PRO - pomlad 2024

More documents

Recommendations

Info

Manca Košir:Meni gre šezdaj na jok. Resmoramo dobropremisliti.Uredila: Mirjam JudežFoto: Taja HarrisDr. Manca Košir, novinarka, univerzitetna profesorica,publicistka, kolumnistka, pisateljica, nekdanja filmskaigralka in fotomodel. Veseli smo, da si je vzela čas zapogovor z Natašo Ličen. Ob sklepu je gospa Košir Natašiprav lepo popihala na dušo: »Še kdaj me povabitena pogovor! Z vami se je tako lepo pogovarjati, kerimate jasnino v očeh in človeka zares poslušate, kardanes počne zelo malo novinarjev.« Vabljeni k branjuiskrivega pogovora.Manca, ljubite življenje, čeprav zna včasih zadati karmočne udarce?»Joj, pa kako! Neskončno in brezmejno! Res imam zelorada življenje, čeprav se zavedam, da smrt ni daleč predmenoj. Ravno zato ga imam še rajši, ker še bolj vem, kakodragocena je vsaka ura. Vem, kaj je pomembno, zato semše bolj hvaležna in ljubim še bolj globoko in visoko.«Pred leti sem vzela v roke vašo knjigo, ki je napisanav obliki pisem. Se še znamo tako pogovarjati, siizmenjevati misli?»Še. Po moje nas je vse več, ki čutimo to potrebo. Zeloveliko pišem prijateljem, prijateljicam, krajše misli alikaj daljšega, ker je to oblika osebnega izražanja, najboljintimna. V starih časih ni bilo telefonov, pisali so si pisma.Moj dedek je bil sedem let pri vojakih, to je bilo preddrugo svetovno vojno. Babica ga je sedem let čakala. Sta sipa redno pisala pisma.«Človek živi v zavesti, da ima stvari nekako urejene, podnadzorom, a življenje nas nenehno preseneča …»Življenja ni mogoče nadzirati, treba se mu je pripustiti,zaupati. Kaj pa je vera drugega, če ne zaupanje? Ob covidusem videla paniko, kako je bilo ljudi strah, tudi nekaterezelo verne. Vprašala sem jih: Kakšna je tvoja vera, če setako bojiš smrti? Tistih, ki verujemo globoko in zares,ni strah, ker vemo, da je življenje večno in da je smrt leprehod. Tudi dojenček, ki se rodi iz maternice, nimapojma, v kakšen svet gre. Zato sta zaupanje in hvaležnostnajmočnejši sili, ki nam pomagata živeti in umreti.«Ljudje se bojimo sprememb, čeprav vemo, da so potrazvoja in upamo, da nas čas dela boljše …»Človek je bitje, ki potrebuje varnost, zavetje, občutekgotovosti, tega pa v tem času ne more dobiti. V starih časihse je živelo bolj strukturirano, v majhnih formah družine.Veljalo je: nosi svoj križ, potrpi. Tega danes ni več. Zatoje še večja negotovost. Da bi se tej negotovosti izognili, sekot pribiti držimo svojih predsodkov. Če človek ni gibljivodrevo, ki ga veter lahko upogiba, ga bo izruval. Mi imamogloboke korenine, pomembno pa je ohranjati prožno telo,ki objema življenje in življenje so nenehne spremembe. Izdneva v dan je drugače. Ne vemo, kaj bo čez eno uro. Lahkobo potres, pa se vse zruši. Je pa dobro v prtljago svojegaživljenja, v nahrbtnik, ki gre z nami ’čez’, nalagati, kar jepomembno. Najpomembnejša je ljubezen, ki je konkretna.Ljubezen se pokaže v odnosih, zato spreminjajmo odnose,da bodo lepši, bolj nežni, sočutni, taki, da se dotaknejosrca. To bi morala biti naša domača naloga.«Od kod ta želja, da se »lišpamo« in skušamopreoblikovati podobo, ki jo je za nas ustvaril Stvarnik?Kako kot nekdanja manekenka in igralka gledate na to?»Človek se z leti spreminja. Ko sem bila otrok, sem nosilaponošena oblačila starejših bratov. Na poti, do šole semimela kake pol ure hoda, sem imela čas razmišljati. Rekla16
sem si, da bom manekenka, ko bom velika, in vednolepo oblečena. In k temu me je življenje tudi pripeljalo.Manekenka sem postala že pri štirinajstih letih, pripetnajstih sem bila že na naslovnici takrat edine revije zamodo Maneken. Vedno sem imela lepe obleke. Nisem paprenesla, da bi jih drugi gledali na meni in me opravljali.Zdelo se mi je, da je privilegij, da meni kot foto modelušivajo take obleke in da z njimi ne smem dražiti sošolkin sošolcev, ki te možnosti nimajo. Zato sem v gimnazijištiri leta nosila črno haljo, pod katero sem bila oblečenav najbolj modna oblačila. Vedno sem bila zagovornicatega, da bi socialne razlike lahko pokrili, če bi vsi otrociv šolah nosili uniforme. Ali pa če bi se dogovorili, dabomo vsi nosili kavbojke in majice, da se ne bi afnali.Sama sem od nekdaj pomagala tistim, ki niso imeli. Pripetih letih sem videla sosedovega fantička, ki mu je driskatekla po belih žabah. Stuširala sem ga, zavila v brisačo inskupaj sva počakala na mamico. To je nekaj, kar je bilovgrajeno v moje srce, nimam veliko zaslug za to. Rada semprostovoljka. Vrsto let sem bila spremljevalka umirajočihv Hospicu, kar ti odpre oči, da smo na koncu vsi enaki.Maske odpadejo, lepe in grde obleke odpadejo, vse odpade,samo srce utripa z več ali manj ljubezni. Lažje umremo, čeje te ljubezni veliko.«Tistih, ki verujemo globoko inzares, ni strah smrti, ker vemo,da je življenje večno in je smrt le prehod.Zdi se, da vam ni veliko mar, kaj si drugi mislijo o vas …»V mladih letih sem bila zelo suha in zakompleksana.Imela sem tako suhe noge, da so se sošolci norčevali izmene. Mislila sem, da sem najgrše bitje na zemeljski obli,ampak meni to ni škodovalo, ker je to zavedanje v menizbudilo borbeno moč, češ, vam bom že pokazala. Kottabornica sem imela taborniško ime Pobezlana glista. Koso me taborniki ob ognju vprašali, kaj želim postati, koodrastem, sem odgovorila, da manekenka. Nekdo je potemnapisal: Pobezlana glista pravi, da bo manekenka. Ha, ha,ha! Še danes se spominjam tega. Čez dobro leto ali dve,ko sem dobila obline in se razvila v bolj zanimivo dekle,mi je prav ta fant začel pošiljati ljubezenska pisemca. Jazpa njemu nazaj: Nič ne bo! Ha, ha, ha! S staranjem nisembila nikoli obremenjena. Zavzemam se za ’art of aging’, zaumetnost staranja, ne pa za ’anti-aging’. Ne uporabljamnobenih kremic proti gubam in drugih preparatov. Tosem pač jaz. Prizadevam si biti čim bolj pristna, resnična,avtentična; tak človek ima veliko energije. Če se ukvarjaš stem, kakšen bi moral biti, da bi bil drugim všeč … Niti endan svojega življenja nisem pomislila, kaj bodo drugi rekli.Moja mama je pa iz tiste generacije, da se je vsakodnevnoukvarjala s tem, kaj bodo drugi rekli, ko sem kam šla in se’zrihtala’. Moda je bila moja strast. Kot gimnazijska semšla v Trst, da sem tam kupila revijo Grazia. To veselje je ševedno v meni in me dela mladostno. Veliko nakupujemv trgovinah iz druge roke. Oblačilom, ki jih kupim pougodni ceni, kaj dodam ali kaj skrajšam, podaljšam. Imamdve šivilji, ki mi jih popravita. Rada kupim tudi kaj natržnici v Kosezah. Veste, to so majhni denarji, veselje paveliko.«Napisali ste več kot 20 knjig. Od kod dobivate navdih zapisanje? Iz vaših besed je čutiti, da veliko berete.»Veliko berem. Obožujem Alenko Rebula, ki ima najlepšoslovenščino. Kot bi prelila vame potok besed. Dostikratse tako počutim. Ona je res moj velik jezikovni, miselniin duhovni navdih, zaradi lepote izražanja in resničnostitega, kar pove. Resnica je bila že od nekdaj sinonim zalepoto. Najgloblja resnica nam prinese tudi lepe, krhke,mile ali pa odločne besede, s katerimi se izražamo. Resnicanas nagovarja k uporabi barvitega jezika in slovenščina jeeden najlepših jezikov na svetu. Mene zanima raznolikost.Mene zanimajo vse barve na travniku, ne samo barvamarjetice. Zato imam tudi bogat besedni zaklad, kerberem najlepše knjige in poezijo. Čisto sem očarana, kersem se pogovarjala z avtorjem knjige Islam in ljubezen, kije bil nominiran za Rožančevo nagrado. Ko je ta človek,rojen sicer v Sloveniji, a živel v tujini, v Afganistanu, začelgovoriti, vam povem, da še nisem slišala moškega, ki bitako lepo govoril slovensko.«Pravite, da je sv. Frančišek vaš najljubši svetnik …»Ja, sv. Frančišek je moj najljubši, ker mi je odprl vratav krščanstvo. Kot mladenka sem hrepenela po Indiji inmaturirala z nalogo: Razvoj religije v Indiji. Tudi šla sem vIndijo. Ampak ko sem ležala na travniku in premišljevala,sem spoznala, da kastni sistem, ki ga imajo v Indiji, velikerazlike med revnimi in bogatimi, ni moj svet. Razdala semvse, kar sem imela, in šla na tržnico, da bom enaka s tistimiljudmi. Jedla sem hrano, ki so jo jedli oni. Dobila sem takodrisko, da bi skoraj umrla. To so tisti moji idealističnipopadki o ’bratstvu in edinstvu’, ki sem jih gojila odnekdaj. V Sodobnosti sem po naključju prebrala čudovitopesem o rokah Rafka Vodeba. Vprašala sem se, kje bi našlatega človeka, da bi mu povedala, kako me je presunila. Očemi je svetoval, naj pišem na Mohorjevo družbo. V pismusem napisala svoj telefon in naslednji dan me je poklical.Rafko Vodeb je bil takrat tajnik na Mohorjevi družbi.«V prtljago svojega življenja jedobro nalagati, kar je pomembno.Najpomembnejša je konkretna ljubezen.Pokaže se v odnosih, zato jih spreminjajmo,da bodo lepši, bolj nežni, sočutni, taki, dase dotaknejo srca.Ni naključij …»Glejte, Nataša, mi smo povezani z nekimi zlatimi nitkami.Mi se samo prepoznavamo v tem svetu, smo pa že nanek način prepleteni, česar ne moremo razumeti, lahkopa doživimo, če zaupamo svoji intuiciji. Rafko je rekel:Jutri vas pridem obiskat. In je prišel. Nekega dne je imelpredavanje o Frančiškovi Sončni pesmi, ki jo je prevedel.In spet sem bila povsem očarana. Rekla sem mu, naj mi17
Page 1 and 2: POGOVORz direktorjemmsgr. Trstenjak
Page 3 and 4: msgr. Franci TrstenjakdirektorUVODN
Page 5 and 6: 8111620264449563Pozdrav slavljenca3
Page 7 and 8: Seveda ne moreva mimo vezi s poslu
Page 9 and 10: PUSTNASOBOTNAISKRICA2024Foto: Arhiv
Page 11 and 12: Srce, ki se je razdalo,in glas, ki
Page 13 and 14: Vitamin D1000 i.e.za sonce v vsehle
Page 15: Ko sprejmeš zakon o evtanaziji,spr
Page 19 and 20: Ego hoče preživeti. Ego ima to po
Page 21 and 22: ni šlo. Čez 20 minut sem stopil n
Page 23 and 24: ◀ Dirigent Marjan GrdadolnikManca
Page 25 and 26: Naročnik: Milan Zver, MEP, EPP Gro
Page 27 and 28: tehnično obvladaš svoj inštrumen
Page 29 and 30: Taizejski utrip tudi v domovih radi
Page 31 and 32: Kljub temu, da ima Radio Ognjišče
Page 33 and 34: Kaj vidite,ko me gledate?RAZMAJAN S
Page 35 and 36: V 2024 vabimo na:8.-10. 3. KRATEK O
Page 37 and 38: bisakodilOdplakniOGLASzaprtjestran
Page 39 and 40: skupaj delali. Ata je delal kot zid
Page 41 and 42: dobra dela, ki smo jih naredili, bo
Page 43 and 44: Tanja: »To je bil najbolj molčeč
Page 45 and 46: nobenega časa. Po letu in pol sem
Page 47 and 48: je bila kmalu na začetku moje kari
Page 49 and 50: Matt Maher:Vedno sem verjel vBoga,
Page 51 and 52: polovico časa ne pojem pri maši,
Page 53 and 54: Nadškof Cvikl:»Poslanstvo Radia O
Page 55 and 56: SKRB ZA ORHIDEJESvetloba in vlagaVe
Page 57 and 58: Sok iz zamrznjenega sadjaPoslušalk
Page 59 and 60: 90 letRafka IrgoličaV oddajo Naš
Page 61 and 62: EVROPABlizu našim ljudemZa NSi Evr
Page 63 and 64: ponudi kozarec vode. Zgrabite ga z
Page 65 and 66: Župnijska cerkev Sacre-Coeur,kjer
Page 68:
Območja pokrivanja naših odkupova
show all

PRO - pomlad 2024

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?