slovo s tega sveta …
»Pa še kakšen! Največkrat velja: Kakor živiš, tako boš umrl.
Zato je tako pomembno, da se spravimo za čas življenja,
se opravičimo. Naj opišem eno svojih najbolj osrečujočih
izkušenj. Znanka je imela v Švici že naročeno evtanazijo,
pa je dobila metastaze po kosteh in ni mogla sama na
pot. Prišla je v hišo Hospica, jaz sem jo redno spremljala
in ker sem imela že veliko izkušenj, sem se z njo začela
pogovarjati, kakšni so njeni odnosi. Vsak dan se je bolj
odprla, bila bolj razumevajoča mama, odpuščajoča.
Tudi mož je postajal vse bolj pozoren, oba sva bila ob
njej, ko je izdihnila. Kakšen teden pred smrtjo je rekla:
Manca, ta dva meseca v Hospicu sta bila najlepša meseca
v mojem življenju. Meni gre še zdaj na jok. Res moramo
premisliti, preden podpišemo predlog zakona o evtanaziji.
Si bomo res vzeli možnost dostojnega slovesa? Ta gospa
me je ’pooblastila’, da njeno zgodbo povem naprej in se
zavzemam za to možnost, ki jo imamo vsi pred smrtjo ... «
Za vas pravijo, da čeprav ste imeli avtoriteto v
profesorskih vrstah, z vaše strani nikoli niso čutili neke
vzvišenosti.
»V prvi polovici življenja je ego naš podpornik. Brez
močnega ega, v katerem je ogromno energije, ne bi mogli
veliko narediti, ustvariti kariere, se boriti za stanovanje,
družino, preživetje.
18