PRO - pomlad 2024

sem si, da bom manekenka, ko bom velika, in vedno
lepo oblečena. In k temu me je življenje tudi pripeljalo.
Manekenka sem postala že pri štirinajstih letih, pri
petnajstih sem bila že na naslovnici takrat edine revije za
modo Maneken. Vedno sem imela lepe obleke. Nisem pa
prenesla, da bi jih drugi gledali na meni in me opravljali.
Zdelo se mi je, da je privilegij, da meni kot foto modelu
šivajo take obleke in da z njimi ne smem dražiti sošolk
in sošolcev, ki te možnosti nimajo. Zato sem v gimnaziji
štiri leta nosila črno haljo, pod katero sem bila oblečena
v najbolj modna oblačila. Vedno sem bila zagovornica
tega, da bi socialne razlike lahko pokrili, če bi vsi otroci
v šolah nosili uniforme. Ali pa če bi se dogovorili, da
bomo vsi nosili kavbojke in majice, da se ne bi afnali.
Sama sem od nekdaj pomagala tistim, ki niso imeli. Pri
petih letih sem videla sosedovega fantička, ki mu je driska
tekla po belih žabah. Stuširala sem ga, zavila v brisačo in
skupaj sva počakala na mamico. To je nekaj, kar je bilo
vgrajeno v moje srce, nimam veliko zaslug za to. Rada sem
prostovoljka. Vrsto let sem bila spremljevalka umirajočih
v Hospicu, kar ti odpre oči, da smo na koncu vsi enaki.
Maske odpadejo, lepe in grde obleke odpadejo, vse odpade,
samo srce utripa z več ali manj ljubezni. Lažje umremo, če
je te ljubezni veliko.«
Tistih, ki verujemo globoko in
zares, ni strah smrti, ker vemo,
da je življenje večno in je smrt le prehod.
Zdi se, da vam ni veliko mar, kaj si drugi mislijo o vas …
»V mladih letih sem bila zelo suha in zakompleksana.
Imela sem tako suhe noge, da so se sošolci norčevali iz
mene. Mislila sem, da sem najgrše bitje na zemeljski obli,
ampak meni to ni škodovalo, ker je to zavedanje v meni
zbudilo borbeno moč, češ, vam bom že pokazala. Kot
tabornica sem imela taborniško ime Pobezlana glista. Ko
so me taborniki ob ognju vprašali, kaj želim postati, ko
odrastem, sem odgovorila, da manekenka. Nekdo je potem
napisal: Pobezlana glista pravi, da bo manekenka. Ha, ha,
ha! Še danes se spominjam tega. Čez dobro leto ali dve,
ko sem dobila obline in se razvila v bolj zanimivo dekle,
mi je prav ta fant začel pošiljati ljubezenska pisemca. Jaz
pa njemu nazaj: Nič ne bo! Ha, ha, ha! S staranjem nisem
bila nikoli obremenjena. Zavzemam se za ’art of aging’, za
umetnost staranja, ne pa za ’anti-aging’. Ne uporabljam
nobenih kremic proti gubam in drugih preparatov. To
sem pač jaz. Prizadevam si biti čim bolj pristna, resnična,
avtentična; tak človek ima veliko energije. Če se ukvarjaš s
tem, kakšen bi moral biti, da bi bil drugim všeč … Niti en
dan svojega življenja nisem pomislila, kaj bodo drugi rekli.
Moja mama je pa iz tiste generacije, da se je vsakodnevno
ukvarjala s tem, kaj bodo drugi rekli, ko sem kam šla in se
’zrihtala’. Moda je bila moja strast. Kot gimnazijska sem
šla v Trst, da sem tam kupila revijo Grazia. To veselje je še
vedno v meni in me dela mladostno. Veliko nakupujem
v trgovinah iz druge roke. Oblačilom, ki jih kupim po
ugodni ceni, kaj dodam ali kaj skrajšam, podaljšam. Imam
dve šivilji, ki mi jih popravita. Rada kupim tudi kaj na
tržnici v Kosezah. Veste, to so majhni denarji, veselje pa
veliko.«
Napisali ste več kot 20 knjig. Od kod dobivate navdih za
pisanje? Iz vaših besed je čutiti, da veliko berete.
»Veliko berem. Obožujem Alenko Rebula, ki ima najlepšo
slovenščino. Kot bi prelila vame potok besed. Dostikrat
se tako počutim. Ona je res moj velik jezikovni, miselni
in duhovni navdih, zaradi lepote izražanja in resničnosti
tega, kar pove. Resnica je bila že od nekdaj sinonim za
lepoto. Najgloblja resnica nam prinese tudi lepe, krhke,
mile ali pa odločne besede, s katerimi se izražamo. Resnica
nas nagovarja k uporabi barvitega jezika in slovenščina je
eden najlepših jezikov na svetu. Mene zanima raznolikost.
Mene zanimajo vse barve na travniku, ne samo barva
marjetice. Zato imam tudi bogat besedni zaklad, ker
berem najlepše knjige in poezijo. Čisto sem očarana, ker
sem se pogovarjala z avtorjem knjige Islam in ljubezen, ki
je bil nominiran za Rožančevo nagrado. Ko je ta človek,
rojen sicer v Sloveniji, a živel v tujini, v Afganistanu, začel
govoriti, vam povem, da še nisem slišala moškega, ki bi
tako lepo govoril slovensko.«
Pravite, da je sv. Frančišek vaš najljubši svetnik …
»Ja, sv. Frančišek je moj najljubši, ker mi je odprl vrata
v krščanstvo. Kot mladenka sem hrepenela po Indiji in
maturirala z nalogo: Razvoj religije v Indiji. Tudi šla sem v
Indijo. Ampak ko sem ležala na travniku in premišljevala,
sem spoznala, da kastni sistem, ki ga imajo v Indiji, velike
razlike med revnimi in bogatimi, ni moj svet. Razdala sem
vse, kar sem imela, in šla na tržnico, da bom enaka s tistimi
ljudmi. Jedla sem hrano, ki so jo jedli oni. Dobila sem tako
drisko, da bi skoraj umrla. To so tisti moji idealistični
popadki o ’bratstvu in edinstvu’, ki sem jih gojila od
nekdaj. V Sodobnosti sem po naključju prebrala čudovito
pesem o rokah Rafka Vodeba. Vprašala sem se, kje bi našla
tega človeka, da bi mu povedala, kako me je presunila. Oče
mi je svetoval, naj pišem na Mohorjevo družbo. V pismu
sem napisala svoj telefon in naslednji dan me je poklical.
Rafko Vodeb je bil takrat tajnik na Mohorjevi družbi.«
V prtljago svojega življenja je
dobro nalagati, kar je pomembno.
Najpomembnejša je konkretna ljubezen.
Pokaže se v odnosih, zato jih spreminjajmo,
da bodo lepši, bolj nežni, sočutni, taki, da
se dotaknejo srca.
Ni naključij …
»Glejte, Nataša, mi smo povezani z nekimi zlatimi nitkami.
Mi se samo prepoznavamo v tem svetu, smo pa že na
nek način prepleteni, česar ne moremo razumeti, lahko
pa doživimo, če zaupamo svoji intuiciji. Rafko je rekel:
Jutri vas pridem obiskat. In je prišel. Nekega dne je imel
predavanje o Frančiškovi Sončni pesmi, ki jo je prevedel.
In spet sem bila povsem očarana. Rekla sem mu, naj mi
17